Verjetno ste spremljali kongres NSI, na katerega ste bili vabljeni, a ste udeležbo odpovedali. Vam je kaj žal, da niste prišli?

Odločil sem se, da to pot prvič ne grem. Nisem spremljal kongresa, ker sem nekako kar vedel, kaj bo – podaljšek tega, kar že poznam, zato nisem videl potrebe, da še enkrat povem to, kar sem povedal kongresu, svetu in izvršilnem odboru že pred enim letom. Nisem videl nobene podlage za upanje, da bo to pot kaj drugače. Kar pa v javnosti izjavljam, je bilo že vse povedano v organih, tako da nič novega ne pojasnjujem.

Matej Tonin ostaja predsednik stranke, ki jo bo vodil iz Bruslja. Pa ima sploh alternativo? Videti je, da nihče ni pripravljen stopiti v njegove čevlje. Kdo sploh razen njega lahko popelje NSI na volitve?

Za nekatere sem seveda neprijeten, ker opozarjam na temeljno vprašanje: zakaj NSI po letih velikih napovedi ni dosegla preboja. To vodstvo je jadrno zamenjalo Ljudmilo Novak, ki je vrnila stranko v parlament. Na državnozborskih volitvah 2022 smo padli pod sedem odstotkov. Na zadnjih evropskih volitvah smo šli z 11,1 (2019) na 7,7 odstotka, to je okroglo 30 odstotkov manj. Leta 2004 smo bili zmagovalci s 102.000 volivci (23,6 odstotka) in dvema mandatoma, letos smo dosegli z 51.800 volivci en mandat. Nižji rezultat na obeh volitvah pomeni alarm. Meni ni vseeno, zato sem v organih odkrito povedal, kaj mislim.

Če urbi et orbi oznaniš, da ne greš nikoli več z Janšo, potem pa ga čez noč pred kamero vkomponiraš v novo vlado, se lahko vprašaš, koliko časa bo to veljalo oziroma kaj zares velja.

Tudi pismo, ki sem ga poslal nekaterim članom stranke, je zgolj povzetek moje kritike v zadnjem času. Vodstvo stranke sem vprašal, zakaj je nastopilo z izključujočo pozicijo do Janše, s katerim smo bili trikrat v vladi in smo imeli v zadnji vladi pet ministrov na sedem poslancev. NSI je glavni kritik Janše, po zgodbi z Darsom pa tudi močan kritik Goloba. Zavrnili so skupno listo za evropske volitve z SLS in okrcali Gregorčiča kot Janševega podtaknjenca. Sprašujem se, kdo bo vesel takega koalicijskega partnerja, ki je na vse konce sprt. No, glede alternative – način odločanja in vodilna struktura nista naklonjeni alternativi.

Toda na kongresu ni bilo govora o Janezu Janši. Tonin je govoril predvsem o oblikovanju desne vlade skupaj z SDS, s katero bi zamenjali sedanjo Golobovo vlado. Ali to pomeni, da stranka umika izjavo o nepodpori Janši za mandatarja in da ga je pod določenim pogoji vseeno pripravljena podpreti?

To vidim kot premik k treznosti, hkrati pa kot neposrečeno spremembo linije. Gre za problem verodostojnosti. Če urbi et orbi oznaniš, da ne greš nikoli več z Janšo, potem pa ga čez noč pred kamero vkomponiraš v novo vlado, se lahko vprašaš, koliko časa bo to veljalo oziroma kaj zares velja. Ne vem, ali je šlo za solo izjavo, piarovski pospešek Tonina, ali je to spremembo odobril kakšen organ. Pri strankinih sedmih odstotkih bi jaz odsvetoval mandatarsko bolezen in prsnje pri postavljanju koalicije. Bolje bi bilo, da bi se posvetili skupaj vprašanju nepreboja oziroma padanja, potem z SLS postavljanju demokrščanske linije. Ni me pa začudila Janševa reakcija. Povsem jasno je, da se brez Janše desnosredinske koalicije ne da delati. Mimogrede: tudi Logar lani ni zagrabil za Toninov trnek.

