Analiziral je rezultate zadnjega četvernega referenduma, kjer se volivci pri vseh štirih vprašanjih niso odločili enotno. Po njegovem si ne morejo zmage pripisati v nobenem političnem taboru, saj je bil pri dveh rezultat zelo izenačen. Zaradi tega je tudi težko napovedati, kdo bo zmagal na naslednjem superreferendumu. Pogovarjali smo se tudi o dogajanju znotraj vladne koalicije in opozicije, zakaj bodo lokalne volitve odločilne ter kako bodo vplivale na predsedniške volitve prihodnje leto.

Referenduma se je udeležilo rekordno število volivcev, okoli 55 odstotkov. Višja udeležba je bila le na referendumih o vstopu v EU in Nato ter seveda na plebiscitu. Tudi na zadnjih dvojih državnozborskih volitvah je bila udeležba višja kot na prejšnjih. Kaj je po vašem razlog, da državljani bolj sodelujejo na volitvah?

V zadnjih petih ali šestih letih se je v svetovnem merilu spremenilo marsikaj, posledično tudi znotraj države. Prvi močnejši val politizacije je prišel s pandemijo, ko so se zelo različne, heterogene skupine povezale ne samo v Sloveniji, ampak širše, v nasprotovanju nekaterim ukrepom.

V Sloveniji je bilo to še dodatno povezano s tretjo Janševo vlado, ki je takrat ravno nastopila mandat, ter z različnimi oblikami strašenja in nezadovoljstva med ljudmi. Iz tega konglomerata je na koncu nastala tudi stranka Resnica, ki se je pojavila kot eden izmed pomembnih akterjev. En del te heterogene opozicije iz časa tretje Janševe vlade pa je še vedno del civilnodružbene opozicije. 

Drugi pomemben element je dolgotrajno razočaranje nad politiko, ki je trajalo dobro desetletje, denimo od leta 2011 do 2022. Govorim o volilnih ciklih, kjer je udeležba vsakič padala, na koncu smo imeli na državnozborskih volitvah udeležbo skoraj pod 50 odstotki.

To razočaranje, predvsem z liberalnimi strankami in novimi obrazi, ki so nastajali in izginjali do konca mandata, se je nekako skanaliziralo v liku in delu Roberta Goloba, ki je bil izjemno močan mobilizacijski faktor leta 2022. Zagotovo so vplivale tudi geopolitične spremembe, ki so se začele dogajati v tistem času in na splošno politizirale družbe v svetovnem merilu.

Od takrat naprej je v Sloveniji, če pogledamo mandat prejšnje vlade, sedanja koalicija (takratna opozicija) izjemno spretno ohranjala mobilizacijski naboj znotraj lastne baze. Na koncu so vsi ti problemi z inflacijo, gospodarsko stagnacijo in energetsko krizo v teh štirih do petih letih izjemno močno postavili pomembna politična vprašanja pred ljudi. Ljudje se počutijo nagovorjene in zato močno participirajo.

Pomembno je poudariti, da se ta val mobilizacije ni zgodil čez noč. V času tretje Janševe vlade se je konstantno generiral skozi proteste, ki so bili prisotni ves čas. To se gradi postopoma; nismo imeli samo dveh ali treh shodov in nato velikega skoka v volilni udeležbi. Poleg tega je s strani liberalne politične opcije prišlo do oblikovanja nekoliko trajnejših terenskih organizacij. 

Vprašanje je, do kdaj bo to veliko zanimanje za politiko trajalo. V trenutku, ko bodo ljudje dojeli, da njihove odločitve ne pomenijo veliko – konkretno zdaj na referendumskem odločanju –, se lahko zelo hitro politična participacija umakne ali kanalizira v druge oblike, ne več skozi volilno ali referendumsko udeležbo. To bo odvisno od tega, kaj se bo dogajalo z naslednjimi referendumi in kako bo vlada ravnala glede posvetovalnih referendumov.

Primož Lavre

Če gledava zadnji referendum, se volivci niso enotno odločali pri vseh štirih vprašanjih. Če bodo obveljali sedanji rezultati, je dva dobila opozicija, dva vladajoča koalicija. Ali to pomeni, da se volivci niso povsem opredeljevali za ali proti vladi?

