Matjaž Juhart: V mormonski cerkvi ni spovedi. Pošten moraš biti do sebe

Katere posebnosti Cerkve Jezusa Kristusa Svetih poslednjih dni bi lahko poudarili kot tiste, ki jo ločijo od drugih krščanskih cerkva?

Naša cerkev je predvsem poznana po misijonarjih. Vsak mladenič ali mladenka, ki to želi, lahko služi misijonu in širi evangelij Jezusa Kristusa. Druga stvar, ki je za našo skupnost značilna, so templji. Ne vem, ali smo edina, smo pa ena redkih krščanskih skupnosti, ki ima take templje, kot so bili v času Jezusa Kristusa. Naslednja stvar, ki je zelo pomembna, je duhovništvo. Verujemo, da je Cerkev Jezusa Kristusa Svetih obnovljena in da častimo živega Jezusa Kristusa. Zadnja stvar, ki bi jo lahko označil kot specifično, pa je Mormonova knjiga, tista, zaradi katere smo v svetu precej prepoznani.

Zakaj je tako pomembna prav Mormonova knjiga?

Smo kristjani, trudimo se živeti po načelih Jezusa Kristusa, že cerkev ima Njegovo ime. Za nas je zelo pomembno, da se ve, da smo kristjani, od drugih krščanskih skupnosti pa nas loči prav Mormonova knjiga. Verujemo, da je Bog isti včeraj, danes in jutri. Od Adama pa do danes je Bog vedno nespremenljiv in vedno je imel svoje preroke. V Svetem pismu piše, da se bo beseda Jezusa Kristusa vedno dokazovala po pričevanju dveh ali treh prič. Sv. pismo je zato ena priča, Mormonova knjiga pa je še ena zaveza o Jezusu Kristusu. Ne bom se poglobil v doktrino, a kljub vsemu naj povem: če razumemo Sveto pismo kot palico Jude, je Mormonova knjiga palica Jožefa. O tem, da je Jezus Kristus prišel na zemljo, da so ga križali, da je vstal od mrtvih in se je prikazal svojim apostolom, govorijo številni zapisi, v njih pa Jezus tudi pravi, da ima tudi druge ovce, ki jih mora obiskati in tudi njim mora povedati Resnico. Kje so torej te ovce, te druge priče o Jezusu Kristusu? Jezus Kristus se je prikazal tudi priseljencem na ameriškem kontinentu, obstajajo tudi zapisi tega obiska. Začetki Mormonove knjige tako segajo od preroka Lehija, ki je živel v Jeruzalemu šesto let pred Kristusom in je prvi od prerokov, ki so šli na ameriško celino. Mormonova knjiga govori o ljudstvu, ki se je iz Jeruzalema, in to šesto let pred Jezusom, preselilo na ameriški kontinent, tam živelo do štiristo let po Kristusu, vse do časa, ko je prišel prerok po imenu Mormon, zbral vse zapise, jih prepisal na zlate plošče, njegov sin Moroni jih je shranil. Joseph Smith je imel kasneje to videnje in te zlate plošče je tudi prejel. Te plošče je prevedel, zapisal, in ker je bil prerok z imenom Mormon, je tem spisom dal naslov Mormonova knjiga. Gre za knjigo, ki je stara več kot dva tisoč let in opisuje obdobje od 600 let pred našim štetjem do 400 let našega štetja. To je knjiga, zaveza Jezusa Kristusa, ki kot še ena priča dopolnjuje Sveto pismo.

Kot pravite, je mormonska cerkev predvsem značilna za ameriški kontinet saj naj bi se sprva organizirala prav v ZDA. V kateri čas pa bi umestili začetke?

Če verujemo v nauk, potem verujemo, da je Bog ustvaril zemljo, Adama in Evo, ki sta zaplodila človeštvo. Ljudje Stare zaveze so bili božji preroki, ki so pričakovali prvi prihod Jezusa Kristusa. Stara zaveza govori o prvem prihodu Jezusa Kristusa. Nato pride Jezus Kristus in dopolni Staro zavezo in o njem pišejo apostoli Nove zaveze. Potem Jezusa križajo, ubijejo vse njegove apostole in v skladu s Staro in Novo zavezo se Cerkev Jezusa Kristusa umakne z zemlje.

Kako umakne?

Za nekaj časa Cerkve Jezusa Kristusa na zemlji ni. O tem so prerokovali preroki Stare in Nove zaveze. Cerkev Jezusa Kristusa se potem ponovno obnovi leta 1830 s prvim prerokom moderne dobe, Josephom Smithom.

