V njegovem sporu ga je podprl nekdanji vodja britanskih laburistov Jeremy Corbyn, na kavo s prvim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom pa še čaka. Obrazložil je tudi svojo izjavo o tajkunih, ki bi jih nagnal z bajoneti.

Kako naj vas nazivam v tem intervjuju: gospod ali tovariš Kordiš?

Soborci mi običajno rečejo tovariš, ljudje na službeni dolžnosti pa gospod.

Svet stranke Levica vam je zamrznil članstvo do odločitve disciplinske komisije, ki bo odločala o vaši izključitvi. Kaj boste storili, če bi vas izključili? Boste ustanovili svojo stranko?

Večkrat sem že zelo javno poudaril, da se je Levo krilo zelo lepo organiziralo. Tukaj nas je 500 tovarišev in tovarišic, zagotovo gremo na naslednje volitve. Naša prva izbira je, da to naredimo v okviru Levice, ker jo prepoznavamo kot svojo institucionalno politično domovino. A če bo vodstvo stranke do zadnjega vztrajalo pri neoliberalnih politikah, kot je dvig upokojitvene starosti, in na silo iz stranke zmetalo prepričane levičarje, bomo odšli na naslednje volitve samostojno. Kdor je mislil, da nas lahko kar utiša, se je uštel. Ljudem smo obljubili, da se bomo borili za boljši in pravičnejši svet. In se bomo.

Primož Lavre

V tem primeru boste največja konkurenca prav Levici, lahko se zgodi, da pred pragom ostaneta obe listi, tako Levica kot Levo krilo, s tem pa bi, kot vam očita Nataša Sukič, naredili največjo uslugo desnici. Kako to komentirate?

Največjo uslugo desnici dela sredina, ko prelomi svoje predvolilne obljube. Oziroma levica, ki to preneha biti in se ne bori več za zaveze do ljudi. Kam to pripelje, smo lahko videli na volitvah v ZDA. Enako lahko vidimo v skoraj vseh zahodnih državah. V slovenskem primeru skrajno desnico hrani naraščajoča socialna beda v družbi in izguba zaupanja volivcev v politiko.

Sukičeva vas je sicer primerjala z Janezom Janšo, ampak mene v tem kontekstu bolj spominjate na levega Anžeta Logarja, saj so tudi njega izobčili iz SDS in presedli v zadnjo klop. Tudi njemu so očitali, da ustanavlja svojo stranko, na koncu jo je res ustanovil. Koliko časa boste vztrajali v poslanski skupini Levice?

Sami ste ugotovili, da je v primeru izgona Levega krila malodane nemogoče, da Levica še prestopi parlamentarni prag. Odgovorno in bolje se nam zdi, da ostanemo skupaj in da Levico peljemo naprej  s političnim dogovorom. Le široka socialistična stranka je lahko uspešna, kot neprestano ponavljam. Oziroma sploh nad parlamentarnim pragom.

Ironično bi bilo to sedaj, po mesecih zelo umazane in javne čistke izpeljati celo lažje. Vsa država ve, da imamo v stranki precej različne poglede in nobene izgubljene ljubezni. Robert Golob ne more z resnim obrazom očitati Luki Mescu, da levo krilo z Glasom ljudstva odpravlja dvoživke. In nihče na levi ne more očitati Mihi Kordišu, da Levica sedi v vladi, ki privatizira zdravstvo, medtem ko se Krilo proti temu aktivno bori. Da, med nami je resnična razlika.

A če ga pripoznamo, če je dovolj treznosti za razumevanje, da oboje potrebuje življenjski prostor v široki Levici, bi ga lahko spremenili celo v prednost. Aktivistom in civilni družbi bi ponujali dostop do parlamentarne politike in razlog, zakaj je stranko sploh smiselno podpirati kljub sredinjenju, saj je in bo levo krilo vedno na njihovi strani. Desna klika v vrhu stranke dobi zaledje in zaveznike v družbi, ki jih je kompletno izgubila in jih nujno potrebuje, če naj se ne potopi.

Sami ste ugotovili, da je v primeru izgona levega krila malodane nemogoče, da Levica še prestopi parlamentarni prag.