Primož Lavre

Še nekaj besed o strateški napaki pri evropskih volitvah. Zamujena je bila priložnost, da bi šli nanje skupaj z SLS. V tem primeru sem prepričan, da bi dobili dva poslanca. Tako pa se spominjam napetosti pred koncem štetja glasov, ko še ni bilo jasno, ali smo sploh prišli v Evropski parlament. NSI se je odpovedala skupnemu nastopu, ko je Logar rekel, da ne gre na evropske volitve. Potem je Tonin dobil samozavest in so nastopili sami. Zdaj pa bo Logar nastopil na naslednjih volitvah in pri rezultatu, kakršnega so pokazale evropske volitve, SLS tvega, da sama ne bo prišla v parlament, NSI pa lahko dobi ob novih igralcih veliko slabši rezultat ali celo izpade. Zato bi bilo bolj pametno, če bi stranki, ki sta izvorni demokrščanskega porekla, nastopita skupaj. Demokrščanski potencial je gotovo večji od sedmih odstotkov. Na evropskih volitvah smo vrgli stran dobrih sedem odstotkov. Naj se to ne ponovi na državnozborskih volitvah.

No, ampak če ostaneva pri kongresu in Janši. Zdi se, da je stranka naredila korak v smer pomiritve z Janšo, po drugi strani pa, kot ste sami omenili, je Janša zelo napadel stranko, ki jo vodi Tonin, posebej pa Janeza Pogorelca in Ljudmilo Novak, kot je napisal, z njimi sploh ne želi v vlado. Ali boste, tako kot ste pozvali NSI, naj umakne svojo izjavo o nepodpori Janši, podobno tudi pozvali Janšo, da naj umakne te izjave in vendarle sodeluje s to stranko, če si želi desno vlado.

Težko je verodostojno popravljati izključujoče se pozicije. Vendar pa pričakujem, da bo takrat, ko bo šlo zares, prišlo do strateških in pragmatičnih premislekov in korekcij trdih pozicij.

Vseskozi se zavzemate za predvolilno koalicijo NSI in SLS. Bi to koalicijo razširili tudi z nastajajočima strankama Anžeta Logarja in Marka Lotriča, predsednika državnega sveta?

Oba še nista stopila v ring z jasnimi programi, oba pa sta NSI nevarna. Če bi Logar nadaljeval z levimi programskimi poudarki, ne bi smel veliko pobirati pri NSI. Bomo videli, kako ga bodo dojeli volivke in volivci. Zazdaj kljub poraznemu vladanju ne vidim možnosti, da bi se ponovilo nekaj Demosu podobnega. Takrat je bila situacija za volivce jasna, in šest strank se je zedinilo za skupni državotvorni program, zanj dobilo plebiscitarno podporo. Poglejte svežo šlamastiko z referendumom o JEK 2. To ne diši po delu za skupno dobro in ni dvignilo zaupanja državljanov v državo. No, jaz se zdajle ne bi ukvarjal z Logarjem, ampak s stranko. Ko je NSI v senci SDS izgubljala identiteto, je izpadla iz parlamenta. Naprej vodi samo jasen profil, ne pa »malo sem, malo tja, malo levo, malo desno«.

Kako gledate na aktualni spor med predsednikom SLS Markom Balažicem in nosilcem liste Petrom Gregorčičem?

Kaže, da je šel Balažic v skupni projekt z Gregorčičem z velikim zaupanjem. Nisem pa mogel verjeti, da Gregorčič ni bil niti član stranke, pa je bil nosilec njene liste za evropske volitve. Če prav razumem, se je Gregorčič odpovedal naskakovanju prvega mesta. SLS bo morala marsikaj natančno premisliti, tudi nazadovanje pri volitvah v kmetijsko-gospodarsko zbornico, kjer je veliko izgubila. Ta stranka ima še zmeraj močna oporišča zlasti v občinah, kjer so njihovi župani, ampak to še ne pomeni a priori velikega uspeha na državni ravni.

Zdaj pa bo Logar nastopil na naslednjih volitvah, in pri rezultatu, kakršnega so pokazale evropske volitve, SLS tvega, da sama ne bo prišla v parlament, NSI pa lahko dobi ob novih igralcih veliko slabši rezultat ali celo izpade.