Kaj pa je z vsem tistim, kar nas uči zgodovina, da je srednji vek čas ekspanzije teologije, da je patristika doba, v kateri apologeti z Avguštinom na čelu začrtajo nauke in kasnejšo dominacijo krščanskega nauka, ki si jo lasti Rimskokatoliška cerkev? Kaj je z nauki sholastike in Tomaža Akvinskega?

Če pozorno bereš Sveto pismo, ugotoviš, da so preroki prerokovali, da bo na zemlji nekaj časa »odpad«. To je neko obdobje, ko Bog in njegov sin Jezus Kristus nimata svoje cerve na zemlji. Gre za čas, ko ni duhovništva, ki bi zastopalo Jezusa Kristusa.

To obdobje je trajalo ...

... od nekaj let po smrti Jezusa Kristusa, ko so ubili vse apostole, torej od smrti zadnjega apostola, pa do Josepha Smitha. Imenujemo ga obdobje »odpada«, ko Cerkve Jezusa Kristusa na zemlji ni. Nekateri to težko sprejmejo, predvsem druge krščanske skupnosti, zato tudi mi nismo nikoli bili proti Katoliški cerkvi ali proti Svetemu pismu. Biblijo naj bi sestavili okoli leta 400 n. št., od smrti zadnjega apostola pa do leta 400 n. št. tudi ni bilo kakšne svetovno znane cerkve. Specifika Cerkve Jezusa Kristusa iz poslednjih dni je ta, da po obdobju »odpada« Joseph Smith nadaljuje delo Jezusa Kristusa.

Kaj pa pred tem in po letu 400?

V svetih spisih je bilo prerokovano, da je del Božjega načrta tudi obdobje »odpada«, nato obnova evangelija oz. Božjega kraljevstva na zemlji, ko se ponovno vzpostavi organizacija Cerkve, tako kot je bila v času Jezusa s preroki, apostoli, patriarhi, evangelisti z duhovništvom oz. polnomočnostjo, da človek lahko deluje v imenu Jezusa Kristusa.

Se pravi, da je prva pomembna letnica moderne dobe leto 1830?

Prvi večji mejnik je leta 1823, ko je bil Joseph Smith, tedaj fant, star štirinajst let, zelo zmeden in je med vsemi cerkvami, ki so takrat obstajale, iskal tisto, kateri naj se pridruži. Ko je bral Sveto pismo, je v Jakobovem pismu prebral, naj tisti, ki mu manjka modrosti, to izprosi od Boga. Joseph Smith je molil in v svoji molitvi je videl nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa. Povedala sta mu, da nobena od obstoječih cerkva ni njegova, ampak, da je on poklican, da nadaljuje nauk. Potem pa je trajalo kar sedem let, da je prvih šest članov v vzhodnem delu ZDA ustanovilo cerkev. Potem se nekaj prvih let cerkev počasi širila, danes pa nas je po vsem svetu že približno štirinajst milijonov.

Zakaj prav ime Cerkev Jezusa Kristusa Svetih iz poslednjih dni?

Ko so apostoli vprašali Jezusa Kristusa, kako se naj imenuje njegova cerkev, jim je rekel, naj se imenuje pač po tistem, katerega molijo. Današnja cerkev je Cerkev Jezusa Kristusa Svetih poslednjih dni zato, ker kristjani pričakujemo Njegov drugi prihod, ko bo kot kralj in Božji Sin zavladal na Zemlji.

V Cerkvi Jezusa Kristusa Svetih iz poslednjih dni križ kot praviloma prepoznaven simbol krščanstva ni prisoten. Zakaj?

Križa nimamo zaradi preprostega razloga, ker za nas pomeni sredstvo, s katerim je bil Jezus Kristus križan. Verjamemo, da je bil Jezus rojen in spočet od Marije, da je živel, da je šel v tempelj, se krstil, da je učil in ustanovil svojo cerkev. Verujemo, da je bil križan za grehe vseh nas. Verujemo pa tudi, da je v treh dneh vstal od mrtvih, se prikazal apostolom ter jim pokazal dlani, da so apostoli ugotovili, da je to vstali Jezus. Njegovo sporočilo je, da bomo vsi, ki smo prišli na zemljo, umrli – to je del Božjega načrta. Del načrta pa je tudi to, da bomo vsi vstali od mrtvih in v popolnosti prejeli nazaj svoje telo. Taki bomo lahko večno živeli z nebeškim Očetom. Zato je sporočilo Jezusa dobro, kajti to je dobra novica. Križ simbolizira smrt, vstajenje pa simbolizira življenje in Njegovo sporočilno vrednost. Sporočilna vrednost Jezusa ni v tem, da je bil križan, ampak da je vstal od mrtvih in da bomo vsi nekega dne vstali od mrtvih. Tak je Božji načrt.