Trenutno nimam konkretnih podatkov, zato je težko špekulirati. Glede na predhodne volilne cikle, referendume in procese v zadnjega pol leta (od volitev naprej) bi lahko špekulirali v naslednjo smer. Podporniki SDS in Nove Slovenije najverjetneje niso imeli dilem in so štirikrat glasovali »za«, saj imajo jasno politično orientacijo in strankarsko pripadnost.

Večje vprašanje je, kaj se je zgodilo z volivkami in volivci Demokratov in stranke Resnica. En del se je povsem gotovo odmaknil od identifikacije s tema dvema strankama, kar kaže tudi današnja anketa v časopisu Delo, kjer Demokratom strmo pada podpora (že na 2,5 odstotka). Mogoče je del njihovih volivcev, ki je na volitvah podprl ti dve stranki, na referendumu glasoval ločeno – torej ne enotno »za« ali »proti«.

Na strani opozicijskih strank je najverjetneje šlo za relativno jasno glasovanje »proti«. Vprašljivo pa je področje pogojevanja socialnih pomoči in udeležbe tujcev na volitvah. Zavedati se moramo, da so tudi liberalne vlade od leta 2013 naprej močno soustvarjale narativ glede izkoriščanja socialnih pomoči in pomena aktivnosti prejemnikov. Prav tako je neliberalna vlada takrat postavila žico na meji.

Torej, vprašanje je, kaj se je zgodilo z volivci Demokratov in Resnice na eni strani ter potencialno z nekaterimi volivci liberalnih strank (Svoboda, morda SD) na drugi. Pri levici si težko predstavljam drugačno glasovanje pri tistih dveh vprašanjih, kjer je zmagala stran »za« (posvetovalna referenduma). 

Kaj pa zakonodajni referendum o parlamentarni preiskavi? Glede na zapleteno vsebino zakona so verjetno državljani glasovali glede na zaupanje strankam, ki jih podpirajo.

Deloma da, deloma pa ne nujno. Kot rečeno, razkorak 10 ali 12 odstotnih točk med zakonodajnim referendumom in vprašanjem pogojevanja socialne pomoči z družbeno koristnim delom je treba razložiti. Če bi sledili izključno strankarskim preferencam, morda ne bi bilo takšnih razlik.

Če špekuliram, je morda kdo, ki je volil za Demokrate ali Resnico, na zakonodajnem referendumu glasoval proti, pri vprašanju socialne pomoči pa ostal na vladni strani. Razlog je močan družbeni narativ, ki ni povezan s strankami, temveč s percepcijo družbenih potreb. Razlika 12 odstotnih točk pri štirih referendumih, ki so bili komunicirani kot kampanja za ali proti vladi, je precejšnja. Potrebujemo pa več podatkov, da bi to natančno razložili.

Kaj nam pove podatek, da sta rezultata pri referendumu o RTV in parlamentarni preiskavi tako tesna, gibljeta se okrog 50 odstotkov?

Gre za jasno sliko, ki se nadaljuje od volitev: obstaja zelo jasna ločnica v družbi glede podpore vladi oziroma desni politični opciji in nasprotovanja tej vladi oziroma podpore liberalno-levoliberalni opciji. To odslikavajo vsi rezultati. Pri tem je del levoliberalne opcije, kot sem že razlagal, naklonjen določenim stališčem, predvsem pri socialni pomoči, oziroma se približuje desnim političnim stališčem. Ta sorodnost na teh področjih se lahko kaže tudi v referendumskih preferencah njihovih volivcev.

Premier Janez Janša je podvomil o zakonitosti dela volilnih komisij, ker so se ponoči spremenili rezultati pri referendumu o RTV-prispevku. V Domžalah so na volišču, kjer je umrl en volivec, podaljšali glasovanje, enako zaradi gneče na volišču OMNIA v Ljubljani. Prav na predčasnem glasovanju in na voliščih OMNIA je bilo dvakrat več glasov »proti« kot »za«. Ali bi lahko prišlo do nepravilnosti? Bi bilo treba referendum ponoviti?

Ali je prišlo do kakršnihkoli nepravilnosti, bo ugotavljala Državna volilna komisija. Vlada je imela pol leta časa, da uredi to tematiko, poseže vanjo ali sproži razpravo. Najprej je treba gledati na sestavo volilnih komisij, saj je to eden izmed očitkov – kdo so ti sodniki, pravniki, za kaj je kdo odgovoren. Vendar je imela koalicija že zadosti časa, da bi odprla to vprašanje.