Naj se spomnim, da sva 8. aprila 1990 skupaj z njenim predsednikom Ivanom Omanom napovedala združevanje. Zgodovinska SLS se je združila z SKD, do združitve s Podobnikovo SLS pa je trajalo deset let in se je zgodila na napačen način. Ko je stranka pristala na to, da se z ustavnim zakonom pohodi ljudsko voljo glede volilnih sistemov, sva se skupaj z Andrejem Bajukom odločila ustanoviti novo stranko.

No, ampak če ostanemo v sedanjosti. Balažic ni ravno karizmatična oseba, ki bi lahko pripeljala stranko v državni zbor. Če bi vam ponudil, da prevzamete stranko, bi to sprejeli?

Ne razmišljam o funkcijah, ampak o združevanju sil, postavljanju močne demokrščanske opcije. Na voljo je več modelov, ne gre nujno za združevanje strank. Pripravljen sem pomagati, zato sem tudi povabil Tonina in Balažica na pogovore o skupnem nastopu na evropskih volitvah. Kako se je končalo, sem že pojasnil. Napredovali bomo, ko bo bolj pomembno »kaj« kot »kdo«. Ločeni tvegamo slab rezultat. Zanimivo je, da SKD še vedno deluje kot dobra blagovna znamka. Ljudje me celo nagovarjajo, da bi jo oživili.

Mar ni bila SLS prva, ki je skupni nastop zavrnila, ko je imenovala Gregorčiča za nosilca liste?

Balažic in Tonin sta se strinjala, da se o skupnem nastopu s skupno listo pogovarjamo. Nič ni bilo še fiksiranega, saj smo imeli pred seboj samo osnutek sporazuma. Meni se zdi normalno, da je SLS kot še nezavezana dogovoru imenovala Gregorčiča kot pogajalsko ime, ni pa takrat postavila liste. To je bilo v sestanki v troje jasno. Treba se je bilo samo dogovoriti. Po Logarjevi odločitvi, da ne gre na evropske volitve, NSI skupni nastop ni več zanimal. Gregorčič je samo izgovor.

Koliko škode lahko SLS in NSI naredi Gregorčič, če ustanovi svojo stranko? Verjetno bi mu sledil del članstva SLS, ki ga je vabil, da jo prevzame.

Če prav berem javnomnenjske raziskave, je bilo kar precej simpatije do Gregorčiča tudi v NSI. Govoril je jasno, razumljivo, nastopal iz vrednot, ki so naše oziroma so nam blizu in je segel s svojim vplivom tudi na terene, ki jih SLS ni zaobjemala. Torej je bil nedvomno element v igri, ki je dosegel sorazmerno velik uspeh, drugo vprašanje pa je, ali bo to šlo naprej v fragmentacijo. Lahko se zgodi, da bomo imeli nekaj strank, ki bodo dobile od štiri do sedem odstotkov.

Kaj misli narediti Lotrič, mi še ni jasno, prav tako ne, kaj se bo zgodilo z Ruparjem, ki je zabredel v težave. Vse to so seveda elementi, ki bi jih morala NSI zelo dobro preštudirati. Odgovor je jasna linija. Denimo, če je v našem temeljnem programu spoštovanje življenja od začetka do konca, potem ne more tretji na listi nastopiti proti temeljnemu programu ter podpisati evtanazijo in splav. Ne verjamem, da bomo s tem dobili tiste, ki so za, in tiste, ki so proti, ker to se prej uničuje, kot pa sešteva. Razlago o notranji demokraciji na to temo odklanjam. Ljudje se vprašajo, zakaj se zavzema NSI, zato moramo imeti zelo jasne vrednote, načela in program. Prepričan sem, da je to mogoče.

S prvakom SDS Janezom Janšo sta večkrat v hladnih odnosih, lani vas je hotel celo odstaviti z vrha Združenja VSO, kljub temu podpirate njegovo vrnitev na oblast. Zakaj desnica ne more ponuditi drugega kandidata za mandatarja? Zakaj samo Janša in nihče drug?

