Pred 17 leti sva v Financah objavila komentar Slovenija ima prekratko klop. S športno prispodobo sva opozorila na gospodarstvo, ki se preveč opira na prizadevanje posameznikov (in žrtvovanje njihovih družin) ter premalo na s pravilnimi družbenimi sistemi podprt razvoj znanja, inovacij in organizacijskih sposobnosti.

Danes vprašanje ostaja aktualno, vendar potrebuje drugačen poudarek. Kratka klop ni neizogibna posledica dveh milijonov prebivalcev. Je tudi posledica tega, kako prepoznavamo, razvijamo in povezujemo njihove potenciale.

Primož Lavre

Majhna država si ne more privoščiti, da bi ljudi obravnavala kot zamenljivo množico. Vsak izgubljen potencial zmanjšuje njene razvojne možnosti. Kljub temu se pogosto vedemo, kakor da imamo neomejene kadrovske rezerve. Prehitro presojamo (ne)sposobnosti, premalo razvijamo različne oblike nadarjenosti in prepozno ponudimo nove priložnosti. Najina teza je zato preprosta. Klop si skrajšujemo sami, z ureditvami, ki smo jih ustvarili in jih lahko spremenimo.

osebni arhiv

Podaljševati jo moramo že v vrtcu. Finska ponuja lep zgled. Individualni načrt predšolske vzgoje izhaja iz otrokovih močnih strani, interesov in potreb ter opredeljuje podporo njegovemu razvoju. To ni dokaz popolnosti finskega sistema, temveč uporabno načelo. Najprej je treba ugotoviti, kaj posameznik potrebuje, da bo napredoval, namesto da zgodnjo težavo razglasimo za dokončno nesposobnost. Enaka logika mora spremljati človeka skozi šolanje, zaposlitve in poznejše spremembe poklica.

Tudi najina razprava in primerjava o »izgorevanju na igrišču« potrebuje več aktualne razlage. NIJZ za bolniške odsotnosti za polni delovni čas navaja 14,48 izgubljenega koledarskega dneva na zaposlenega leta 2015 in 20,51 leta 2024. To je približno 42-odstotno povečanje. Po drugačni metodologiji ZZZS, ki spremlja izgubljene delovne dni, je delež odsotnosti leta 2025 dosegel 7,0 odstotka, leto prej 6,7. UMAR v Poročilu o razvoju 2026 odsotnost zaradi bolezni ocenjuje kot skoraj dvakrat večjo od povprečja EU.

Te številke ne dokazujejo, da zaposleni množično izgorevajo zaradi požrtvovalnosti. Bolniška odsotnost vključuje različne bolezni, poškodbe in druge upravičene razloge. NIJZ med vodilnimi vzroki navaja mišično-skeletne bolezni, poškodbe zunaj dela, nalezljive bolezni, težave z duševnim zdravjem in raka. UMAR rast povezuje tudi s podaljševanjem delovne aktivnosti brez ustreznega prilagajanja delovnih mest starejšim, kroničnimi boleznimi ter pomanjkljivostmi rehabilitacije in sistema nadomestil.

Za posamezne vzroke nimamo izračuna njihovega prispevka k celotnemu porastu. Pogosto slišimo, da je za veliko število bolniških odsotnosti vzrok nezadovoljstvo oziroma nezavzetost zaposlenih. Gallupovo poročilo 2026 za Slovenijo v triletnem povprečju, zaključenem leta 2025, navaja 18 odstotkov zavzetih, 70 odstotkov nezavzetih in 12 odstotkov aktivno nezavzetih zaposlenih.

Slovenija je po zavzetosti 12 odstotkov nad evropskim povprečjem in 20 odstotkov pod svetovnim povprečjem. Problem je torej velik, vendar nismo evropska izjema. Aktivna nezavzetost opisuje izrazito odtujenost in negativno ravnanje, ne dokazuje pa, da vsak tak zaposleni namerno škoduje podjetju ali sovraži svojo službo.

Martin Metelko

Izgorelosti ne smemo enačiti z naveličanostjo. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) jo povezuje s kroničnim, neuspešno obvladanim stresom pri delu, izčrpanostjo, odmikom oziroma cinizmom do dela ter zmanjšano poklicno učinkovitostjo. Toda za razvojno politiko je pomembno širše vprašanje. Koliko ljudi opravlja delo, pri katerem njihovo znanje ostaja neizkoriščeno, nimajo vpliva na odločitve in ne vidijo možnosti razvoja? WHO med psihosocialnimi tveganji izrecno navaja neizkoriščene spretnosti, zastoj kariere, pomanjkanje nadzora in slabe odnose.