Druga tema so tako imenovana OMNIA volišča, kjer se je izkazalo, da bi bilo treba postopek organizirati nekoliko drugače zaradi kompleksnosti in množičnosti ljudi, ki so glasovali na teh voliščih, še posebej ob štirih referendumih. Vendar nikakor ne drži, da bi prišlo do nepravilnosti; kot sem razumel razlago Igorja Zorčiča, direktorja Državne volilne komisije, gre zgolj za statistični obrat rezultatov zaradi tega, ker so takrat prišteli glasove s predčasnega glasovanja in OMNIA volišč.

Ni teorije zarote, temveč gre za volilne preference različnih družbenih skupin. Na predčasnih glasovanjih in na OMNIA voliščih so prevladovali študenti in najemniki v urbanih središčih, ki nimajo stalnega prebivališča v mestih, kjer trenutno živijo, in so zato prevladovali glasovi, ki so načeloma naklonjeni liberalno-levi opciji. Izkoristili so možnost, da jim ni treba potovati v domače kraje, da bi opravili volilno dolžnost.

Primož Lavre

Ključno sporočilo tega rezultata je prepad med urbano in ruralno Slovenijo ter medgeneracijski razdor med mladimi in starejšimi, ter tudi znotrajgeneracijski med mladimi, kjer je, kot so pokazale tudi zadnje volitve, velik delež mladih glasoval tudi za desno politično opcijo. 

Vladajoči koaliciji ni uspel manever s posvetovalnimi referendumi. Ali lahko na podlagi tega rezultata sklepamo, da bo padel tudi intervencijski zakon na referendumu, ki bo verjetno decembra? Tudi takrat bomo imeli zraven še tri posvetovalne referendume.

Ne, tega nikakor ne moremo sklepati. Še posebej ker so bili rezultati tesni. Tudi pri referendumu o volilni pravici tujcev je izid relativno tesen, čeprav ne toliko kot pri zakonodajnem referendumu ali posvetovalnem glede RTV-prispevka.

Kampanjo za intervencijski zakon bodo določale aktivacije dodatnih gospodarskih in družbenih akterjev, ki niso bili neposredno ali posredno vpleteni v prejšnjo kampanjo. Govorim konkretno o delodajalskih, menedžerskih in kapitalskih združenjih na eni strani ter na drugi o sindikatih, ki so si zbrali fronto podpore (najprej z zbiranjem overjenih podpisov) in bodo verjetno v ospredju tudi tokrat.

Pripeli se bodo tudi različni medijski pogledi, zlasti komercialne televizije, ki so ideološko blizu kapitalski logiki in določenemu razumevanju razvoja države. Na drugi strani bomo imeli na RTV boj za medijski prostor. Pričakujemo tudi veliko individualnih akterjev in tistih, ki se bodo prijavili v kampanjo, zato da bi si razdelili medijski čas. To se je napovedalo že v nedeljo zvečer.

Na koncu bo vse odvisno od resursov, ki jih bodo različne strani imele na voljo za širjenje svoje vizije – ali ta zakon prinaša razvoj ali razkroj Slovenije. Gre za črto razrednega boja, ki v Sloveniji že dolgo ni bila komunicirana na tako ekspliciten način. Zato se bo zdaj mobiliziralo veliko energije in političnih virov.

Konec koncev pa moramo vedeti, da ne glede na to, kaj se bo zgodilo z intervencijskim zakonom, velja tisto, kar je norveški politolog Stein Rokkan trdil pred 60 ali 70 leti: ključno vprašanje ni število glasov na koncu, temveč to, kdo ima več virov, da v neposrednem dialogu z oblastjo ali političnimi akterji svoje interese postavi kot ključne. Zato govorim o tem, da se je uveljavila širša perspektiva v družbi: predstava, da je gospodarstvo preobremenjeno, nekonkurenčno in da so previsoki davki.

To je nabor političnih floskul, ki jih uporabljajo vse strani. Liberalne stranke so pomembno prispevale k tej percepciji, ne glede na to, kako obravnavajo prejemnike socialnih pomoči. Svoboda ima sicer drugačen predlog – nižjo davčno razbremenitev ali drugačno črto za socialno kapico – vendar je politični boj izjemno kompleksen.