Prav ledena nisva, saj delava skupaj v Združenju VSO. Kot predsednik združenja se ne ukvarjam z njegovim »povratkom«, bolj me zanima celota, razmerje med Čebinami in vrednotami osamosvojitve in seveda uspeh demokrščanske linije. Demos ni vnaprej postavljal mandatarja, se je pa zedinil, naj ga da zmagovalec volitev v družbenopolitični zbor. Meni te vloge niso prinesle sanje, ampak zmaga moje stranke SKD. Si res ne predstavljam, bi bile stranke, o katerih se pogovarjava, danes sposobne vnaprej predlagati skupno mandatarsko ime. In seveda vemo, da pride mandatar praviloma iz stranke relativne večine. Gotovo pa ne vidim v Janši take groze, da bi morali uporabiti svež avstrijski model. Sicer se pa lahko vprašamo, kdo je v Sloveniji res desnica. Zazdaj ne vidim podlage, da bi Logarja štel vanjo. S »sredino« pa všečka več strank.

Primož Lavre

Janša ima sicer ogromno podpornikov, toda veliko več ima nasprotnikov, ki bodo na vsakih volitvah stavili na tistega, po navadi na novo ime, ki lahko premaga Janšo. Dokler bo Janša, bodo na levi postregli z novimi obrazi in novimi strankami na volitvah. Kdaj se bo ta začarani krog končal?

Če si močan, imaš vedno tudi močne nasprotnike. Jaz sem bil leta 1990 po izboru RTV SLO najbolj priljubljen in najbolj osovražen politik. Sicer pa bi rekel, da nam praksa novih obrazov ni pomagala, če stvarno primerjamo rezultate vladanja. Jaz ločujem med vladanjem in obvladovanjem. Prvega je premalo, drugega preveč. Nas izčrpava model »naših«, ki izhaja iz koncepta sovražnika, po katerem naj bi boljšo družbo ustvarili z izločanjem tistih, ki mislijo drugače. Model z Janšo kot sovražnikom levici nekoliko uspeva, njemu pa pomaga status žrtve. Pred časom sem govoril z nekim izrazitim veljakom na levi strani, ki je bil samokritičen, in je rekel, da na levici delajo napako, ker vse usmerjajo proti Janši. Odvrnil sem mu, kaj pa, če se Janši kaj zgodi, saj bodo ostali brez motiva.

Vemo, da pride mandatar praviloma iz stranke relativne večine. Gotovo pa ne vidim v Janši take groze, da bi morali uporabiti svež avstrijski model.

Mene z izkušnjo osamosvojitve predvsem zanima, ali se je slovenska politika pripravljena usesti za skupno mizo in se zmeniti za nekaj točk nacionalnega programa, ki bi bil zavezujoč za vse in različne vlade ne bi tekmovale v podiranju zgrajenega, ampak v tem, kdo bo isto storil bolje. Nekaj takega se je zgodilo na Finskem. Ne moremo imeti pod eno vlado zasebnih zdravnikov, pod drugo ne. Pod eno muzej osamosvojitve, pod drugo ne itd. Potrebujemo nov slovenski skupaj. Mrcvarjenje Janše se mi zdi že dolgočasno, »znucano« bi rekli na Dolenjskem. Raje se pogovarjajmo, zakaj Sloveniji upada razvojna dinamika, zakaj upada število rojstev … in kako se bomo tega lotili.

S katerim novim obrazom bodo nastopili na naslednjih volitvah? Bo to Vladimir Prebilič, Aleksander Čeferin ali kdo tretji, za katerega danes še ne vemo?

Prebilič ima talente zlatousta, ampak se je ravno spravil v Evropski parlament. Lahko si predstavljam, da bi ga vendarle zamikala slovenska scena, vendar ga ne štejem na desnico. Ne vem, če se po zgodbi z Milovićem lahko zdajle kot deus ex machina pojavi Aleksander Čeferin. Ampak na levici je skoraj nepomembno ime, levica ima toliko medijskega in finančnega zaledja, da lahko brez težav plasira nov obraz. Golob ni imel niti še stranke, pa je bil kar nenadoma prvi. Ne bi ugibal o drugih imenih, predvsem pa si ne želim novega razočaranja. Pri Janši vsaj vem, da ni maček v žaklju, vem, kaj lahko pričakujem. Golobova stranka ni bila v nobeni internacionali, NSI je že dolgo članica Evropske ljudske stranke, prav tako tudi Janševa stranka. Vsaka stranka mora biti v neki internacionali, ker je to za politični delo pomembno. V Bruslju moraš koga poznati, ne šele izbirati, ali bi šel sem ali tja.