Zato naš razvojni odgovor ne more biti zgolj večja vzdržljivost zaposlenih in večja intenzivnost dela. Potrebujemo boljše vodenje, stalno oziroma vseživljenjsko usposabljanje, sodelovanje pri izboljšavah, možnost prehoda na primernejše delo in ne nazadnje delovno socializacijo izven okolja trenutnega delodajalca.

Slabih odnosov in šikaniranja ni mogoče opravičevati z zahtevami konkurenčnosti. Prav tako bi bilo napačno trditi, da ju povzroča nezavzetost zaposlenih. Gre za različne pojave, ki se medsebojno prepletajo. Odgovornost organizacij in tudi države ter vseh njenih podpornih sistemov je, da prepoznavajo tveganja in odpravljajo razmere, v katerih se ljudje počutijo nemočne ali razvrednotene.

Luka Kotnik

Za poudarek na razvoju sposobnosti imamo oprijemljivo podlago. UMAR ob povzemanju evropske raziskave delovnih razmer navaja, da 40 odstotkov slovenskih zaposlenih ocenjuje, da imajo znanje za zahtevnejše naloge, evropsko povprečje pa je 30 odstotkov. Obenem so slovenska podjetja po vlaganjih v usposabljanje zaposlenih šele na 24. mestu v EU. To podpira opozorilo o neizkoriščenem znanju in nezadostnem razvoju kadrov, ne dokazuje pa, da prav ti okoliščini povzročata večino bolniških odsotnosti.

Pomembna je tudi možnost spremembe. Podatki OECD za leto 2024 kažejo, da je povprečna dotedanja doba pri sedanjem delodajalcu v Sloveniji znašala približno 12 let, na Danskem pa 7,7 leta. Po mednarodnih primerjavah je očitno, da v Sloveniji obstaja precej velika stabilnost zaposlitve oziroma nemobilnost med različnimi delodajalci. Stabilnost je lahko prednost, kadar omogoča razvoj, in ovira, kadar postane ujetost.

Mobilnost ni samo odločitev zaposlenega. OECD opozarja, da omejena ponudba stanovanj in nerazvit najemni trg v Sloveniji ovirata stanovanjsko in delovno mobilnost. Pri presoji možnosti menjave službe moramo upoštevati tudi prometne povezave, razvitost javnega potniškega prometa, dostopnost varstva in oskrbe ter družinske obveznosti, kar je v veliki meri povezano z delovanjem socialnih institucij. Najina razlaga je, da lahko njihovo prepletanje zmanjša dejansko svobodo izbire.

Drago Wernig

Sedanje »relativne« blaginje s tem ne zanikava. UMAR ugotavlja visoko kakovost življenja, hkrati pa opozarja na premajhna vlaganja v prihodnost. O razvojni zagati govoriva zato, ker želiva ohraniti možnosti prihodnjih generacij in boljše življenje že sedanjim. Več dodane vrednosti ne nastane samo z daljšim ali intenzivnejšim delom. Najin predlog je, da razvoj opremo na boljšo uporabo znanja, ustvarjalnosti in tehnologije ter na sodelovanje, ki posamezniku omogoča prispevati več, ne da bi moral za to žrtvovati zdravje.

Možne razvojne poti lahko še vedno, tako kot pred 17 leti, razvrstiva v tri scenarije. Prvi je nadaljevanje prilagajanja brez skupne smeri. Podjetja in gospodinjstva težave rešujejo predvsem vsako zase, z dodatnim delom, družinsko pomočjo in odlaganjem sprememb. Družinska in lokalna povezanost sta dragoceni. Težava nastane, kadar nadomeščata manjkajoče razvojne možnosti. Tak scenarij po najini presoji povečuje tveganje, da se sposobnosti ljudi ohranjajo le za preživetje, namesto da bi jih razvijali za prihodnost.

Druga pot je usklajen prehod v družbo znanja in inovacij. Zahteva dostopno izobraževanje, vseživljenjski razvoj zaposlenih, kakovostne javne storitve in okolje, v katerem podjetja lahko preizkušajo nove rešitve. Podpora »od zgoraj« mora srečati pobude »od spodaj«. Meniva, da politična razklanost takšno usklajevanje otežuje, vendar sprememb ni treba pogojevati s popolnim soglasjem. Začnemo lahko pri konkretnih ciljih, jasnih odgovornostih in merljivih rezultatih, ki bodo dovolj prepričljivi, da bodo preživeli menjave oblasti.

Tretji scenarij je soobstoj razvojno dinamičnega jedra in podjetij, ki ostajajo pri manj zahtevnih dejavnostih. To je uporabna delovna predstava prihodnosti, ne neizogibna usoda. Ne bi smeli načrtovati dualne družbe, v kateri eni napredujejo, drugi pa ostajajo brez možnosti. Smisel organizirane razvojne politike je, da uspešno jedro širi znanje, naročila in priložnosti v širše gospodarstvo. Tudi postopne inovacije, izboljšave procesov in boljše storitve lahko pri tem pomembno prispevajo.