Čeprav intervencijski zakon morda ne bo obveljal, ideja davčnih olajšav za tiste, ki zaslužijo več, ne bo izginila. Njeni nosilci niso le na politični desnici. Ideja bo ostala in se morda uveljavila v drugi obliki, bodisi do konca tega mandata (čeprav morda ne bodo smeli odpirati te teme naslednje leto) ali pa v času kakšne druge vlade.

Vprašanje je, kako je kapitalu uspelo ustvariti in uveljaviti svojo percepcijo razvoja države, ki je postala izenačena s socialno kapico in davčnimi odpusti za najpremožnejše. Razlika je v tem, kje se potegne črta oziroma meja za davčne olajšave. 

Vlada je v državni zbor vložila novelo zakona o RTV Slovenija, ki spreminja sestavo organov javnega zavoda. Ali lahko pričakujemo še zakonodajni referendum o zakonu o RTV, če ga bo državni zbor sprejel?

Najverjetneje bo to odvisno od politične kalkulacije različnih akterjev. Zavedati se je treba, da te referendumske manije, ki se bo manifestirala letos jeseni ali v začetku zime, ni lahko ohranjati. Težko je vzdrževati mobilizacijski naboj ljudi in jih konstantno vabiti na referendume za vprašanja, o katerih se je odločalo že pred mesecem dni ali pol leta – sicer v drugi obliki, a glede iste institucije.

To je lahko dvorezen meč: bodisi za tiste, ki bi pohiteli s hitrim sprejetjem določenega zakona, bodisi za tiste, ki bi lahko z tega izjemno tesnega izida sklepali, da so možnosti na zakonodajnem referendumu enoznačno na njihovi strani. Verjetno bodo vse te poteze počakale na razplet novih štirih referendumov, tako s koalicijske kot predvsem z opozicijske strani.

Trenutno se zdi, da se bo energija vlade, opozicije, kapitala in sindikatov usmerila predvsem na ta najverjetnejši decembrski dan. Težko si namreč predstavljamo referendum pod Janšo na nekdanji dan republike, bo prej na Miklavža. 

Kaj rezultat na referendumu pomeni za vlado in kaj za opozicijo? Je vlada zaradi tega šibkejša, opozicija pa močnejša?

Ne, ne mislim tako. Glede opozicije menim, da je vsaj dober del njenih akterjev ta izid presenetil. Videlo se je tudi po tem, kdo je bil kje prisoten ...

Mislite Roberta Goloba, ki je prišel v volilni štab tik pred koncem, ko je bilo vse jasno?

Pa tudi Matjaža Hana, ki je bil sprva napovedan drugje, nato pa je vendarle prišel v Ljubljano. To so lahko le špekulacije, a delovali so nekoliko presenečeni. V njihovih prvih odzivih je bilo začutiti, da niso pričakovali takšnega obrata. Sploh ker so prvi vzporedni rezultati kazali drugačno sliko.

Edino pri zakonodajnem referendumu; na referendumu o RTV ni kazalo na drastičen obrat, dokler niso bili prišteti rezultati z volišč OMNIA, to je bilo šele zjutraj. Šele naslednje jutro so bolj jasno komunicirali. Težko pa bi trdili, da je zaradi tega opozicija močnejša, ker imajo vse tri opozicijske stranke precej notranjih problemov.

V Levici je bilo v zadnjem obdobju veliko odhodov in izstopov, denimo Miha Kordiš je odšel že pred volitvami. Tudi skupna zgodba z Vesno se je končala tako hitro, kot je tudi nastala. SD že dolgo ne najde svoje identitete. Zadnji kongres v času Golobove vlade, ko so bili del koalicije, je bil tesen in napet, dogajale so se afere, v katere so bili vpleteni njihovi akterji.

Svoboda pa je bila kot konglomerat sestavljena predvsem za vladanje, ne za opozicijo. Videti je, da se Svoboda v opoziciji ne znajde dobro, niti približno tako dobro, kot se morda niso znašli niti med vladanjem, saj je bila stranka na hitro sestavljena.

Ali je bil ta referendum test za Goloba? Če bi izgubil zakonodajni referendum, bi bil to začetek njegovega konca?