Golobova Svoboda ima precej nižjo javno podporo kot SDS, čeprav je z naskokom zmagala na volitvah. Bo po vašem vlada pod vodstvom Roberta Goloba dokončala mandat ali ga bodo prej odstavili oziroma razpisali predčasne volitve?

To, kar se dogaja zdaj z Bobnarjevo, da je policija kazensko ovadila predsednika vlade, take zgodbe še nismo imeli. Meni se ne zdi to preprosta igrica in tega ne bi gledal skozi osebne prizme. Zadeva je za državo zelo resna. Mogoče pa tako imenovano ozadje vendar vidi, da se obljubljeno ne dogaja, da se ustavljamo ali celo nazadujemo. Izkupiček te vlade doslej ni prav impozanten. Si lahko dovolim primerjavo z osamosvojitvenim časom? Mi smo v enem letu razglasili državo, se oborožili, zmagali v vojni za Slovenijo, nato v pol leta dosegli mednarodno priznanje, obrnili negativne gospodarske trende v rast, imeli smo dinamiko … Seveda pa se problem čakalnih vrst in nizke rodnosti ni začel šele s sedanjo vlado.

Koliko reform bo po vašem izpeljala vlada do konca mandata?

Glede na dinamiko, ki jo doslej gledamo, ne pričakujem veliko. Ne bi rad povzemal, kar vidimo, vsekakor pa lahko rečem, da vladi, kar zadeva nacionalne interese, ne gre dobro od rok. Jaz bi raje videl, da bi jim uspevalo, bili so izvoljeni, dobili mandat, imajo večino in odgovornost za delo v skupno dobro. Največ so pokazali pri kadrovskih zadevah. Predvsem me pa skrbi, da gremo po nekaterih indikatorjih dol, da mladi in podjetni ljudje odhajajo iz Slovenije, ker imajo drugje boljše poslovno okolje. Gredo na Koroško, tudi že na Hrvaško, v Furlanijo, srečal sem ljudi, ki so šli v Dubaj ali v London in tako naprej. Stanje duha ni dobro, in če ne bomo okrepili kvalitete naše medsebojnosti, potem me bomo videli lepše prihodnosti.

Primož Lavre

Na evropskih volitvah je SDS premagala Svobodo, desnica je kljub vsemu dosegla pet mandatov, levosredinski pol pa štiri. Ste zadovoljni z izidi?

Meni se zdi ta izid normalen, lahko bi bilo drugače in bi dobili šest mandatov, če bi stopili skupaj. Ampak pet proti štiri je soliden rezultat. Ko gre za evropske volitve, imamo takšna razmerja, ko gre za domače volitve pa malo drugačna. Marsikdo mi reče: »Lojze, jaz sem volil eno, dobil pa sem drugo.« Ko je bil Demos, so bile alternative jasne: ali propadamo še naprej v Jugoslaviji ali gremo na svoje, tvegamo in pridemo v novo kvaliteto. Ljudje so se potem s 95 odstotki odločili za osamosvojitev. Danes pa nimamo jasnosti, vsi pa bi povezovali, integrirali, združevali in tako naprej, ampak vprašanje je, komu bodo ljudje verjeli.

Ko omenjate obdobje osamosvojitve, takrat je bila SDS socialdemokratska stranka, eden glavnih socialnih demokratov je bil Branko Grims, ki danes zagovarja skrajno desna stališča oziroma stališča, ki so bližje evropski skrajni desnici kot Evropski ljudski stranki, katere članica je SDS. Ali vas ne moti, da je bil izvoljen za evropskega poslanca.

Ljudje so ga izvolili. Vem, da je trdo delal, govoril je jasno in uspel s preferenčnimi glasovi. Kar zadeva socialno demokracijo, je praviloma leva stranka. Taka je bila tudi Pučnikova. Ko zaradi odpora naših nekdanjih komunistov Pučnikova stranka ni mogla postati članica rdeče internacionale, je Janša vzel drugo linijo in se usmeril na desno. Tako je prišel v Evropsko ljudsko stranko. V njej je več strank podobnega profila. Barrosova stranka se je imenovala nekoč socialdemokratska. Janša je pač tukaj videl neko možnost, neko zaledje in to izkoristil. To pa ne pomeni, da ni prostora za izvorno demokrščansko identiteto.