Govorite tako, da druga pot enostavno ni mogoča?

Če ne bomo vstali od mrtvih, bi ta zgodba ne veljala in s tem tudi ne Sveto pismo.

Ali vstajenje čaka le verne?

Mnogo dobrih ljudi je v cerkvi in zunaj nje in vsi mi smo božji otroci. Vsem je treba povedati, da je veliko ljudi umrlo v imenu Jezusa Kristusa, pa niso bili člani cerkve in prav tako zaslužijo svoje mesto pri Bogu. Popolnoma vsi, brez izjeme. Učimo, da je edino Jezus Kristus pot do Očeta.

Kako je pa s svetniki?

Pri predajanju vere ne uporabljamo svetnikov. Če se sprehodite po cerkvi, vidite, da ni prisotnih nobenih slik, tudi kipov ne.

Kdo in kdaj je lahko krščen?

Kar se tiče krsta, sta pomembni dve stvari. Vsakdo, kdor se želi vrniti k nebeškemu Očetu, mora izpolnjevati njegove zapovedi. Krst je zapoved. Druga stvar pa je, da mora biti krst odločitev posameznika. Če se hoče nekdo približati cerkvi, tega ne more storiti le zaradi tega, ker si to želi, ampak so pogoji, da zapovedim verjame, jih sprejme in razume. Ko posameznik sprejme te zapovedi in obljubi, da bo živel po njih, se lahko krsti in prejme Svetega duha. Minimalna starost, da se nekdo krsti, je vsaj osem let. Otrok pri osmih letih že nekako razume, dojema in se lahko odloči za krst. Do osmega leta starosti pa je bilo razodeto, da so otroci popolni in da krst majhnih otrok (pred osmim letom) ni v skladu z Božjo voljo.

Kaj je pa s tistimi, ki umrejo pred to starostjo, se pravi pred krstom?

Majhni otroci so popolni, če umrejo v prvem, drugem, tretjem ... letu starosti, so pri Bogu čisti. Bog pa je pravičen in milosten.

Kdaj smo bili v Sloveniji prvič priča prihodu mormonske cerkve?

V Slovenijo je naša cerkev prišla še za časa Jugoslavije. Prvi zelo markanten in prepoznaven človek je bil Krešimir Čosić, košarkarska legenda, ki je študiral na univerzi v ZDA. Spoznal je evangelij, se krstil, prišej v Jugoslavijo in postavil prve zametke cerkve v osemdesetih letih. Najprej v Zadru, Zagrebu in nato Beogradu. V Ljubljano so prihajali tedanji voditelji, vendar sprva ni bilo podpore, zato so v Slovenijo prvi misijonarji prišli kakšno desetletje pozneje, leta 1991. December 1991 velja za mejnik v Sloveniji, saj je bila takrat ustanovljena prva skupnost v Ljubljani. V nekaj več kot dvajsetih letih imamo sedaj tri enote, v Ljubljani, Celju in Mariboru, s tristopetdesetimi člani.

Koliko je od teh aktivnih misijonarjev?

V bistvu je vsak član, ki s krstom prevzame ime Jezusa Kristusa, poklican, da dostojno živi življenje Jezusa Kristusa, postane vzor, širi evangelij, tudi misijonar. Poznamo pa še posebne misijonarje, ki služijo misijonu. Fantje delo v misijonu začnejo z osemnajstimi leti in služijo dve leti, dekleta pa z devetnajstimi leti in služijo misijonu leto in pol. Imamo tudi misijonarske pare, ki so starejši. V Sloveniji jih je zadnjih nekaj let okoli dvajset.

