Izkušeni diplomat ste, profesor, zakaj politika – notranja, strankarska politika?

V tretje gre rado. Kariero sem zastavil že leta 1980, ko sem postal profesionalni član predsedstva mladinske organizacije oziroma ZSMS. Med 24 fanti in dekleti jih je bila kakšna polovica neprofesionalnih; med njimi je bil tudi Viktor Knavs, oče Melanije Knavs, ali denimo Slavoj Žižek kot urednik revije Problemi. Drug moj tak izlet v politiko je bila leta 2017 napoved kandidature za predsednika republike, pred dnevi pa sem sodeloval na ustanovnem kongresu stranke Zaupanje. Kot rečeno, gospod Erjavec me je povabil in dogovorila sva se za sodelovanje na področjih, kjer lahko kaj več prispevam, svetujem. Poznava se že skoraj četrt stoletja, štirinajst let je bil minister, od tega zapored kar sedem let v Mladiki.

Zunanji minister je bil tudi Anže Logar, ki je prav tako v teh dneh ustanovil stranko?

Kot sem dejal, gospod Erjavec je bil tisti, ki me je povabil k sodelovanju. Vedno je držal besedo, ko sva se kaj dogovorila, tudi jaz, kajpada. Če bi se name obrnil kdo drug, bi zelo razmislil in najbrž vabila ne bi sprejel. Gre tudi za osebno razumevanje in odnos spoštovanja. V letih, ko je bil zunanji minister, je gospodarska diplomacija preverljivo naredila največ za slovensko gospodarstvo. To me je pri njem najbolj prepričalo.

V letih, ko je bil Karl Erjavec zunanji minister, je gospodarska diplomacija preverljivo naredila največ za slovensko gospodarstvo. To me je pri njem najbolj prepričalo.

Karl sodi med najbolj izkušene slovenske politike. Ambicija stranke Zaupanje je priti v državni zbor in sooblikovati razvojno vlado, ki se bo ukvarjala s tistim, kar ljudje res potrebujejo. Denimo večjo samooskrbo s hrano. Slovenija zagotavlja le tretjino hrane – to je vendar škandalozno! Nenehoma nas prepričujejo, kako naj živimo zdravo, jemo zdravo, a kaj ljudje kupujejo? Ceneno nezdravo hrano iz uvoza, ki nam jo vsiljujejo reklame, ob tem pa se hvalimo s tem, da več kot 60 odstotkov Slovenije pokrivajo gozdovi, z rodovitno zemljo, s čistimi vodami in zrakom.

Stranko Zaupanje umeščate na politično sredino?

Veliko je govora o politični sredini kot nekakšnem odmiku od ideologij tako levice kot desnice. Zame je ustreznejši pojem oziroma lastnost v politiki zmernost. Na vsakih volitvah pa se nagovarja razočarane volivce – kadarkoli in kjerkoli. In to je izziv tudi za stranko Zaupanje.

Primož Lavre

Malce bi se še vrnila nazaj. V partiji niste bili, omenili ste samo mladinsko organizacijo?

Funkcijo člana republiškega predsedstva ZSMS sem izpostavil, ker je bila to moja prva zaposlitev. Konec tretjega letnika me je legendarni ravnatelj brežiške gimnazije Marjan Gregorič skušal zvabiti v zvezo komunistov. Nekako sem ga prepričal, da to ni zame. Vajo je ponovil leto pozneje in nazadnje sem pristal. Tudi zaradi svetlih idealov, saj vemo, o katerih so nas mlade prepričevali in o njih poučevali. Moja partijska kariera se je zaključila spomladi leta 1991, ko sem delal v Beogradu na zveznem sekretariatu za zunanje zadeve ...

Šele takrat?

Slovenska vlada, izvoljena na demokratičnih volitvah, je potrebovala svoje ljudi v zvezni diplomaciji. Kakih 40 nas je bilo Slovencev, ki smo se vsak konec tedna vozili domov. Z Demosovo vlado smo se dogovorili, da vsi skupaj dvignemo partijske knjižice, ker bi bili lahko sicer kako sankcionirani. Ni šlo toliko za naše službe, treba je bilo tudi čim dlje obdržati dostop do informacij, najbolj zaupnih depeš, ki so prihajale iz vsega sveta in iz katerih se je videlo, kako gledajo na proces slovenskega osamosvajanja. Nikjer drugje ni bilo mogoče dobiti teh dragocenih informacij.