Razmišljanja o sobivanju in kompromisih vodstvo žal ne deli z nami. Dogovor in delitev oblasti zavrača že leto dni, sedaj nas meče ven. Očitno je levo krilo zadnja troha racionalnosti, ki je za širše dobro pripravljeno rešiti celo funkcionarje, ki nas režejo. Pa so se tako izgubili v vladnem  balončku in lastnih glavah, da niti tega ne razumejo. Situacije ne morem več brati kot racionalni interesni krah, ampak patološko, kot histerijo in paranojo. Zato bom vztrajal do zadnjega. Za tisti promil možnosti, da se spametujejo.

Levo krilo ima vaših besedah okoli 500 članov. To je dovolj, da naredite novo stranko.

Drži, brez težav bi lahko ustanovili svojo stranko, če bi to želeli. A družbe se ne da spremeniti zgolj z navzočnostjo v parlamentu ali vladi. Spremembe v korist dela se lahko izborijo samo z resnim političnim pritiskom, ki je močnejši od seštevka pritiska kapitala in tistih nosilcev oblasti, ki so trdno na strani biznisa. Strateško vzeto je zato gradnja gibanja pomembnejša in naša prioriteta. Stranko že imamo. Vodstvo je hudo skrenilo in nas meče ven, ampak jo imamo in ima institucionalno prisotnost. Kar manjka, je organizirana napredna sila v družbi. Sem mora energija.

Da ne ostanemo le pri konceptih, bom dal nekaj primerov. Že leto in pol na terenu sodelujemo z Glasom ljudstva pri obrambi javnega zdravstva pred privatizacijo. Lahko rečete, da smo Golobu pomagali, da se je znebil nepriljubljenega ministra, ki je želel privatizacijo še pospešiti. Sedaj smo vložili še zakon za odpravo dvoživk in smo kontrapeza zdravniškemu lobiju.

Primož Lavre

Povezali smo se z mirovnim gibanjem in vložili sklepe proti vojskovanju Slovenije v Ukrajini in kupovanju orožja in dali možnost drugim v Levici, da se v praksi, ne le po pilatovsko borijo proti militarizmu. Prav včeraj (v torek, op. p.) sem z dvema bolj borbenima sindikalnima centralama vložil novi zakon o minimalni plači, ki bi dvignil plače trikrat več od predvidene uskladitve, za slabih 90 evrov. Če nič drugega bi minister Mesec to lahko uporabil, da minimalni znesek  dvigne več kot le za inflacijo.

Če ostaneva pri stranki: na kongresu Levice je levo krilo dobilo večino v svetu stranke, pozneje pa so lokalni odbori s svojimi člani povzročili, da ste v manjšini. Zato me zanima, koliko ste vi močni na terenu v primerjavi z vodstvom.

Teren v kakršnemkoli otipljivem smislu v Levici žal ne obstaja več. Izgubila je aktiviste, ker so razočarani odšli ali se pasivizirali. Izgubila je zaveznike v družbi, nobena leva organizacija jih ne jemlje več resno. Najpogosteje, kar slišim v pogovorih je: »Nismo se za to borili!« Oni dan me je dosegla informacija, da je ljubljanski lokalni odbor, formalno z več sto člani, ponavljal volitve svojih funkcionarjev. Na sejo ni prišlo niti 15 glasov, potrebnih za sklepčnost. Nekaj glasovanj na papirju z zaposlenimi na ministrstvih, tremi prijatelji in enim sorodnikom, po možnosti celo brez obvestila celotnemu članstvu, ni ravno teren.

Teren v kakršnemkoli otipljivem smislu v Levici žal ne obstaja več. Izgubila je aktiviste, ker so razočarani odšli ali se pasivizirali. Izgubila je zaveznike v družbi, nobena leva organizacija jih ne jemlje več resno.

Kolikor terena obstaja, je skoraj v celoti stvar aktivnosti levega krila. Morali smo se organizirati, drugače preprosto ne bi šlo. Rekli smo, da moramo graditi gibanje, ker ga vodstvo Levice ne bo, in to počnemo: kjer se pojavijo levi glasovi v družbi, se potrudimo, da jih okrepimo in podpremo. Podprli smo gasilce, ko so prišli pred vlado po boljše plače. Medicinske sestre prav tako. Pomagamo pri sindikalnem organiziranju. Kot že rečeno, smo se posebej angažirali pri obrambi javnega zdravstva pred privatizacijo. Mene morda vidite na televiziji, a vse drugo je zunaj institucije in dejanski teren. Ki pa, resnici na ljubo, ni in ne želi biti del Levice v sredinski obleki.