To je težko reči. Vseeno se zdi, da ima Golob podporo znotraj stranke, vsaj dobrega dela, sicer bi se neke politične posledice v tega pol leta že verjetno zgodile. Treba pa se je zavedati, da je to na neki način tragedija liberalnih strank: so stranke obraza svojega predsednika oziroma predsednice.

To se je zgodilo s Pozitivno Slovenijo, Alenko Bratušek, Mirom Cerarjem, Marjanom Šarcem in se zdaj dogaja z Golobom. Če bi Golob kot politični akter izgubil renome in podporo znotraj ter zunaj stranke, bi to verjetno vodilo k imploziji stranke in dodatni oslabitvi.

Če se vrnem k vašemu prejšnjemu vprašanju glede koalicije: morda so nekoliko napačno ocenili strategijo s temi referendumi in hitrostjo sprejemanja zakonov (intervencijski zakon, parlamentarna preiskava). Nekomu se je očitno mudilo, bodisi da zadovolji parcialne kapitalske interese bodisi da se inštitucije uporabljajo za različne namene. Zagotovo pa zaradi tega koalicija ni oslabljena. 

Primož Lavre

Večji problem za koalicijo se je nakazoval z izstopom poslanke Tee Košir iz poslanske skupine Demokratov, ki bi lahko glasovala tako ali drugače. Vendar je izstopu iz poslanske skupine sledil odstop. Možno nelagodje na strani koalicije zaradi sovpadanja izidov referendumov z izstopom poslanke Košir se je omililo z njenim odstopom. Pri Demokratih očitno vre in bi lahko v prihodnje videli morebiti še kakšen izstop, odstop ali prestop. 

Kaj bi to pomenilo za stabilnost vlade, če bi Tea Košir ostala v državnem zboru in bi stranko zapustil še kateri od njenih poslancev?

Janša je s tretjo vlado pokazal, da lahko vlada deluje tudi z manjšinsko podporo v parlamentu. Tukaj je treba vedno šteti še dva dodatna glasova poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti. V času tretje Janševe vlade sta bila ta dva glasova ključna – jeziček na tehtnici. Torej, četudi bi koalicija izgubila nekaj glasov, bi imela še vedno to podporo. 

Poleg tega je treba računati še na stranko Resnica, ki je zelo trden koalicijski partner v državnem zboru. Dokler bo Resnica podpirala vlado, bo Janša trdno vladal.

To je najverjetneje ključno vprašanje – stranka Resnica je »kingmaker« (jeziček na tehtnici, op. p.) v tem mandatu zaradi takšne konstelacije političnih sil, kot je nastala po zadnjih volitvah. Težko je pričakovati velik odmik Resnice od linije, ki je bila začrtana. Zato, ker gre za izjemno poenotenost in uistosmerjenost glede ključnih reform v domači notranji politiki – od RTV, sodstva, socialne sfere do gospodarstva.

Obstajajo razlike na mednarodnem področju, kar je očitno, a kar se tiče domačih politik, gre za izjemno usklajene neoliberalne in neokonservativne pristope. Ne govorim samo o Resnici in SDS, ampak tudi o NSI in Demokratih. Če pogledate njihove predvolilne programe, ni naključno, da je Resnica šla z desno politično opcijo, saj je Resnica v svojem bistvu desna stranka.

Kaj je po vašem prepričalo poslanca Borisa Mijiča, da je odstopil kot poslanec, potem ko ga je vodstvo stranke izključilo? Še nekaj dni prej je Mijič napovedal, da bo ostal, Zoran Stevanović pa ga je branil.

To je nehvaležno špekuliranje. Ena zadeva, ki zagotovo drži, je, da je 10. oktobra minilo pol leta tega mandata in da njegov mandat ostaja stranki – to je izjemno pomemben element notranjega usklajevanja v Resnici.

Drugi moment, ki morda ni zanemarljiv, je čas objave: napoved ni prišla pred referendumom, ampak na dan, ko so bili objavljeni rezultati. Ali gre za politično strategijo, ki je bila v pripravi, ali pa za širšo usklajenost znotraj koalicije, da se znebijo »kamna okoli vratu«, ki je vlekel Resnico navzdol? Težko rečem, nisem bil prisoten na njihovih sestankih, a zdi se, da je znotraj stranke prevladala perspektiva, da Mijič dela preveč napak in škoduje stranki.