Stereotip, ki je prisoten v zvezi z mormonsko cerkvijo med laiki, je verjetno ta: če bi nekdo vprašal, kdo so mormoni, bi bila pri mnogih prva asociacija, da so to praviloma simpatični fantje, lepo oblečeni, s kravato, ploščico na suknjiču ..., ki te prav prijazno ogovorijo, po navadi v slovenskem jeziku, a s prepoznavnim ameriškim naglasom …

... in v beli srajci (smeh). V Sloveniji devetdeset odstotkov misijonarjev prihaja iz ZDA, prišli pa so tudi že Angleži, Avstrijci, Nemci, Finci. Počasi že prihajajo tudi Evropejci. Vedeti pa je treba, da v cerkvi ni nihče plačan za svoje delo, če želiš služiti misijonu, ti lahko člani cerkve sicer pomagajo, načeloma pa velja, da si mora za misijon privarčevati vsak sam. Za temi fanti (ali dekleti) so po navadi starši, privarčujejo ta denar, s katerim jim omogočijo, da dve leti živijo v tujini, v misijonu. Kam kdo gre, pa odloči predsedstvo cerkve, na to odločitev misijonarji ne morejo vplivati.

Ste bili tudi vi v misijonu?

Imel sem priložnost, da sem bil misijonar in prvi v Sloveniji, ki je kot misijonar odšel iz nje v tujino. Bil sem v Utahu, v mestu Salt Lake City.

Kakšne so bile vaše izkušnje?

Takoj po srednji šoli in vojski sem dal dve leti življenja posvetil gradnji Siona na zemlji. V čast mi je bilo, da sem lahko videl, kako so se življenja posameznikov in družin spreminjala na bolje, potem ko so se naravnali na Jezusa Kristusa. Te izkušnje mi še danes pomagajo v življenju in pri delu. Če bi vsi ljudje tega sveta osredotočali življenja na zgled Jezusa Kristusa, pa četudi ne bi bili člani katerekoli cerkve, bi živeli v mnogo lepšem in varnejšem svetu.

Ali se mladi v Sloveniji pogosto odločajo za misijon?

Iz Slovenije je do sedaj v misijone odšlo petnajst misijonarjev.

Kaj pa narobe?

V Slovenijo prihaja zelo veliko misijonarjev. Približno dvajset jih trenutno služi, ta številka je skoraj enaka skozi vseh 21 let delovanja naše cerkve v Sloveniji.

Kako poteka dan misijonarja?

Kot sem že omenil, preden pridejo v misijon, si morajo denar zaslužiti. Za življenje v misijonu pa je pomemben kodeks, ki med drugim prepoveduje televizijo in zabavo. Šest dni se opravlja misijonarsko delo, en dan pa je namenjen počitku, rekreaciji in osebnim stvarem. Misijonarsko delo poteka od jutra do večera. Vstati je treba ob pol sedmih zjutraj, sledi ura branja svetih spisov, učenje jezika, nato gredo na teren in do pol desetih zvečer se morajo vrniti.

Za misijonarje pravite, da si sami zagotovijo finančna sredstva. Kako pa se financira cerkev?

Naše prepričanje je, da mora biti cerkev absolutno ločena od države. Cerkev od države tako ne pridobiva prav nobenih sredstev. Živimo po zapovedi Stare in Nove zaveze, ki se ji reče desetina. Verujemo, da nam je vse, kar imamo, dano od Boga in v zahvalo dajemo deset odstotkov naših prihodkov nazaj Bogu oz. cerkvi. Cerkev potem tako financira gradnjo templjev, delovanje in poravnava stroške, ki so s tem povezani. Poleg desetine imamo še postno darovanje. To pomeni, da se kot člani enkrat na mesec postimo za štiriindvajset ur, smo brez hrane in pijače. Denar, ki bi ga med postom zapravili za hrano in pijačo, damo v poseben sklad, s katerim pomagamo vsem tistim, ki so pomoči potrebni.

Komu namenjate humanitarna sredstva?

Cerkev je v svetovnem merilu precej močna na humanitarnem področju, tako so pomoči potrebni tudi v Sloveniji pogosto prejeli sredstva in pomoč ob različnih naravnih nesrečah, kot so poplave ipd.

Ali je pri tem pomembno, da je pomoči potreben človek veren, kristjan, ali je lahko ateist?

 Sploh ni razlik. Namenjena je tistim, ki so pač pomoči potrebni.

V medijih je mogoče odkriti, da skupnosti, ki delujejo po podobnem principu financiranja, pogosto prepričajo ali celo zavedejo posameznika vernika, da daruje večji znesek ali nepremičnine. Ali so taki primeri že bili v Cerkvi Jezusa Kristusa Svetih iz poslednjih dni?