Ne skrivam zadovoljstva nad tem, da sem že 37 let stari obraz diplomacije. V njej šteje kilometrina, več kot si zamenjal lokacij, bolj uporaben si za vrsto nepredvidljivih situacij, ki dolete diplomata.

Če me že sprašujete o mojih strankarski izkaznicah, naj dodam, da sem se konec leta 1991, bil sem konzul v Celovcu, včlanil v Demokratsko stranko, nastalo po razpadu Slovenske demokratične zveze, in bil tako nekaj časa tudi član koalicije Demos. Skupaj z demokrati sem po blejskem združitvenem kongresu pristal v LDS. V njej sem bil do leta 2004, ko sem sklenil mandat državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo. S tem se je končal tudi moj politični aktivizem, če lahko temu tako rečem.

Da ste stranka starih obrazov, je zapisal kolumnist Marko Crnkovič …

Pet ali kako let več starejši stari obraz sem od Marka Crnkoviča. (smeh) Erjavec je v nastopnem govoru na kongresu stranke izpostavil izkušnje. Pri 68. letih resda nisi rosno mlad, imaš pa nekaj več izkušenj; lahko kaj predlagaš, svetuješ tistemu, ki te je pripravljen poslušati. Ne skrivam zadovoljstva nad tem, da sem že 37 let stari obraz diplomacije. V njej šteje kilometrina, več kot si zamenjal lokacij, bolj uporaben si za vrsto nepredvidljivih situacij, ki dolete diplomata.

Boste kandidirali na listi stranke?

Še malce prezgodaj je za takšno odločitev. Najbrž ne bom. Sem diplomat, ki je služboval v osemnajstih državah, sem profesor diplomacije, pišem knjige. Kot rečeno, s svojim znanjem, premislekom, izkušnjami diplomata lahko prispevam kaj, kar gre v prid javnemu dobremu. Nad vsakodnevnim političnim aktivizmom nisem ne vem kako navdušen, bil sem v mladih letih. Sedaj delam v analitskem sektorju ministrstva za zunanje in evropske zadeve, raziskujem, pišem analize, kar mi povsem ustreza.

Na politično prizorišče prihaja in se napoveduje kopica novih igralcev. So torej predčasne volitve že na pomolu?

O predčasnih volitvah marsikdo špekulira, večinoma kar po dolgem in počez; morda o njih celo kdo kaj ve. Predvidevam, da Karl Erjavec kot eden najbolj izkušenih slovenskih politikov dobro čuti, kako in kaj. Ne vem, če se meni o tem spodobi ugibati, diplomati izvajamo in sooblikujemo zunanjo politiko, volitve za nas ne pomenijo nič posebnega, razen ko bi šlo za res posebno dogajanje. Menjave vlad, tudi ko se spremeni njihova politična barva, navadno ne prinesejo kake res drugačne zunanje politike.

Primož Lavre

Ne zdi se mi, da bi bile predčasne volitve prav blizu oziroma že prihodnje leto. Pa vendar, okoliščine so tiste, ki nas lahko presenetijo. Ko je angleškega premierja Haralda Macmillana sredi šestdesetih let na višku vpliva in ugleda nekdo na novinarski konferenci izzivalno vprašal, kaj bi lahko povzročilo morebitni padec njegove vlade, je kratko odvrnil: »Okoliščine, moj dragi, okoliščine.«

Priča smo vzponu desnice oziroma bolj desne desnice. Kaj se dogaja? V Romuniji je prvem krogu zmagal populistični desničar – promoviral se je na družbenem omrežju tiktok. Uspelo mu je kljub drugačnim napovedim.