V kakšnih odnosih ste s prvim predsednikom Milanom Kučanom? Se kdaj z njim slišite, srečate? Vas podpira v sporu z vodstvom stranke?

S prvim predsednikom Milanom Kučanom nisva bila nikoli v nobenem kontaktu. Mi je pa že kdaj padlo na pamet, da bi mi bilo zanimivo ob kavi izmenjati besedo tudi z g. Kučanom.

Javno pa vas je podprl nekdanji predsednik britanskih laburistov Jeremy Corbyn. Od kod se poznata?

Jeremy Corbyn je levičarska legenda, le kdo ga ne pozna. Zelo uspešno je vodil britanski Labour, čeprav ga je režimski aparat stranke sabotiral na vsakem koraku, šel v kampanjo diskreditacije z lažmi in nato vrgel ven iz stranke. Ker so jih položaji in službovanje kapitalu zanimali bolj od tegob družbe in delavskega razreda, ki naj bi mu Labour služil. Zveni poznano?

Primož Lavre

Rekel sem, da je moderna socialistična stranka lahko uspešna samo, če je široka. Naj temu dodam, da smo lahko socialisti uspešni samo, če delamo mednarodno. Navsezadnje je transnacionalen tudi kapital. Jeremy je sicer gostoval tudi v Sloveniji na začetku letošnjega leta.

Sta se tudi osebno srečala?

Vsi so hiteli na fotografiranje z njim. Sam sem prišel poslušat. O projektih za mir, pri katerih sodeluje. Pa o skupnostnem kmetovanju.

Imate kakšne stike z Janisom Varufakisom in Berniejem Sandersom? Pričakujete tudi njuno podporo?

Neposrednih stikov nimamo. Zanimivo, da ste mi zastavili to vprašanje, že lep čas mi gre po glavi, da bi bilo to potrebno. Nekaj pa se je nabralo nas levih izobčencev, ki nismo pripravljeni tuliti v neoliberalni rog. Če skočim nazaj na kontekst čistke oziroma čistk levičarjev v tem primeru. Premalo nas je vsaj približno na strani socializma, da bi se med sabo pobili.

S prvim predsednikom Milanom Kučanom nisva bila nikoli v nobenem kontaktu. Mi je pa že kdaj padlo na pamet, da bi mi bilo zanimivo ob kavi izmenjati besedo tudi z njim.

Ljube duše, banke nam diktirajo življenje, korporacije izsiljujejo cele države, njihova moč je fantastična. A mi se bomo dajali med sabo? Že tako jim nič ne moremo, ker nas je premalo. Velja v domovini in velja v tujini. Ne moremo si privoščiti, da se ne bi mednarodno povezovali in sodelovali, čeravno se ne strinjamo povsem.

Varufakis je pred evropskimi volitvami podprl listo Violete Tomić. Vi ste takrat javno izrazili pomisleke, da bi glasovali za Levico in Natašo Sukič. Komu ste zaupali svoj glas, če ni skrivnost?

Tega ne želim odpirati in pogrevati. Moja izjava je bila v službi pritiska na vodstvo stranke, ki je živelo in očitno še živi v prepričanju, da lahko grobo in surovo obračunajo z levim krilom in jo odnesejo brez posledic. Kot lahko spremljate, so že na EU-volitvah s svojim ravnanjem Levici izdali tragičen račun, z naskokom najdražja kampanja po glasu je pridelala kaj boren rezultat. Verjetno bi bil še slabši, če v kampanjo ne bi zlili absurdnih količin denarja. Upal sem, da bo to trenutek streznitve: sredinska Levica ne preživi, potrebno se bo pogovarjati, ne obračunavati. No, tu sem se zmotil jaz: streznitve ni bilo.

Primož Lavre

Minister za delo in nekdanji koordinator stranke Luka Mesec vas je javno označil za nezaželenega v stranki. Vi njemu očitate mobing nad zaposlenimi na ministrstvu. Imate kakšne dokaze za to?

