Saj se spomnite turističnih vavčerjev, ki smo jih v lepem deležu izkoristili, vedoč, da bo po njih potem tako in tako vse bistveno dražje. Veste, ko nekaj daš in zato nimaš pravega kritja, potem moraš nekje vzeti. Tako preprosto je to.
Kaj naj rečem tistim, ki mi pripovedujejo, s kakšnimi triki so izigrali socialo, kako so si uredili višji otroški dodatek, ali pa ko mi kakšen podjetnik pripoveduje, kako se je znašel in prikazal manjši priliv na svojem poslovnem računu, zraven pa se veselo hihita. Včasih zamenjam temo, ker tega, o čemer mi pripovedujejo, tako in tako ne razumem.
Če me kdo še bolj ujezi, pa mu tudi kaj zabrusim. Na primer to, da vsaka laž enkrat pride na dan, pa tudi, da verjetno v stalni laži niti ni najbolj preprosto in mirno živeti.
Saj veste tisto, da so vedno po fabrikah najbolj pod udarom tisti, ki so le enkrat samkrat na leto zamudili prihod v službo, tistih, ki so kar naprej zamujali ali prej odhajali domov, pa ni nihče opazil.
Čeprav, ko pomislim, kako malo takih malih in malo večjih tatičev, prevarantov, ki si rečejo, da so le iznajdljivi in znajo najti luknje v zakonodaji, ulovijo, si lahko rečem, da jim kar uspeva. Iz leta v leto. Je...o pa tiste, ki nehote ali pomotoma kdaj ne poravnajo kakšnega računa. Ker takih ni težko uloviti.
Saj veste, da so bili vedno po fabrikah najbolj na udaru tisti, ki so le enkrat samkrat na leto zamudili prihod v službo, tistih, ki so kar naprej zamujali ali prej odhajali domov, pa ni nihče opazil. Ker so se navadili nanje. Tako kot smo se mi na tiste male in velike, ki izigravajo sistem in zakonodajo.
Tako kot se mi zdi, da so se tudi mnogi naši dacarji, kriminalisti, tožilci in sodniki tega navadili in ne ukrepajo tako, kot bi morali. Ali jim stvari uhajajo z rok, morebiti jim celo kdaj kdo iz kakšnega vrha sporoči, da naj kaj ostane v predalu, ali pa so enostavno prešibkega znanja, da bi lahko polovili in obsodili vse prej omenjene tiče, ki kar naprej državo in vse nas vlečejo za nos.
Pa nič ne kaže, da bo že kmalu kaj drugače. Meni se zdi, da se vse le še stopnjuje. Postaja folklora. Obvodno podjetje tu, drugo tam, tretje kje v tujini ... In ker »ta velikih« nikakor ne ulovijo, je potem čudno, da se v družbi rojevajo vedno novi in novi? Pa da ne bo kdo mislil, da je kje drugje po Evropi kaj drugače. No, morebiti jih kje hitreje polovijo.
Ampak vsi tisti, ki ste se že kdaj ukvarjali s kakšnimi sofinancerskimi ali nepovratnimi evropskimi sredstvi, dobro veste, kaj vse se znajde na prijavnih polah. Skladovnicah pol. Nič drugače ni, ko se kdo prijavi na kakšna občinska ali državna proračunska sredstva. Tisto, kar prejemniki denarja napišejo na te pole, meji že skoraj na znanstveno fantastiko.
Ker je vse tako zakomplicirano. Namerno? Po mojem da. Recimo, da bi neko ministrstvo krilo stroške za to kolumno. Le zakaj je ali pa bi bilo potrebno izpolniti nekaj razpisnih listov, morda vnašati, koliko mojega časa gre za pisanje kolumne, koliko električne energijo, koliko ur priprav in ne vem kaj še, ko bi lahko tisti, ki daje denar, sporočil le vsoto. Toliko ti dam ali ti sofinanciram pisanje kolumne, ti pa sprejmi ali pusti. Če se jo boš odločil napisati, je edino, kar od tebe pričakujem, da mi pošlješ, kdaj in kje je bila objavljena. Ampak ne. Vsepovsod se komplicira, ko pa se komplicira, se pere denar. In pika.