Merjenje in napovedovanje volilnih izidov postaja vse bolj nepredvidljivo. Ni skrivnost, gre za vpliv novih komunikacijskih tehnologij in široko navduševanje nad njimi. Pred desetimi leti bi izpadel smešno, če bi v kampanji stavil na družbena omrežja. Ključni razlog za te premike pa je vendarle odmik politike od njenega poslanstva, tistega, zaradi česar sploh je politika – skrbi za splošno dobro. Etablirana politika ima vse manj odgovorov na tisto, kar ljudi resnično tare, jih kar naprej spravlja v stisko. Veliko je nepredvidljivega v naših življenjih pa tudi v svetovni politiki. Ta negotovost bega volivce, sledijo novim obrazom in novim idejam, še najraje tistim, ki ponujajo kratke in preproste odgovore. Naj posplošim: ljudje vse manj berejo, dovzetni so za udarna sporočila. Za šarm trenutka.

Dogajanje v Romuniji zbuja skrb. Velika razklanost družbe, predsednik države bo precej verjetno proruski, vlada proevropska, ljudje pa zbegani. In to v državi, ki je članica EU in zveze Nato, ne govoriva o državi kandidatki. Politiki vsepovsod so na velikih preizkušnjah. Najboljši odgovor na vse to je skrb za splošno dobro, kar presega čas enega samega mandata.

Tudi v Evropskem parlamentu se pozna umik iz liberalno-socialdemokratske politike v desno. Podobno v sestavi Evropske komisije. Kakšni so razlogi zanj?

Ko sem od oktobra 1996 do oktobra 2000 služboval na veleposlaništvu v Stockholmu, je v evropski politiki prevladovala socialdemokracija, le redke so bile države z bolj desnim oziroma konservativnim predznakom. Zdaj je evropski trend nasproten, kar je v demokraciji nekaj običajnega. Povezujem ga s pogledom politike na človeka, na njegovo vsakdanje bitje in žitje, na to, kako všečno ga zna nagovoriti.

Komisarka Marta Kos je na visokem diplomatskem parketu kot doma.

Morda je sedanji nihaj velik, ampak manjši so postali naša politična realnost. Glede evropskih volitev imajo velik vpliv na izide in njihov trend skupine političnih strank na evropski ravni. Kot državljan EU lahko kandidiraš na listi neke stranke, ki ti je nazorsko blizu, lahko tudi, denimo, na Finskem ali Portugalskem. Z drugimi besedami, državljani EU, ki živijo v drugi državi EU, imajo pravico, da v tej državi volijo in so voljeni na lokalnih in evropskih volitvah.

Je to dobro?

Je, saj pripomore h graditvi zavesti skupne pripadnosti, posebno v časih, ko imajo mnogi polna usta razpada vsega evropskega – od schengenske ureditve naprej. Nič ni razpadlo, a takšna je bila percepcija, in to je pomembno. Upam, da bo nova sestava Evropske komisije zmogla narediti več in da se bo dvignila nad bolj skromno povprečje tega, kar je bila zmožna prejšnja komisija. V njej je bilo nekaj izstopajočih komisarjev, denimo danska komisarka za konkurenco Margrete Vestager ali podpredsednik Komisije Frans Timmermans in še kdo bi se našel.

Z zanimanjem bom spremljal Kajo Kallas, visoko predstavnico za skupno zunanjo in varnostno politiko, tj. dejansko zunanjo ministrico EU. Poznal sem njenega očeta, uglednega estonskega politika in predsednika vlade Siima Kallasa konec devetdeset let pa tudi nekaj let pozneje.

Vse, kar je evropsko, resda ne razpada, kot pravite, a že kar obveljala je ocena, da EU izgublja strateški kompas. Res le še gasi požare?

Upam, da bo zmogla, kot ste dejali, najti strateški kompas. Da bo visoka predstavnica Kallasova pokazala dovolj evropske širine in presegla tisto, kar je zgodovinsko gledano tipično za baltske države. Novi predsednik Evropskega sveta je nekdanji portugalski premier Antonio Costa. Glede na svojo zgodovino ima Portugalska širok pogled na globalne dimenzije. Ko je bila pred petimi leti izvoljena za predsednico Evropske komisije Ursula von der Leyen, sem od nje pričakoval več. Nemka, pedantna, obrambna ministrica, zmogla bo več globalnega in odločnega dometa od predhodnika, sem si mislil. Ne rečem, da ga ni, a upal sem na kaj več.

