Pa pri tem ni bilo pomembno, ali so se posli sklepali na jahtah, v poslanskih pisarnah ali kje na kakšnih skrivnih večerjah, kjer so stregli tudi takrat, ko drugje niso smeli. Ali pa niso vedeli, da lahko. Ukrepi, pač. Taki, da jih še tisti, ki so nam jih pripisovali niso dobro poznali, kaj še razumeli. Ampak, nekaj pa je letos, ops, je bilo za Silvestrovo 2021 drugače. Lahko smo šli ven tudi po 24. uri. Policijske ure ni bilo. Tudi meje občin so odprte. Le kako to ne bi izkoristili.
Zato sem se okrog 21. ure na Silvestrovo usedel v avto in jo »pičil« proti naši obali. Pogledati, če tam morebiti pečejo kostanj, če se kje dobi sladoled, za kuhano vino mi pa tako in tako ni. Kostanja ni bilo, sladoleda tudi ne, kuhanega vina pa tudi ne. Vsaj nikjer na poti iz Bernardina, kjer sem parkiral avto, do Tartinijevega trga v Piranu ne. Vseeno pa je bila obalna sprehajalna pot prijetna, še lepše pa potem zame na najlepšem slovenskem trgu- Tartinijevem trgu. Več desetletji nazaj sem ravno tu spremljal prvi festival Melodije morja in sonca. Takrat se je trlo obiskovalcev. Drug zraven drugega smo sedeli. Brez mask, brez virusa. No, verjetno brez virusa. Če je bil, zagotovo ni bil tako nevaren kot ta.
Malo pred polnočjo se je na Tartinijevem trgu zbralo nekaj več kot sto tistih, ki smo novo leto pričakali na prostem.
Ker je ta tako nevaren, nam že skoraj dve leti ne pusti, da bi sedeli skupaj, da bi se objemali, se rokovali. Če se že, iz žepa ali torbice takoj potegnemo malo stekleničko z razkužilom in se razkužimo. Za nameček pa se vse manj tudi obiskujemo, ko pa se, se tako in tako takoj spremo, ko se tema pogovora dotakne kovida.
No, ravno veliko nas na Silvestrovo v Piranu ni bilo. Nič hudega, je bilo vsaj bolj varno. Vseeno pa se nas je na Tartinijevem trgu zbralo nekaj več kot sto. Tudi kakšna raketa je malo po polnoči poletela v megleni zrak. Ampak, je bilo vseeno prijetno, ker je tudi morje lepo dišalo. Vsaj meni vedno diši in mi vzbuja spomine na mnoga poletja, ko sem ga vonjal tudi od znotraj. Če bi imel kopalke s sabo in brisačo, ne vem če bi prve minute novega leta zdržal in se ne bi vrgel vanj.
Ampak, kakorkoli že. Ni mi žal, da sem iz Zasavja skočil še malo na obalo. Naša obala in prekrasna mesta so tudi pozimi lepa. Navkljub megli, ki se ni in ni razkadila. Upam, da se bo letos vsaj kovid.
Tartinijeva violina in nekaj raket.