Kot predsednik cerkve sem deloval več let v Ljubljani, zadnjih osem let pa sem predsednik cerkve v Sloveniji in imam pregled tudi nad financami. Lahko rečem, da v enaindvajsetih letih, odkar delujemo v Sloveniji, še nihče ni dal večje donacije v znesku ali nepremičnini. To se od članov niti ne pričakuje, ne zahteva, tega niti ne želimo. Ko sem bil kot misijonar v ZDA, sem opazil, da so člani tam donirali večje zneske denarja, ampak vse je bilo vedno v sklopu desetine.

Poleg košarkarske zvezde Čosića, ki je zaslužen za razmah cerkve tudi v Sloveniji, je v vaših vrstah kar precej uglednih, spoštovanih in pomembnih ljudi. Eden od takih je bil na zadnjih ameriških volitvah republikanski kandidat Mitt Romney. Ali po vašem mnenju obstaja tesnejša povezava med tem, da si mormon in hkrati tudi uspešen poslovnež?

Naše načelo je, da se je vedno in v vsakem položaju treba vprašati, kaj bi na tvojem mestu storil Jezus Kristus. To si kot član cerkve, ki ima ime Jezusa Kristusa, dolžan storiti za vsako odločitev. To vprašanje je pomembno zato,ker te spodbuja, da si pri svojih dejanjih pošten, da ne bi lagal, kradel ..., ne zaradi drugih ljudi, ampak zaradi sebe in svojega prepričanja v Boga. Poleg tega je v naši cerkvi velik poudarek tudi na družini, na služenju ter pomoči drug drugemu. Prva zapoved je torej ljubi Boga, druga ljubi drugega kot samega sebe. Poleg tega je pomembno tudi izobraževanje. Pomembno je, da človek pridobi čim več izobrazbe, formalne kot tudi neformalne. Lahko bi rekel, da so standardi življenja in pričakovanja v naši cerkvi precej visoki. Delovanje v skladu z Jezusom Kristusom, to, da imaš trdno družino, se izobražuješ, si pošten in delaven (moraš biti delaven, če ne delaš kradeš, čas ne le sebi, temveč tudi Bogu)..., vse to pripomore tudi k temu, da je nekdo uspešen v politiki, športu, gospodarstvu ipd.

Dotakniva se še nekaterih bolj bolečih tem. Pred nekaj leti so ameriške oblasti z odročnega ranča v Teksasu aretirale in obsodile poligamista Warrena Jeffsa, ki naj bi pripadal sekti mormonov. Lahko kaj več poveste o teh primerih in povezavah med mormoni in poligamijo?

Natančno te zadeve ne poznam. Glede mnogoženstva pa velja dejstvo, da okoli leta 1830, ko se je začela Cerkev Jezusa Kristusa Svetih iz veliko jih je umrlo, ko so se iz vzhodnega dela ZDA selii na zahod. Druga stvar je bila državljanska vojna, ki je približno v tistem času bila v ZDA. Oboje je pripeljalo do tega, da nenadoma v cerkvi ni bilo več moških, ki bi poskrbeli za žene. Zaradi enostavnega razloga, da se poskrbi za žene in njihove otroke, ki so ostale brez mož, je nastala zapoved mnogoženstva . (Mnogoženstvo konec koncev ni nič novega. Stara zaveza govori o mnogoženstvu, tudi v doktrini Jezusa Kristusa to ni neobičajno.) Po nekaj letih pa je bilo mnogoženstvo znotraj cerkve prepovedano, kajti potrebe, da se pomaga ženskam, nekaj let po državljanski vojni ni bilo več. Vse od takrat pa do danes je mnogoženstvo v cerkvi prepovedano. Naj povem še svojo izkušnjo. Imel sem možnost potovati v nekatere države, v katerih dovoljujejo mnogoženstvo tudi danes. Tudi v tistih državah cerkev ne oznanja mnogoženstva.

Med mormoni in mnogoženstvom torej danes ni nobene povezave?

Če bi danes katerikoli mormon kjerkoli na svetu uveljavljal mnogoženstvo, bi bil iz cerkve izključen. Res pa je, se nekateri člani s preklicem niso mogli sprijazniti in so hoteli mnogoženstvo ohraniti še naprej. Mnogo teh članov je takrat živelo v državi Utah, zato je velik odstotek mnogoženstva še vedno v tej državi (pogojno tudi v Arizoni.) Toda ne gre za člane Cerkve Jezusa Kristusa iz poslednjih dni. Če kje obstaja zgodba o mnogoženstvu in mormonih, lahko z gotovostjo rečem, da to niso mormoni. Seveda ne vem, ali so nekoč bili mormoni, pa so sedaj izključeni ali pa je v ozadju kakšen drug medijski pomp.