Primož Lavre

V teh turbulentnih časih ji je uspel veliki met, ponovitev mandata, zato so moja pričakovanja le še zrasla. Napraviti mora, seveda skupaj z najbližjimi sodelavci, korak naprej pri uveljavljanju EU in s tem tudi širše Evrope v globalnem kontekstu. Izvolitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa je zanjo morda celo dobrodošla. Vsi ga poznamo, vemo, kako je deloval, na osnovi česa se odloča, vsaj pri njem ne bi smelo biti kaj dosti nepredvidljivega. Komisija bo morala najti odgovore na te izzive, se pravi, ne bi sme čakati drugih, kaj bodo storili, ampak iti smelo naprej.

V resorju širitve se bo morala izkazati Marta Kos. Skrbeti bo morala – ne bo edina – za dvoje od treh dvorišč EU, tj. za Ukrajino in Zahodni Balkan.

Resor širitve je največ, kar je v tem trenutku lahko dobila Slovenija. Tudi zaradi Marte Kos, ki je bila odlična komisarska kandidatka. Eden glavnih izzivov EU je njena širitev. Komisarka bo lahko dala ključen prispevek, da se bo širitev zgodila v mandatu te komisije. To mora biti eden od njenih strateških ciljev. Slovenske izkušnje in ugled so pri tem zelo pomembni. Vsaka dosedanja širitev EU je bila odgovor na krizo. Prvim trem damam nove Komisije – predsednici, visoki predstavnici in komisarki za širitev – je to popolnoma jasno, to je njihova velika priložnost.

Kako pomembne pri delu Marte Kos bodo diplomatske izkušnje?

Že konec devetdesetih let, ko je bil visoki predstavnik EU za zunanjo in varnostno politiko Javier Solana, so bile diplomatske izkušnje ključne za dva položaja: za omenjenega visokega predstavnika (Kallasova je nekdanja estonska premierka, kar pomeni, da ima diplomatske izkušnje) in za resor širitve. Brez diplomatskih izkušenj na teh dveh položajih ne moreš kaj dosti opraviti. Marta Kos je bila odlična veleposlanica v Berlinu, Nemčija je velika zagovornica širitve, razume Zahodni Balkan in vzhodno partnerstvo.

Obisk vrha EU v Tbilisiju v teh ključnih dneh za prihodnost Gruzije bi bilo pravo sporočilo. Nenazadnje, videli smo podoben obisk v Kijevu. Vesel bom, če se bo obisk zgodil v času od najinega intervjuja do objave. Tako se krepi zavedanje, da smo družina držav, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v njih ali njihovem okolju.

Izkušnje v diplomaciji bodo izredno pomembne, komisarka ima veliko stikov in poznanstev v nemški visoki politiki. Kot veleposlanik si ustvariš zveze na najvišjih mestih v državi sprejemnici, kar se ti obrestuje tudi v poznejših letih. Med državami Zahodnega Balkana Slovenija uživa precejšen ugled. Zanje je kot lakmusov papir: če gre Sloveniji dobro, bo šlo dobro tudi njim; in nasprotno, če nam kje spodrsne, so na ta spolzka tla pozorne tudi one. Komisarka Marta Kos je na visokem diplomatskem parketu kot doma.

Bili ste veleposlanik v Turčiji, ki je še vedno kandidatka za vstop v EU. Kako ocenjujete njen status nasproti EU?

Turčija je formalno vložila prošnjo za članstvo prav na dan, ko sem šel v prvi razred osnovne šole. Med letoma 2000 in 2015, takrat sem bil veleposlanik v Ankari, se so zamenjali kar štirje veleposlaniki EU in dva komisarja za širitev. To ni bilo dobro. In potem gledaš komisarja, ki se fotografira z vsemi najvišjimi predstavniki te največje kandidatke in govori: »Mi podpiramo vaše članstvo v EU.« Takšnega komisarja ne potrebujemo! To so navadne floskule, pa naj gre za Turčijo, Severno Makedonijo ali Črno goro. Kdor razume, kaj vse pomeni evropska perspektiva za te države, bo povedal še vse kaj drugega; še bolje, česa takega o podpori sploh ne bo izjavil, saj je to vendar samoumevno. Pri tem ima slovenska komisarka veliko prednost.

Svet ministrov Bosne in Hercegovine je prejšnji teden odpovedal napovedani decembrski vrh voditeljev Zahodnega Balkana in EU v Neumu. Nekak nenavaden organizacijski zaplet z javnim naročilom je posredi ...