Morda tega niso komunicirali zaradi strategije, da ne vplivajo na referendumsko kampanjo. Vendar je treba vzeti v zakup, da verjetno ni šlo za naključje, da je bilo to sporočeno po referendumu. Seveda neodločen rezultat referendumov ni botroval odstopu Mijiča, ampak gre za resne problematike. Vprašanje je, kako je lahko ta zadeva trajala tako dolgo. Resnica je ohranila mandat, a v smislu politične kulture to ni nujno najboljša popotnica za prihodnost.

Pred kratkim se je Resnica pridružila skrajno desni evropski skupini Evropa suverenih narodov, kjer je najpomembnejša stranka AfD. Zakaj se ni pridružila kakšni zmernejši skupini?

Zato, ker z AfD in to skupino ne delijo zgolj ideoloških predstav o tem, kako urejati gospodarstvo, družbena vprašanja in politične institucije znotraj suverenih držav. Na teh področjih obstaja sozvočje tudi z nekaterimi manj ekstremno desnimi silami in skupinami, a ključno je vprašanje mednarodnih odnosov. Ta skupina je izrazito suverenistična z jasno zunanjepolitično perspektivo: močan evroskepticizem v odnosu do EU in specifičen pogled na Rusijo ter trenutni konflikt.

To je tisto, kar ločuje Resnico od treh drugih uradnih koalicijskih strank. AfD je namreč prav tako neoliberalna, neokonservativna opcija, ki ni tako proameriška in proevropska, temveč je proruska ali pa vsaj uravnotežena v mednarodnih odnosih. V tem se ta desnica razlikuje od Janše. 

SDS se ni pridružila skupini Patrioti za Evropo, ampak ostaja zvesta Evropski ljudski stranki (ELS).

To je verjetno kalkulacija znotraj stranke. SDS lahko kot članica ELS doseže več in ima večjo veljavo na ravni EU kot v kakšnem drugem zavezništvu. Pogosto primerjajo Janšo z Orbanom in SDS s Fideszom, a je treba upoštevati, da je bil Fidesz v mednarodni politiki bolj odprt za sodelovanje z Rusijo ali Kitajsko kot SDS, ki je izrazito proameriška, usmerjena v Nato in proti ruski/kitajski vplivni sferi.

Primož Lavre

V odnosu do EU so včasih sicer morda bolj evroskeptični, a nimajo tako velikih težav kot Resnica. SDS je zato bolj pragmatična, zato tudi ne zapušča ELS, tudi po izstopu Fidesza.

Pod kakšnimi pogoji lahko stranki Demokrati in Resnica ohranita mesto na slovenskem političnem prizorišču?

Zelo težko, glede na ankete. Čeprav zadnja anketa (Delo) kaže, da Resnica še vedno uživa resno zaznavnost, kar nakazuje, da je stranka izraz postpolitičnega momenta v Sloveniji. Zoran Stevanović figurira kot ključni faktor stabilnosti in se kaže kot element združevanja, čeprav je njegova stranka ekstremno desna.

Demokrati najverjetneje lahko preživijo le, če bodo imeli v tem mandatu kaj dejansko pokazati – konkretne javne politike. Brez tega je težko. Specifika, ki bi morala delati Demokrate različne od Janše ali klasičnih liberalcev, se izgublja. Anže Logar je šel z Janšo in podpira isto linijo.

Torej ni drugi Virant, kot mu je govoril Janša ...

Je kvečjemu drugi Janša. Zato ima Resnica svojo specifiko – ohranja neko identiteto, čeprav so »maske padle«, če so sploh kdaj obstajale, ni več antisistemska stranka, saj je prevzela vodstvo državnega zbora. Je ekstremno desna stranka, ki gradi na izključevanju številnih različnih družbenih podskupin.

Logar pa nima ničesar, kar bi lahko ohranil; tisto, na čemer je gradil, je vse izpuhtelo. Zato imajo Demokrati še večjo težavo kot Resnica, da bi se ohranili nad štiriodstotnim pragom. Sploh ker imajo stranke na oblasti ali v koalicijah večje težave s prepoznavnostjo kot takrat, ko so v opoziciji.

Kmalu bodo lokalne volitve. Ali tudi na teh pričakujete višjo udeležbo? Lahko ta preseže 50 odstotkov kot pri zadnjih referendumih?