Glavni dokaz so ljudje, ki se jim to dogaja, vendar jih je treba zaščititi. Zaradi tega si lahko minister Mesec privošči zanikanje v kamero. Kar je mimo pričevanj verjetno preverljivo, so odhodi iz kabineta ministra, eni zaradi nevzdržnih razmer, drugi zaradi nestrinjanja z neoliberalnimi politikami ministra Mesca.

Omenil sem že namero po dvigu upokojitvene starosti, lahko dodam minimalne uskladitve minimalne plače po željah delodajalcev, zaradi katerih so delavci vedno bolj revni in njihovi prejemki ne dohajajo draginje. Ali pomoč delodajalcem z uvažanjem tuje delovne sile, da vzdržuje nizke plače domačih delavcev. No, po novem bi najbolj nerentabilni kapital, ki se je zataknil zaradi recesije v Nemčiji, reševali z javnimi sredstvi …

Koliko ljudi je odšlo? Deset?

Če sem štel prav, da.

Minister Mesec pripravlja pokojninsko reformo, s katero se bo dvignila starostna meja za upokojitev. Vi temu nasprotujete. Ali lahko zaradi tega Levica izpade iz parlamenta?

Že sedaj je na meji oziroma pod njo. Kaj bo šele, ko bodo poskušali v prozornem celofanu ljudem prodati, da je varčevanje pri pokojninah dobra stvar in da naj že tako uničen narod dela še dlje.

Včeraj (v torek, op. p.) ste vložili novelo zakona o minimalni plači, po kateri bi se zvišala. Po vašem mnenju sedanja ne zadošča dvigom življenjskih stroškov. Sukičeva vam očita, da boste z njo dosegli še nižjo minimalno plačo, ker boste odprli ta problem. Kako to komentirate?

Kako je lahko minimalna plača še nižja? Delodajalci se smejejo, ker jim minister Mesec tako lepo pomaga nižati plače in minimalno usklajuje minimalno, da ostaja pod rastočimi stroški delavskih gospodinjstev. Enako je počel prejšnji minister Cigler Kralj iz Nove Slovenije. Glede tega med njima ni popolnoma nobene razlike. Še puhlice za javnost so podobne. Je pa zgovorno: namesto da bi se ukvarjali z dvigom plač in odpravo revščine, vodstvo raje skače vame z diskvalifikacijami in diskreditacijami.

Primož Lavre

Ne bi bilo treba. Brez težav bi se lahko borili za našo stvar, višina minimalne plače je diskrecijska pravica ministra za delo. Kar reče, takšna minimalke je. V okviru zakonskega minimuma in maksimuma, seveda. Kar me pripelje do tega, da je obstoječa zakonodaja nezadostna za zaščito delavskih prejemkov pred ministri, ki se ne ozirajo na potrebe delavskih gospodinjstev. Mehanizem izračuna minimuma je potrebno dopolniti, in prav to naš zakon počne.

Predlagamo, da se kot pri izračunu spodnje meje, kolikor se mora minimalna plača po zakonu najmanj dvigniti, upošteva tudi gospodarska rast. Ker imamo različne izračune inflacije glede na obdobja nadalje predlagamo, da se upošteva za delavca ugodnejša številka. Izredno pa želimo dvig minimalke še za 3,2 odstotka, da za aktualno leto nadomestimo padec v kupni moči, za katerega so bili prejemniki oškodovani ob zadnji uskladitvi.

Večkrat ste kritični do mnogih potez vladne koalicije. Ali bi bilo bolje, če bi Levica ostala v opoziciji in niti tega ne bi dosegla, kar je kljub vsemu lahko kot vladna stranka?

Kakšne velike dosežke? Glasno dretje »Levica dela dobro!« še ne pomeni, da stanje tako tudi je. Se zavedate, da smo zadnja leta sredi konjunkture z rekordnimi dobički, a revščina in draginja rasteta s tempom, kot da bi bili v gospodarski krizi?

Za časa Janševe vladi je cel aparat uprl svoje hrbte v propagando »Vlada dela dobro!« po računu, da če bodo dovolj glasni, ni vrag, da se bo nekaj prijelo ne glede na sprtost z realnostjo. A SDS ima za sabo organizirano bazo, ki je ta sporočila posvajala in je spretno vodila propagando. Vodstvo Levice to počne diletantsko in brez zaledja, v obraz ljudi, ki vsak dan občutijo, da jim gre na slabše.