Obžalujem tak zaplet, v Neum je nameravala priti tudi komisarka Marta Kos. Ne poznam teh podrobnosti, a glede širitve na Zahodni Balkan bi poudaril, da je drugačna od evropske poti Gruzije, Moldavije in Ukrajine. Države Zahodnega Balkana je treba bolje spodbuditi in jih po mojem osebnem mnenju sprejeti v enem svežnju. Hrvaška je edina članica EU po koncu hladne vojne, ki je bila sprejeta sama, pri vseh drugih širitvah je šlo za večje ali manjše skupine držav. Vse drugo je prej kot ne le nadaljevanje z zavlačevanjem. Ko se je Slovenija potegovala za članstvo v EU, je bilo evropske zakonodaje (t. i. aquis communautaire) za približno 80.000 strani, zdaj jo je gotovo petkrat več. Prav nobenih možnosti ni, da bi države v naslednjih desetih letih v svoj pravni red sprejele takšno količino zakonodaje.

Širitev je treba zastaviti drugače. Zakaj je padel v vodo ta ali oni vrh, kaj onemogoča dogovore, kdo je kaj izpolnil in česa ni ..., v takšnem začaranem krogu se izpred oči izgubi bistveni cilj: članstvo držav Zahodnega Balkana v EU. Članstvo bo prispevalo k zmanjšanju korupcije, države bodo na skupnem trgu bolj povezane; kar seveda ne reši vsega, a že samo po sebi prinese veliko sprememb. Teh zdaj ni, vsi čakajo, zlasti tamkajšnje prebivalstvo, elite pa so … no, takšne, kot pač so.

V Gruziji so zamrznjene evropske sanje – oblast je zamrznila pristopne pogovore, se zahvalila za predpristopno pomoč. V času predvolilne kampanje je premier Irakli Kobahidze zatrjeval, da bo nova vlada nadaljevala po evropski poti. Bi se moral politični vrh EU bolj aktivno odzvati?

Slovenija je šla skozi proces pridružitve, ki je trajal deset let; bil je zelo intenziven, nekateri so nam očitali, da preveč hitimo. A nismo, zdaj se to dobro vidi. Kar hudo mi je spremljati države, v katerih dobesedno čez noč padejo tako usodne odločitve kot v Gruziji. Sprašujem se, ali je sploh primerno oziroma celo mogoče, da katerakoli vlada spremeni strateško usmeritev neke države, se odreče denarju iz evropskih skladov na način kot bi, denimo, v državi spreminjala vozni red vlakov. Odločitve s tako pomembnimi posledicami so očitno podvržene ozkim lokalnim interesom in imajo gotovo geopolitične botre.

Primož Lavre

Obstajajo vzporednice z Zahodnim Balkanom?

Ne moremo jih spregledati. Evropska komisija bi se morala bolj potruditi za stalen dialog, krepiti spodbujanje, ne le zgolj z besedami, kako podpira članstvo, temveč tako, da bi obrodil sadove. To je tako, kot da bi izstopajoče nogometno moštvo v neki bolj manj oddaljeni vasi vrglo oči na dva ali tri obetavne mlade igralce, a bi jim dalo vedeti, naj še kakih pet let počakajo; ko bodo še boljši, pa bodo lahko prišli k njim, vzeli jih bodo pod svoje okrilje. Niti na kraj pameti nikomur ne bo prišlo kaj takega, ampak bi jih spodbujali, trenirali, jih pritegnili v svoj okvir, ker le tako hitreje napredujejo.

Pogrešate to pri EU?

Da, pogrešam. Neaktiven odnos do kandidatk sem na lastne oči opazoval tudi tistih pet let službovanja v Turčiji. Pri tako zasnovani politiki pride do izraza sposobnost vsake ekipe, v tem primeru Evropske komisije, njena uigranost. Seveda so v vsakem timu tudi rivalstva, a je cilj vseh jasen. Učinkovitost širitve ima posledice tudi na globalni ravni. Če bi bila EU sposobna širitve, bi to upoštevali tudi globalni igralci v svetu. V nasprotnem primeru si mislijo, da nas tudi na drugih področjih ni treba jemati resno.