To bi bilo veliko presenečenje. Morda bo, morda ne. Eden od dejavnikov bi lahko bil združitev drugega kroga lokalnih volitev z napovedanim »superreferendumskim dnem«, kar pa se najverjetneje ne bo zgodilo. Lokalne volitve bodo vnovični test razmerja moči, a ne toliko med desnico in liberalci, temveč boj med samimi liberalnimi strankami in levo stranko, kar se kaže v urbanih središčih.

Volitve bodo pomembne ne toliko zaradi spreminjanja moči med koalicijo in opozicijo, ampak zaradi potencialnih sprememb znotraj same opozicije. In tu ne mislim samo na razmerja med strankami, ampak na enega izmed ključnih političnih akterjev liberalne scene v Sloveniji: Zorana Jankovića.

Janković ima zdaj dva resna tekmeca: Toneta Ropa in Luka Mesca. Ali ga lahko kateri premaga?

To je vprašanje za milijon dolarjev. Verjetno sprejeti zakon, ki je bil usmerjen proti tujcem, ne bo igral tako velike vloge na lokalnih volitvah, čeprav rezidenti ne bodo mogli voliti v Ljubljani. A odprla se bodo številna vprašanja razvoja Ljubljane, ki so bila do zdaj bolj v ospredju na državnih volitvah.

Kampanja je že umazana – Luka Mesec in afere, ki se mu poskušajo pripisati (npr. Fotopub). Gre za resen spopad. Velika verjetnost je tudi, da bo Klemen Boštjančič kandidiral za župana. Vidimo prvi resen politični spopad za prestolnico po dolgem času, kjer gredo na volitve politiki prve kategorije.

Pozorni moramo biti na zavezništva, ki se lahko skrhajo – npr. odnos med Levico, Svobodo, SD in Jankovićem. To restrukturiranje in repozicioniranje bo enako pomembno kot odnos med liberalnim in desnim polom. Vse to bo začinjeno z novim referendumskim dnem, kjer bodo liberalne opcije nastopale v sozvočju, kar bo stvari precej zapletlo.

Tone Rop in Urška Klakočar Zupančič sta napovedala novo stranko Ljubljana smo vsi, ki bo nastopila tudi na državni ravni. Ali jima to lahko uspe? Pričakujete preoblikovanje levega političnega prostora?

Zagotovo se je že začelo in nakazalo z ustanovitvijo Preroda, stranke Vladimirja Prebiliča, ki ji sicer pred zadnjimi državnozborskimi volitvami ni uspelo.

Če Prebiliču ni uspelo, zakaj bi uspelo Ropu in Klakočar Zupančičevi?

Ni nujno, da Prebiliču ni uspelo – bomo videli, v katero smer se bo njihova pot usmerila in preusmerila. Zagotovo pa niso dosegli rezultata, ki so si ga želeli in bi ga liberalni pol izjemno potreboval za možnost oblikovanja nove vlade. Vseeno se zdi, da bodo vztrajali. Tisto, kar potencialno veseli desno politično opcijo, je dodatno drobljenje liberalnega pola.

Primož Lavre

Poplava malih novih liberalnih strank, kot je Prerod ali nova stranka na državni ravni, bo pomenila medsebojno konkurenco z majhno verjetnostjo, da bi vse prestopile volilni prag. To je voda na mlin politični desnici. Kakšne so reference nove stranke Ljubljana smo vsi, je še prezgodaj za jasne analize. Kaže se, da gre za del post-LDS-ovskega kroga, ki ni našel svojega mesta pod dežnikom drugega post-LDS-ovskega kroga – Svobode konkretno. Zato bodo poskušali z neko novo usmeritvijo.

Kaj pa Golob? Prej ste omenili, da so vse te nove stranke propadle. Koliko možnosti ima Golob, da bi na naslednjih volitvah spet zmagal in prevzel vlado, kot je napovedal?

To, da se Golobu in Svobodi ni zgodil propad, je pomembno za slovenski politični prostor. Niso propadli zato, ker so spretno pripojili LMŠ in SAB kmalu po volitvah 2022. Poleg tega se je politična kampanja zadnjega leta in pol fokusirala na izbiro: Janša ali anti-Janša. Politični prostor se ni odprl za druge akterje, kot je bil Prebilič, ki medijsko in politično kot da ne bi obstajal.