Nekdanji evropski poslanec Miha Brejc, ki je okoli leta 2000 vodil pogajanja za včlanitev SDS v ELS, mi je povedal, da je imel do njihove včlanitve velike zadržke takratni predsednik ELS Wilfred Martens, ki se je menda pri tem skliceval na vaše pripombe, da je SDS nacionalistična stranka. Ali to drži?

Nikoli nisem rekel, da je nacionalistična, da pa je narodnjaška, mi ni bilo treba razlagati. Ko je Janševa stranka želela postati članica Evropske demokratične unije (EDU), ki jo je vodil Alojz Mock, mi je rekel: »Lojze, ali je Janša konservativec?« Odgovoril sem mu, da je Janša demokrat, pomladnik, ima velike zasluge pri osamosvajanju, ne vidim pa ga kot konservativca – in ga niso sprejeli v svoje vrste. Ko je potrkal na vrata ELS, ga je NSI pod vodstvom Bajuka podprla.

Ampak danes je Janša veliki prijatelj Orbana, ki so ga vrgli iz ELS oziroma prisilili, da je sam šel in je ustanovil skupaj s z drugimi skrajno desnimi strankami skupino Patrioti za Evropo. Ali SDS oziroma Janša sploh še spadata v Evropsko ljudsko stranko?

Če gledamo malce po pozicijah, bi rekel, da ne vidim tolikšne bližine, kot se v Sloveniji govori. Janša je šel z dvema predsednikoma vlade v Kijev, ko ni upal nihče drug tja, šele potem je šla Ursula von dr Leyen, nato Charles Michel in drugi. Orbana v tisti ekipi ni bilo.

To je pa tudi edina razlika.

Ne bi rekel, da je edina. Vidim veliko bližine glede vsebine pojmov, kot so identiteta, narod, družina, kultura. Lahko bi dodal tudi migracije. Dejstvo je, da konservativna stran, ki je ne etiketiram a priori za evroskeptično, nacionalistično ali ekstremistično, ne nastopa kot blok. Mimogrede – tudi Orban in Kaczynski se nista ravno v vsem ujemala. Melonijeva igra drugačno igro, mislim, da jo igra pametno in tudi zastopa zadeve, ki jih ljudje razumejo.

Mogoče pa tako imenovano ozadje vendar vidi, da se obljubljeno ne dogaja, da se ustavljamo ali celo nazadujemo. Izkupiček te vlade doslej ni prav impozanten.

Ko je Orban rekel, da hoče nadzor nad vsemi, ki pridejo v njegovo državo, da hoče vedeti, kdo so, skratka, poznati njihovo identifikacijo, in da gredo čez mejo na kontroliranih točkah, so ga kritizirali, kako je nečloveški. Danes je to evropska pozicija, na tej poziciji je tudi Tusk. Danes ljudje vidijo, da porozno prepuščanje migrantov ni dobro. Ne uživam v tem, da se meje tako rekoč spet vzpostavljajo, ampak na migracije danes bolj ali manj prevladuje Orbanov pogled.

Primož Lavre

Saj ravno to je problem, mogoče je Evropska ljudska stranka naredila napako, ker je preveč popuščala v migrantski politiki, kar so izkoristili nacionalisti oziroma skrajna desnica, ki zdaj zmaguje po Evropi. Sploh če gledava zadnje volitve v Avstriji ali prvi krog in evropske volitve v Franciji, na Nizozemskem. Kaj to pomeni za Evropo?