Na Odmevih je vaš profesorski kolega dr. Boštjan Udovič glede Gruzije dejal, da bi se morala v tej državi v naslednjih štirinajstih dneh napovedati visoka delegacija EU, morda kar predsednica Evropske komisije. Ni že (pre)pozno in (pre)nevarno, na ulicah in trgih se širijo nemiri, protestnike s silo razganja policija?

Se strinjam, morda je to tisto ključno sporočilo v teh burnih dneh: upali so priti v prestolnico in sporočiti tisto, kar govore iz Bruslja. Ko gledam države Zahodnega Balkana, si predstavljam, da bi bili naši ministri – ne le aktualne, ampak katerekoli vlade – vsak mesec v eni od teh držav. Poznamo se, podpirajo nas, imamo nemalo gospodarskih interesov, še veliko gospodarskih potencialov, skupno nam je članstvo v EU in Natu oziroma evroatlantska perspektiva.

Lani sem objavil prvi izbor kratkih zgodb o diplomaciji Diplomati v novih oblačilih. Ne poznam avtorja, ne le pri nas, ki bi pisal črtice o diplomaciji.

Vse to se spodbuja s pogostimi obiski. Kot veleposlanik v Severni Makedoniji – ko sem prišel tja, je bila še Makedonija – smo leta 2019 organizirali rekordnih štirinajst meddržavnih obiskov na ravni ministrov ali višje. Ministri so si takorekoč podajali roke; ko je tekel en obisk, smo že delali za naslednjega, ampak tistega za njim. To prinese povezanost, krepi dialog in napredek.

Zelo podpiram namig kolega profesorja Boštjana Udoviča. Nisem spremljal teh Odmevov, hvala za to informacijo. Takšen obisk vrha EU v Tbilisiju v teh ključnih dneh za prihodnost Gruzije bi bilo pravo sporočilo. Nenazadnje, videli smo podoben obisk v Kijevu. Vesel bom, če se bo obisk zgodil v času od najinega intervjuja do njegove objave. Tako se krepi zavedanje, da smo družina držav, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v njih ali njihovem okolju.

Je mogoče, da bi se v kaj takšnega, kot je to storila gruzijska oblast, spustila še kaka država Zahodnega Balkana? Morda Makedonija, ki ste jo omenili.

Ne verjamem. Naj odgovorim s primerom druge države, že omenjene Romunije. Na predsedniških volitvah po prvem krogu kaže na možnost zmage deklariranega proruskega kandidata. Romunija je vendar članica EU in Nata! Vidimo lahko, kako veliki obrati in spremembe so mogoči, kaj vse naplavi politika. Najvišji predstavniki EU morajo delati tudi z javnostmi v svojih državah, ne le v državah kandidatkah in tistih, ki to žele postati. Politika se mora dogajati ne le v bruseljskih dvoranah, temveč tudi na terenu, med ljudmi; da se čuti, kako ljudje dihajo, kaj pogrešajo, česa si želijo, kaj pa jim je odveč. Samo tako lahko evropski politiki ambiciozno in suvereno nastopijo pri oblikovanju širših povezav v svetovni areni.

Razbirate znake konca vojne oziroma vzpostavite premirja v Ukrajini? Navezujejo se na napoved novoizvoljenega ameriškega predsednika Trumpa, da bo v hipu končal vojno.

Pred dobrim mesecem sem v pogovoru za Dnevnikov Objektiv dejal, da bo po inavguraciji ameriškega predsednika – ne glede na to, kdo bo izvoljen –imel odločilno besedo glede vojne v Ukrajini, pa tudi spopadov v Gazi med Izraelom in Hamasom ter širše glede konfliktv na Bližnjem vzhodu. Obetam si pogajanja in rešitve, do katerih pa navadno ne pride kar na hitro.

Primož Lavre

Predsednik Trump se je na primer v prvem mandatu dvakrat sestal s severnokorejskim predsednikom Kim Jong Unom. To je bilo nepredvidljivo diplomatsko in politično dejanje. Premiki so mogoči. Nenazadnje, Trump in ruski predsednik Putin se pogovarjata, imata v vzpostavljen neki odnos, Trump se je nedavno srečal z ukrajinskim predsednikom Zelenskim. Da, nadejam se konca vojne v Ukrajini in pred tem pogajanj.