Najina izbira je zato močno inovativno jedro, povezano s široko razvojno bazo. Podobno kot pri mednarodno uspešnem slovenskem športu. Primerjava je po najinem mnenju poučna. Po Eurostatu so javni izdatki za športne in rekreacijske storitve leta 2024 v Sloveniji znašali 277 milijonov evrov, približno 130 evrov na prebivalca. Na Finskem približno 310 evrov. Glede na BDP je Slovenija z 0,4 odstotka približno na ravni EU, Finska z 0,6 odstotka višje. Primerjava vključuje rekreacijo in infrastrukturo, ne samo financiranja tekmovalcev.

Pri financiranju tekmovalcev se odrežemo slabše, kar je zanimivo, saj smo po vrhunskosti rezultatov v zelo različnih športih (presenetljivo glede na majhnost države) pri svetovnem vrhu po deležu na prebivalca. Pri športu imamo široko, pestro in kakovostno bazo mladih. Raziskava mreže FitBack, objavljena leta 2023 in zasnovana na skoraj osmih milijonih rezultatov testiranj iz 34 držav, uvršča Slovenijo med države z najbolj telesno zmogljivimi otroki in mladostniki. Imamo torej začetno razvojno prednost.

WHO posebej izpostavlja SLOfit, informacijsko podporo, ki spremlja telesni in gibalni razvoj približno 90 odstotkov otrok in mladostnikov med šestim in devetnajstim letom. Iz široke baze lahko zraste mednarodna odličnost, če ji pravilno in pravočasno omogočimo nadaljnji razvoj v primernih (mednarodnih) okoljih odličnosti.

Poučna je pot Luke Dončića prek Real Madrida ali rokometaša Jureta Dolenca prek Montpelliera in Barcelone, ki ponazarja pomen pravočasnega udejstvovanja v zahtevnih mednarodnih okoljih. Posebno poglavje je naše kolesarstvo, kjer ne samo slovenski tekmovalci, ampak tudi drugo podporno osebje vse bolj krojijo mednarodni ekosistem odličnosti.

Z naštevanjem vrhunskih športnih posameznikov, ekip, trenerjev in podpornega osebja bi seveda lahko še nadaljevala. Iz teh primerov seveda ne moremo sklepati, da slovenski sistem vsem pravočasno zagotavlja enake možnosti. Vse preveč je pot športnikov odvisna predvsem od staršev in manj od dobro delujočega podpornega sistema. Tudi za uspešen slovenski šport velja, da mora biti pot do kakovostnega treninga in nadaljnjega razvoja dostopna tudi otrokom, katerih starši nimajo dovolj denarja, časa ali povezav. Imamo torej še veliko potenciala, da naša klop ne bo prekratka.

Podobno načelo predlagava za gospodarstvo. Najprej široke možnosti za razvijanje in preizkušanje sposobnosti, nato dodatna podpora tistim, ki izkazujejo potencial mednarodne odličnosti. Posebej pomembna naj bo dokazljiva vpetost v mednarodne dinamične raziskovalne, ustvarjalne in podjetniške mreže. Pomagati jim moramo pridobiti znanje, razvojne partnerje, zahtevne kupce in kapital, obenem pa od njih pričakovati učinke. Mednarodna povezanost naj bo sredstvo hitrejšega učenja in razvoja, ne zgolj oznaka v razpisni prijavi.

Podpora odličnosti in vključevanje vseh se zato dopolnjujeta. Širša baza povečuje možnosti odkrivanja sposobnosti. Zahtevnejša okolja omogočajo njihov nadaljnji razvoj. Sistem mora omogočati vstop tudi pozneje, po neuspehu ali spremembi življenjskih okoliščin. Človekove prihodnosti ne smemo zapreti z eno zgodnjo oceno, podjetniške pa z enim neuspelim poskusom.

Klop bomo podaljšali tudi z vključevanjem priseljencev in sodelovanjem z našimi ljudmi v tujini. Predvsem pa moramo omogočiti razvoj tistim, ki so že tukaj, tukaj pa otrokom, zaposlenim, starejšim in ljudem, katerih sposobnosti ostajajo spregledane. Slovenija ni obsojena na prekratko klop. Majhnost zahteva, da z vsakim potencialom ravnamo najbolj skrbno.

Čeprav bi morda kdo sklepal, da zagovarjava rešitve, ki pomenijo »izključno staviti na najboljše konje«, je najino stališče drugačno in podpira razvoj celotne skupnosti. Sisteme moramo presojati po tem, koliko ljudem omogočajo napredovati in sodelovati po njihovih najboljših zmogljivostih, ne zgolj po tem, koliko izjemnih posameznikov uspe.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Naslovnica