Za mormone veljajo nekakšne splošne oznake, da ste miroljubna, poštena in delavna skupnost, s takimi karakteristikami se radi hvalimo tudi Slovenci. Ali zaradi tega vaše učenje v Sloveniji bolj uspešno?

V Sloveniji nas je nekaj več kot tristo članov in veljamo za zelo majhno versko skupnost. V svetovnem merilu in v primerjavi z drugimi državami je naš razvoj v Sloveniji počasnejši kot drugod. Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Albanija so bližnje države, kjer gre to veliko hitreje. Širitev je morebiti počasnejša le v Srbiji, kjer je opaziti izrazit odpor do ameriške kulture, če tako rečemo, ki naj bi bila v ozadju. V Sloveniji je še vedno čutiti pritiske oz. dvome okolice o naši veri, zato je velikokrat velik izziv ohranjati močno vero v Jezusa Kristusa.

V čem vidite največjo težavo za to, da si mormon?

Kot mormon ne moreš sedeti na dveg stolih. Ali si ali pa nisi. Doma, v službi, v cerkvi, pri otrocih, vedno moraš biti mormon, to pomeni: ne laži, ne kradi, ne imej spolnih odnosov pred poroko, ne prešuštvuj, spoštuj druge, ne pij kave, ne kadi, ne uživaj alkohola. To so le neke zapovedi, ki so za ta svet zelo težke.

Ali tudi najmlajši člani upoštevajo prepovedi, ne pijejo kave in alkohola, kar je na žalost za današnjo družbo povsem običajno?

Zlagal bi se, če bi trdil, da vsi člani živimo po vseh zapovedih. Priznam, da sem nepopoln in s svojimi dejanji lahko koga prizadenem ali užalim. Se pa trudim, da ne bi tega počel. Zase lahko rečem, da ne pijem, ne kadim in podobno.

Ne pijete niti čaja?

Pravega čaja ne, nikoli. Trudim se vedno delati to, kar je prav. Včasih mi seveda kdo reče, da sem krivičen, pa pri sebi menim, da nisem. Rekel bom tako: vero moraš živeti. Lahko si veren in se distanciraš od sveta, si nekje zaprt, v osami, si v ritualu molitve, nimaš drugih obveznosti. To je vsaj po mojem mnenju lažje. Bodi pa ti pravi kristjan, ko greš v šolo pa ne smeš goljufati, bodi ti pravi kristjan, si poročen pa imaš otroke; bodi kristjan, ko imaš doma pubertetnico, ki jo moraš vzgajati. Bodi kristjan v službi, kjer imaš opraviti s šefom, ki je tak in tak, s sodelavcem in podobno. Bodi ti kristjan na cesti, ulici, v družbi. Vero moraš živeti v življenju. V teh situacijah je biti kristjan velik izziv. Na primer dalajlama je »faca«, ampak ko nisi vpet v težave pridobivanja denarja, prenašati ženo, ki je včasih sitna, pa ti si kdaj siten, pa bi želel imeti še to in ono – to je napeto. Trudim in trudimo se, dejstvo pa je, da ni popolnega človeka. Tudi Jezus je rekel, da naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen. Nihče danes ne more vreči kamna, če ga vrže, laže sam sebi.

Kako pogoste pa so kršitve?

V cerkvi ni spovedi. Pošten moraš biti do sebe, kajti če bi danes na skrivaj pil kavo, tega ne bi nihče vedel. Kmalu tudi ne bi hodil več v cerkev. Zdelo bi se mi neumno, če pijem kavo, kadim in počnem še karkoli drugega, kar je proti učenju cerkve, da bi tja sploh zahajal. Pri tem gre za pomoč, pogovor med posameznikom in Bogom. Nekdo je nekoč vprašal preroka, katera je največja božja zapoved, prerok mu je odgovoril: »Tista, ki ti dela največ preglavic.«

Kaj bi še sporočili za konec najinega pogovora?

Sporočilo evangelija je nenazadnje tudi to, da država, v kateri smo danes, ne bi bila tako skorumpirana, tako zadolžena, v tako slabih odnosih, če bi ljudje vsaj malo živeli po načelih Jezusa Kristusa. Prav gotovo ne bi bili tu, kjer smo. To ni nobena finančna kriza, to je kriza človeka ter njegovih odločitev, kako bo živel. Danes med ljudmi prevladuje miselnost, da je vse dovoljeno, samo dobiti te ne smejo. To je filozofija današnje družbe, rezultat tega so razmere, v katerih smo.