Prihodnje leto nas torej le ne čaka annus horribilis – jedrska vojna?

Gotovo ne, četudi se je zdaj o njej vse več špekulira. V Siriji so 15. marca 2011 izbruhnile demonstracije, takrat sem iz Turčije zaobjemal tudi Sirijo. Dve leti pozneje – Rusija se je v spopade že aktivno vpletla in pomagala predsedniku Asadu, da se je obdržal na oblasti – sem za neki turški časopis dejal, da je to tretja svetovna vojna v lokalnem obsegu, saj so bile vanjo vpletene vse velike sile – razen Kitajske. Tudi tokrat ne verjamem, da bi lahko prišlo do globalnega konflikta, je pa veliko lokalnih podizvajalcev. Ključna odgovornost je na peterici stalnih članic varnostnega sveta; že večkrat so pokazale, da so se sposobne dogovoriti. To je njihova velika odgovornost.

Ukvarjate se s proučevanjem diplomacije, razvijate vedo sociologija diplomacije. Kako nanjo vplivajo družbeni mediji?

Zelo. Na prvi pogled močno olajšajo delo diplomatov, a ga pravzaprav ne. Diplomacija je eno samo preprečevanje konfliktnih situacij in njihovo reševanje. Vse to se dela v ozadju, noben prepir se ne reši na očeh javnosti, tudi meddržavni ne. Potrebni so neprestani pogovori v ozadju. Diplomacija temelji na neposrednih stikih, nenehnih pogovorih, dialogu, noben x, instagram, facebook ... pri tem ne morejo nič pripomoči. Ko sem bil veleposlanik v Makedoniji, smo seveda uporabljali tviter in facebook. Prek teh družbenih medijev je bila najširša makedonska javnost obveščena o podpori Slovenije, prijateljskih potezah, sodelovanju …

Včasih se vprašam, kako bi v časih družbenih omrežij v predvolilnih kampanjah deloval Janez Drnovšek. Vemo, bil je zadržan, a je s te lastnosti naredil vrlino. Še govoril ni veliko ... A ne glede na odgovor, bil je velik državnik.

Kjerkoli sem potoval po državi, so vedeli, kaj počnemo. A zaradi tega naše delo samo po sebi ni bilo nič manj zahtevno. Treba je biti pozoren, kadar na družbenih omrežjih objavljaš stališča svoje države, tj. države pošiljateljice o dogajanju v državi sprejemnici. Slejkoprej pride do zamenjave političnih elit, ko tisto, kar je bilo prej všečno, novi oblastem ni več. V takšno tveganje se diplomatom ni potrebno spuščati, saj niti ne gre za njihovo osnovno diplomatsko delo.

Družbena omrežja pospešujejo hipne odločitve, v diplomaciji pa naj ne bilo tako. Kitajskemu pregovoru se pripisuje domislica: diplomat naj trikrat premisli in nato nič ne reče.

Legendarni diplomat Ignac Golob, preizkušen na vse meridianih, je rad citiral to misel. Diplomacija obstaja že 5500 let; ni politika, njej le sledi, jo izvaja. Zunanja politika je, če posplošim, v bistvu podaljšek notranje. Diplomacija je konservativna, stavi na tradicijo, zahteva čas in premislek. Diplomati opazujemo in poročamo, svetujemo. Ni mogoče na prvi hip ugotoviti, za kaj gre in ali je to pomembno ter glede na to svetovati vladi. Okoliščine se lahko spremenijo čez noč.

Primož Lavre

Seveda lahko s spremljanje družbenih omrežjih prepoznaš, kako diha javnost oziroma dihajo t. i. vplivneži. A nič več. Viri informacij za diplomate niso družbena omrežja, ampak pogovori z najvišjimi predstavniki države sprejemnice. Do njih imajo ekskluziven dostop veleposlaniki. Med veleposlaniškem mandatu v Skopju sem imel s tedanjim predsednikom države Ivanovim kakih petnajst pogovorov, trajali so od ene ure pa vse do treh ur.