Delodajalci se smejejo, ker jim minister Mesec tako lepo pomaga nižati plače in minimalni znesek  usklajuje minimalno, da ostaja pod rastočimi stroški delavskih gospodinjstev.

Položnice, najemnine, stroški. Čakalne vrste v zdravstvu in militarizacija v zunanji politiki. Kako mislite, da sprejme negovalka v domu starejših prepričevanje o zgodovinskem uspehu plačnega sistema v javnem sektorju, ko pa vidi in ve, da tistih nekaj evrov ne krije niti razlike v shrambi, ki ji jo je pridelala draginja zadnjih let? Ta razlika med pranjem naroda v javnih občilih in dejanskim položajem ustvarja bes, ki ga nato zajema skrajna desnica. Morda še bolj od materialnega padca standarda. Zato je v Ameriki zmagal Trump in zato se v Sloveniji krepi Janez Janša, če spet podčrtam volilno dinamiko.

Ali podpirate »štempljanje« na delovnih mestih, kar je zlasti neprimerno za poklice, kot so novinarji, umetniki, terenski delavci?

Zaradi popustljivosti vodstva Levice smo dobili zakon, ki je razjezil vse in ni pomagal nikomur. Seveda podpiram evidentiranje delovnega časa, a tako, kot je bilo v originalu zamišljeno, na podoben način, kot delujejo davčne blagajne. Tehnologija na računalnikih in telefonih z aplikacijami je, brez težav se implementira tako, da ni zelo moteče. Verjamem pa, da je komu odveč dvakrat klikniti ali se polučkati s kartico.

Primož Lavre

Če je politična cena pritoževanje, cirkus in nepopularnost zaradi malo manj komforta na račun orodja, ki edino lahko zaščiti najbolj izkoriščane delavce pred sužnjelastniškimi pogoji, sem jo pripravljen plačati. O cepetanju akademskih mandarinov z več tisoč evri plače, ki jim je očitno vseeno za brutalne delovne razmere iz 19. stoletja v sosednji fabriki, si sicer mislim svoje.

Tudi Evropska levica je bolj na vaši liniji, saj njeni evropski poslanci niso podprli slovenske komisarke Marte Kos, medtem ko jo je vaša stranka Levica podprla. Kakšni so bili vaši zadržki glede nje?

Nimam nobene težave s tem, da je Marta Kos evropska komisarka. Ne vidim, zakaj bi bila sama po sebi neprimerna. Neprimerna pa so njena politična stališča, ki so najtrša linijo vojnega hujskaštva in stopnjevanja vojskovanja EU v Ukrajini. Potrebujemo pogajalsko mizo in mir, ne pa okope in pobijanje do zadnjega Rusa in Ukrajinca. Ja, taka politična stališča ne uživajo moje podpore. Če bi se jim gospa Kos odrekla, super, dobi moj glas. A se jim ni. Ne vem, zakaj je vodstvo Levice dvignilo roke za in glasovalo za de facto vojne usmeritve.

Levica je za mir, hkrati pa tudi na strani šibkejših. Zaradi tega ne razumem nasprotovanja vojaški pomoči Ukrajini, saj gre za napadeno državo, ki se brani pred veliko močnejšim nasprotnikom. Ali s tem ne podpirate osvajalske vojne Putina in njegovega preurejanja sveta?

Nimamo opravka z vojno med Rusijo in Ukrajino, ampak s posredniško vojno med Natom in Rusko federacijo. Strateško gibalo vojne prihaja z Zahoda, ki že desetletja stopnjuje vojaško obkoljevanje Ruske federacije z namenom, da se polasti njihovega gospodarskega prostora. Ne le širitev Nata, tudi kasnejše odpovedi omejevanja raket in gradnja protiraketnega ščita, agresivnih potez je bilo ogromno.

Glasno dretje »Levica dela dobro!« še ne pomeni, da stanje tako tudi je. Se zavedate, da smo zadnja leta sredi konjunkture z rekordnimi dobički, a revščina in draginja rasteta s tempom, kot da bi bili v gospodarski krizi?