Preveč odprta migrantska politika je bila nedvomno napaka. Vendar pa stvari niso črno-bele. Niso vsi, ki jih etiketirajo za ekstremiste, taki. Pri Orbanu so nekatere stvari, s katerimi se da strinjati. On poudarja določene razlike med Srednjo in Zahodno Evropo, odklanja zahodni ideološki tok, ki se skuša predstaviti kot glavni in zavezujoč za vse. Ali ko pravi, da moramo pustiti državam članicam, da po duhu načela subsidiarnosti pustimo, da zadeve urejajo samostojno, na skupni ravni pa tisto, kar je nujno. Takšna je bila tudi britanska pozicija, preden so zapustili EU. Zdaj EU napadajo jugoslovanske skušnjave. Ko v Jugoslaviji nekaj ni šlo, so pospešili centralizacijo. Ampak centralizacija ni nujno dober odgovor za tisto, kar je treba narediti skupaj. V Evropi je treba premisliti, kaj hočemo res delati skupaj, raje bi rekel manj, ampak tisto zares. Tudi pritisk Macrona, da bi opredelili splav kot temeljno pravico, deli Evropo. S tem se ne strinjajo vsi.

V Listini temeljnih pravic EU prvi člen govori o nedotakljivosti človekovega dostojanstva, drugi člen pravi, da ima vsak pravico do življenja. Ampak v Evropi ni soglasja, kdo je »vsak«. Je res kriterij to, da veljaš za človeka v trenutku, ko zapustiš maternico? Kaj pa minuto, uro, dan, teden … prej …, si bil samo nedefinirana živa snov? Mi se v osnovah ne moremo zmeniti oziroma se ne strinjamo, zato bi raje videl, da se ukvarjamo s stvarmi, ki nas peljejo skupaj naprej, ne pa da se ideološko delimo z novimi temami.

Spremljate sestavljanje Evropske komisije? Zaupate njeni predsednici Ursuli von der Leyen?

Bolj me zanima vprašanje njene zadrege kot zaupanja. Njen pretekli mandat poznamo, zdaj se bliža drugemu, Komisija sicer še ni potrjena, ampak njena zadrega je, da bo morala zaradi tako imenovane desnice, ki je dobila na volitvah veliko več kot levica, nekatere stvari korigirati, denimo migracijsko politiko in zeleni dogovor. Pri tem je insistirala desnica, korekcije pa bo delala v bistvu ista koalicija kot prej.

NSI je dala na stran dva človeka, ki sta zagotavljala v preteklosti največ glasov za stranko, prva je Ljudmila Novak, ki je vrnila stranko v parlament, druga oseba sem sam, ki sem pozval krščanske demokrate v NSI.

Iz tega razloga bodo gotovo prihajalo do napetosti. Gotovo pa bo pri nekaterih dosjejih prihajalo do pragmatičnih povezav ELS z desnico ali vsaj nekaterimi njenimi strankami. Zato bo ta mandat za von der Leynovo zahtevnejši, Evropa je veliko bolj različna, kot je bila prej. Naj dodam še eno pomembno dejstvo – prvič v zgodovini EU imamo hkrati šibko Francijo in Nemčijo. V tem ne uživam, pa ne samo zaradi odvisnosti slovenskega gospodarstva od nemškega.

Pričakujete kakšne zaplete s slovensko kandidatko za komisarko Marto Kos?

Kot jaz razumem, je bil Bruselj informiran o elementih njene preteklosti, ki jih ne moreš preskočiti s komentarjem, »da je nekoč vsak imel kakšno šifro«. Velika razlika je, ali si imel v času Udbe šifro »zasledovalca« ali pa zasledovanega. Ne vem, ali bo odnos do te razlike obravnavan v časovni stiski tako načelno, da bi tobilo najbolj pomembno. Drugo pa je, kako se bo odigrala igra velikih, saj nekateri menijo, da imajo liberalci preveč komisarjev, socialisti pa premalo. Ne dvomim, da bo naredila dober vtis, navsezadnje je to tudi študirala, bila je veleposlanica, obvlada prizorišče, razume Evropo. Vprašanje je tudi, kakšen odmev bodo imele njene izjave glede Rusije, Ukrajine in Srbije. Malce pa bo usoda Kosove odvisna tudi od tega, kaj se bo zgodilo z drugimi kandidati.

Imate kakšne stike z Ljudmilo Novak, ki se je po odhodu iz Evropskega parlamenta upokojila?

Mislim, da se je odločila za umik. Tudi nje ni bilo na kongresu, vem pa, da ji ni vseeno.