Pri predsedniku vlade Zaevu sem bil domala vsak mesece za kako uro. O vsebini teh pogovorov seveda nismo nič tvitali ali kako drugače sporočali javnosti. Diplomat piše depeše. Skušnjave so seveda velike pri marsikaterem diplomatu, najde se tudi kak veleposlanik, se zgodi, da je čivkanje nekakšna kompenzacija za odsotnost stikov in pogovorov.

Kot sem razumel, vam zaradi vašega angažma v stranki Zaupanje ne bo treba potisniti ob stran pisanja literature. Kot berem v vašem življenjepisu, ki ga pogosto posodabljate, zaključujete trilogijo o diplomaciji Dama v belem. V naslovih prvih dveh delov romana je omenjena duša, zakaj?

Ne vem natančno, naslov Mavrica iz duše se je pojavil kar sam od sebe, o naslovu drugega dela trilogije Iskanje izgubljene duše sem že razmišljal. V tretjem bo v naslovu izrecno duša ali vsaj v neki očitni prispodobi. Leta 2026 ga moram objaviti …

Morate?

Ker bo takrat od objave prvega romana trilogije minilo dvajset let. Dlje res nima smisla čakati. Najbrž ste zasledili, da imam ambicijo do svojega sedemdesetega leta, to je čez dve leti, izdati sto knjig. To pomeni avtor, soavtor, urednik, sourednik, prevodi in ponatisi, torej knjige, v katerih je na naslovnici moje ime. S tem sem povsem zadovoljen.

Ste kdaj razmišljali, da bi napisali uspešnico?

Kaj velja za uspešnico?

V knjigi Slovenske knjižne uspešnice 21. stoletja – od Panike do Skalpela je Samo Rugelj postavil mejo pri prodanih pet tisoč in več izvodih.

No, moja knjiga Martin Krpan – diplomat in vojščak je izšla leta 2009 prav v pet tisoč izvodih. Ne rečem, da se včasih ne poigram z mislijo o uspešnici. Lani sem objavil prvi izbor kratkih zgodb o diplomaciji Diplomati v novih oblačilih.

Države Zahodnega Balkana je treba bolje spodbuditi in jih po mojem osebnem mnenju sprejeti v enem svežnju.

Ne poznam avtorja, ne le pri nas, ki bi pisal črtice o diplomaciji. Kmalu bo šla v tisk druga knjiga Triptih neznanemu diplomatu. Kaj vem, morda bi se kratke in intrigantne pripovedi lahko dobro prodajale. Bom poskušal imeti v mislih. (smeh)

Veliko sebe bi morda kazalo razkriti. To bi bil lahko recept do uspešnice, precej piscev ga uporablja. Kako ste izgoreli od dela ali koliko piva ste spili ...

Zame to vendar ni književnost oziroma literatura. Balzac ni uporabljal takšnih prijemov v romanih, s katerimi je seciral francosko družbo. Ali Victor Hugo v Nesrečnikih. Razgaljala sta družbo, ki naredi takšnega posameznika – ne pa samega sebe. Se opravičujem avtorjem, a v podobnih tekstih prej prepoznavam nekakšno frustracijo ali celo mazohizem. To zagotovo ni Trpljenje mladega Wertherja. Lani sem bral o avstrijskem pisatelju, ki je zaslovel s knjigo, v kateri je do obisti razgalil ljudi iz svoje rojstne vasi, njihove odnose. Vaščani so mu prepovedali, da bi se lahko kdaj vrnil.

Razgaljajo se tudi politiki, če mislijo, da bi jim to koristilo, domala vsi pa za več priljubljenosti sodelujejo v tekmi na družbenih omrežjih.

Kanclerka Merklova ni niti enkrat tvitnila, pa zato ni nič manj popularna in izstopajoča političarka. Prisila biti všečen, razgaljati sebe, pisati o svojih travmah, imeti veliko sledilcev, všečkov, prijateljev, nima nič opraviti z estetsko in etično sporočilnostjo literarnih del. Tudi velikega politika in ne le umetnika v razmerah obstoja družbenih omrežij dela nekaj drugega. Včasih se vprašam, kako bi v teh časih v predvolilnih kampanjah deloval Janez Drnovšek. Vemo, bil je zadržan, a je s te lastnosti naredil vrlino. Še govoril ni veliko. Zanima me torej, ali bi bil tudi dandanes tako uspešen. A ne glede na odgovor, bil je velik državnik.