Vprašajmo se samo, zakaj ni bil implementiran mirovni sporazum Minsk 2. Ga je onemogočila Ruska federacija? Ne. Kijevski režim bi moral priznati avtonomijo Donbasu, ki je nikoli ni. Namesto tega so z Zahoda zalagali Ukrajino z orožjem in inštruktorji, ki so urili tudi odkrito neonacistične enote s ciljem, da se vojna nadaljuje in etnično čiščenje v Donbasu izpelje do konca. V upanju, da se Rusijo zaplete v izčrpavanje in ošibi. Oziroma na njenih mejah vzpostavi sovražen, do zob oborožen režim, na moč podoben Izraelu, po možnosti opremljen še z jedrskimi silosi. Za Zahod mir nikoli ni bil opcija. Po več letih prigovarjanj na dogovor o novi varnostni arhitekturi Evrope za vse, tudi Rusije in Ukrajine, ki niso šla nikamor, je, stisnjen v kot, Putin poslal vojsko čez mejo.

S tem ne dajem opravičila za kakršnokoli vojaško agresijo. A kot je dejal nekdanji predsednik Milan Kučan: vsaka vojna ima svoje vzroke, ki jih moramo razumeti.

Donald Trump ima, kar se tega tiče, malo drugačno stališče, zelo podobno kot Orban. Ali menite, da bo dosegel sporazum s Putinom? Ali bi bil pravičen mir, če bi Ukrajina izgubila del svojega ozemlja?

Ne morem špekulirati, kako se bodo stvari obrnile v prihodnje. Lahko rečem samo, da me skrbi. Mir bo lahko trajen samo, če ga spremi robustna nova varnostna ureditev za vse deležnike. Ruski interes nikoli ni bil teritorialna ekspanzija, ampak elementarna varnost pred Natom na svojih mejah. Ne glede na nacionalistični narativ, ki ga Putin uporablja za legitimacijo vojne doma. Nismo več v srednjem veku, vojne poganja interes kapitala, ne pa rezanje zemljevidov po kilometrih ozemlja. Praktični obrat v novo risanje meja se je zgodil šele, ko prvi prodor ni uspel in jo je ruski režim moral osmisliti na novo. S tem kontekstom v mislih: ne, nisem navdušen nad novim risanjem meja.

Primož Lavre

Pred leti ste zapisali, da bi z bajoneti nagnali tajkune. Ali med te tajkune spada tudi Robert Golob?

Ta izjava se je tolikokrat obrnila, pa v nobeni verziji še ni bila točna, haha. Kar lahko rečem, je, da se naša družba celokupno podreja kapitalu. Tudi v javnemu prostoru se na piedestal postavlja multimilijonarje, celo milijarderje, potrebe in življenjske stiske ljudi pa njem nimajo mesta. Zame je vsaka mati samohranilka, ki dela dva šihta in preživlja otroke, večji heroj od kateregakoli milijonarja, ki nam v osrednjih poročilih jamra, kako hudo mu je.

Na primeru gospoda Boscarola se čudovito pokaže, da naš problem niso kapitalisti kot posamezniki, ampak kapitalizem kot sistem.

Ukvarjamo se s problemi bogatašev, medtem ko se za samohranilko in njenega otroka ne zgane nihče. Robert Golob ni izjema, ampak pravilo. Da, je krepko bogatejši od predhodnih Mira Cerarja ali Marjana Šarca, a politike so enake: rešujejo probleme milijonarjev na račun blaginje vseh drugih.

Hotel sem pripomniti, da niso vsi gospodarstveniki in podjetniki isti. Nekateri dajejo delavcem zelo dobre plače, delnice, omogočajo zelo dobre delovne razmere. Veliko pa je tudi takšnih, ki jih izkoriščajo ali kujejo dobičke brez zaposlenih, posebej dobavitelji zdravstvene ali pa kakšne druge opreme. Zakaj se meče te v isti koš?

Saj jih ne.

Takrat ste omenili Boscarola.

Proizvaja brezpilotne letalnike za ameriško vojsko, ki pobija otroke na Bližnjem vzhodu.

Svojim delavcem je dajal zelo dobre plače, delnice, celo del kupnine ...