Še eno ključno vprašanje: kakšno infrastrukturo ima Svoboda za seboj? Uigrani akterji iz časa LDS, ki so zasedli ključna mesta v vladi in državnem gospodarstvu, in podpora Zorana Jankovića ter na koncu smo lahko eksplicitno slišali Milana Kučana. To so težkokategorniki, ki s svojimi izjavami in viri lahko odločilno vplivajo na to, v katero smer se bo premaknila podpora liberalnim akterjem.

Kdo bo favorit na predsedniških volitvah naslednje leto? Kakšne možnosti imata Urška Klakočar Zupančič ali Miro Cerar proti Nataši Pirc Musar, če se bosta odločila za kandidaturo?

Iskreno, prvič slišim o teh imenih kot resnih kandidatih. Do volitev je še veliko časa, približno leto dni, bo pa to verjetno drugi korak poskusa uveljavitve manjših grupacij po lokalnih volitvah. Uspeh na predsedniških volitvah bo zaznamovan s tem, kako se bodo te stranke odrezale na lokalnih volitvah. Če ne dobijo zaznavne podpore, je iluzorno, da lahko imajo pomembno vlogo na predsedniških volitvah.

Vse pa bo odvisno tudi od tega, ali se bo sedanja predsednica odločila za vnovično kandidaturo. Zelo verjetno se bo, vendar je treba počakati. Pomembno je tudi, kako bo družba sprejela izjemno negativno kampanjo koalicije zoper predsednico in kako agresivna bo kampanja zoper njo. Od poletja je bila izrazito ostra.

V celotnem liberalnem bloku pa bo v kontekstu predsedniških volitev pomemben tudi spopad v Ljubljani. Spopad za župansko funkcijo bo uvertura spopada na liberalnem polu za kandidaturo in potencialni drugi krog predsedniških volitev. To je miniatura, ki bo verjetno prenesena na državno raven.

Kaj pa kandidat desnice? Ima kdo možnosti za zmago? Anže Logar je na zadnjih predsedniških volitvah dosegel 46 odstotkov, kar je bilo največ doslej.

Logar po tej politični odločitvi najverjetneje ne more več kandidirati, saj ne bi zbral podobnega števila glasov. Glede na obračanje desnice v ekstremno desnico in še vedno precej sredinsko volilno telo bi si težko predstavljal, da koalicija najde kandidata, ki bi se ne le uvrstil v drugi krog, ampak bi resno konkuriral za predsednika. Druga možnost je nestrankarski kandidat, blizu desnici ...

Borut Pahor? 

Pahor zaradi svoje »kameleonske« politične poti ni več resen kandidat. Vsekakor ne kot frontman določene zgodbe, v ozadju pa je povsem druga stvar.

V bistvu se slovensko volilno telo ni premaknilo v desno, čeprav je desnica dobila rekordno število glasov?

Deloma se je. Zgodil se je premik, a ne le na ravni volilnega telesa, ampak tudi na ravni strank – nekatere liberalne stranke so se premaknile v desno. To je dvojni proces. Spremembe niso tako ekstremne kot v drugih postsocialističnih državah, zato eno leto pred predsedniškimi volitvami ne daje vtisa, da bi profilirani desni politik imel realne možnosti za zmago. Percepcija vloge predsednika je tudi drugačna kot vlade.

Do naslednjih državnozborskih volitev so še slaba tri leta in pol. Najbrž je še težko napovedati, ali je bolj verjetno, da zmaga desnica, ali se bo ponovilo množično glasovanje proti Janši kot pred štirimi leti.

Absolutno je prezgodaj za napovedi. V naslednjem letu se bodo zvrstili ključni dogodki: lokalne volitve, referendumi, predsedniške volitve in nato pozneje še evropske volitve. Ko bomo imeli podatke o volilni udeležbi in preferencah različnih družbenih skupin, bo lažje delati napovedi. Pomembno je poudariti, da ni samo politična desnica zastopnica določenih interesov v državi.

Kapital, ki je trenutno v jasnem zavezništvu z desnico, se lahko v drugi politični konstelaciji hitro odloči za podporo kakšni drugi liberalni opciji. Na voljo bodo imeli več izbir kot na zadnjih volitvah. To bo odvisno od vmesnih faz do naslednjih državnozborskih volitev, ki bodo »sito« za to, ali se bodo določene stranke in grupacije odločile oziroma sploh imele infrastrukturo za nastop na državni ravni.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.