Gotovo gre za tistega slovenskega politika, ki je znal pogledati tudi prek meja ali, kot radi rečemo, na nasprotni politični breg. Velja tudi za politika, ki si je s svojim delom prislužil velik ugled zunaj meja naše domovine.
Navsezadnje je v njegovi bogati biografiji zapisano za vse večne čase, da je bil dvakratni zunanji minister, poslanec državnega zbora in dolgoletni evropski poslanec. Znano je tudi, da je bil pred leti predsednik slovenskih čebelarjev, da rad zaigra na ustno harmoniko, da nima strahu pred letenjem in da se je znal spoprijeti z zahrbtno boleznijo.
Še nekaj lahko pri njem cenimo kot vrlino in kar dostikrat pogrešamo v slovenski politiki. Ne zna kuhati zamer. Tudi do tistih ne, ki so ga leta 1991 »rušili« in leta 1992 tudi »zrušili«. Žal so pri nas mnogi politiki drugačnega kova. Navidezno povezovalno držo imajo le, ko imajo v rokah vse politične vzvode moči, medtem ko so v opoziciji drugačni oziroma obrnejo ploščo za 180 stopinj.
POGOVOR V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
št. 12, letnik 2020