Ampak to je del ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa, imejmo to v mislih. Na primeru gospoda Boscarola se čudovito pokaže, da naš problem niso kapitalisti kot posamezniki, ampak kapitalizem kot sistem. Slišim, da je zasebno gospod Boscarol zelo dober človek. V mislih nimam piara v obliki donacij občini Ajdovščina, ampak še kopico drugega, česar v medijih sploh ni. Toda javno bo zagovarjal stališča svojega razreda, nižje davke za bogate in kapital ter privatizacijo skupnega dobrega. Ker ne govori iz svoje osebnosti, ampak iz položaja lastnika kapitala.

Primož Lavre

Paradoks je res vrhunski: je skromen, solidaren in pripravljen pomagati, za zgled pravzaprav. A sočasno njegov položaj določa nuja po akumulaciji, zaradi katere se politično bori za nekaj popolnoma nasprotnega na ravni družbene ureditve. Družba ne more živeti na dobri volji nekaj posameznikov z denarjem. Solidarnost je politika. Šole in bolnišnice morajo financirati pravični davki, ne osebna darila.

Na nekoliko splošnejši ravni se spomnim prispevka ekonomista Frančka Drenovca. Spisal ga je že pred leti, a je še vedno aktualen. V njem pokaže, da politike v Sloveniji ne diktira razvojno usmerjeni kapital. Usmerja jo tisti z nizko dodano vrednostjo, slabimi plačami in delovnimi razmerami, ki je hkrati najbolj odvisen od pomoči države, saj je najbolje politično organiziran.

Ko sem prebiral tisti vaš zapis o bajonetih, sem se spraševal, če vam je žal, ker se niste rodili 70 let prej, da bi lahko sodelovali v NOB in socialistični revoluciji.

Ne gre za igro vlog, kjer je vsak junak v svojem filmu. Gre za dejstvo, da živimo v zelo krivičnem svetu tukaj in zdaj, ki ga moramo spremeniti in popraviti.

Socializem je ob koncu hladne vojne propadel. Nekdanje socialistične države so danes bolj neoliberalno kapitalistične – izjema je seveda Slovenija – kot nekdanje zahodne kapitalistične države. Še vedno verjamete v socializem kot svetovni proces?

Socializem deluje samo v teoriji, v praksi ga zruši CIA. To je eden izmed memov, ki mi občasno prekriža pot na socialnih omrežjih. Daleč od tega, da ne bi bil točen, so pa družbeni procesi vendarle bolj zamotani.

Bolj kot kadarkoli verjamem v socialistično alternativo za 21. stoletje. Druge preprosto ni. Kapitalistična rivalstva nas ženejo na prag tretje svetovne vojne. Masovno oboroževanje in eskalacija napetosti se ne dogaja zaradi kapric voditeljev, ampak zaradi tekmujočih interesov med različnimi centri moči. Za militarizacijo je ekspanzija na nove trge in zagotavljanje nadzora nad naravnimi viri, ki jih kapital potrebuje, da se oplaja. Če jih ni, pride kriza. Druga stran iste palice je, da gre militarizacija v neposredno škodo globalnemu ukrepanju proti podnebnemu zlomu, ki zahteva mednarodno sodelovanje, solidarnost in prerazporeditev bogastva od kapitala k ljudem.

Robert Golob ni izjema, ampak pravilo. Da, je krepko bogatejši od predhodnih Mira Cerarja ali Marjana Šarca, a politike so enake: rešujejo probleme milijonarjev na račun blaginje vseh drugih.

Vemo, da je podnebni zlom z naskokom največja kriza človeštva kadarkoli. Pogubna bo za nas vse. Pa nič. Z odprtimi očmi drvimo v globalni požar in poplave, a zapravljamo za puškine cevi, ker potrebe po akumulaciji kapitala povozijo celo okoljske, eksistenčne rdeče alarme. Ni noro? Spomnite se, kaj sem dejal za paradoks gospoda Boscarola. Isti mehanizem prenesite na raven geopolitike. To je srce kapitalizma in razlog, zakaj je tako poguben. Socializem je v temelju princip solidarnosti in sodelovanja, zato je dobesedno življenjska nuja preživetja človeštva.

Kaj boste počeli, če ne boste več izvoljeni za poslanca? Po izobrazbi ste filozof, imate tudi zemljo, ki jo obdelujete in oddajate v najem. Boste tako kot Gregor Golobič filozof in kmetovalec hkrati?

To sploh ne zveni slabo. Se ne šalim, ampak za nas socialiste nikoli ne zmanjka dela.