Primož Lavre

Menda je bila bolna.

Ja, verjamem. Glejte, NSI je dala na stran dva človeka, ki sta zagotavljala v preteklosti največ glasov za stranko, prva je Ljudmila Novak, ki je vrnila stranko v parlament, druga oseba sem sam, ki sem pozval krščanske demokrate v NSI. Takrat smo edinkrat dosegli 8,6 odstotka, nato pa zmagali na prvih evropskih volitvah. Zdaj se naše vodstvo hvali, da so edini naredili generacijski prelom v času, v katerem vsi poudarjajo medgeneracijsko sodelovanje. Po tej logiki bi se Ursuli von der Leyen, ki je starejša od Novakove, ne pisalo dobro.

Po vašem je bila napaka, da so jo takrat odstopili.

Način je pustil nekaj slabega okusa. Fantje so hoteli čim prej prevzeti stranko. Rezultate takratnih anket v tej zvezi ne jemljem za glavni razlog.

Se zdaj se slišite ali srečate kaj z njo?

Midva si sem in tja kaj napiševa ali se pokličeva.

Spomnim se, da so vas in njo v SDS večkrat napadali, če sta se kdaj srečala ali rokovala s prvim predsednikom Milanom Kučanom. Se z njim kdaj srečate?

Jaz se z njim ne srečujem, pozdraviva se, če ga srečam slučajno na tržnici. Pravzaprav ga srečujem samo tam. Na proslavi lani, mislim, da ga nisem videl. Zdaj se ne srečujeva, sva pa nekoč bila soodgovorna za projekt osamosvojitve, ko je bil on predsednik države, demokratično izvoljen, jaz sem bil predsednik vlade, in je bilo prav, da sva sodelovala.

Se spomnite, da sem Kučana branil v parlamentu, ko so ga napadli, ker mislim, da se je na Brionih držal tako, kot smo se zmenili, in na koncu se je izkazalo, da so bili Brioni prava stvar.

Pri nekaterih zadevah sva povsem lepo sodelovala, tudi na Brionih, pri kašnih tudi ne. Se spomnite, da sem ga branil v parlamentu, ko so ga napadli, ker mislim, da se je na Brionih držal tako, kot smo se zmenili, in na koncu se je izkazalo, da so bili Brioni prava stvar.

S katerimi slovenskimi politiki pa ste najbolj v stikih?

Ne iščem posebej stikov. V nedeljo sva z Mirom Cerarjem nastopila na TV Slovenija, letos sem ob neki posebni priložnosti srečal Danila Türka, a vendar sem se v zadnjem času še največkrat videl z Borutom Pahorjem. Kot predsednik je poskrbel za primeren odnos do osamosvajanja, počastili smo dogodke ob 30. obletnici, pokazal je odnos do bolečin zaradi nezaceljenih ran iz preteklosti. In brez kislega izraza na obrazu je lahko izrekel tudi besedo DEMOS.

Z Janšo se pa večkrat slišite?

Z njim sodelujeva v VSO (Združenju za vrednote osamosvojitve, op. p.). Tri mesece, od junija do zdaj, se nisva videla. Prejšnji teden pa sva bila skupaj v Goriških brdih, kjer sva oba govorila ob odkritju spominske plošče Marjanu Trpinu, velikemu narodnjaku iz Števerjana.

Imate še kakšne načrte v slovenski politiki? Pripravljeni ste bili kandidirati za evropskega poslanca oziroma biti nosilec skupne liste.

Ne zanimajo me statusi, ampak slovenski skupaj, ki ga ogroža polarizacija in neresnicoljuben odnos do preteklosti. Ne glede na status bom delal za tisto, za kar mislim, da krepi demokrščansko linijo in Slovenijo v celoti – na podlagi vrednot osamosvojitve. Kot Dolenjca pa me še vedno mika, da bi ustanovil stranko z imenom Dva deci. Prepričan sem, da bi pomagala k dvigu kakovosti naše medsebojnosti. Nazdraviš lahko samo tistemu, ki ga spoštuješ. V tem duhu smo leta 1989 vstopili v politični prostor Slovenski krščanski demokrati. Trdim, da je bilo takrat več dialoga, spoštovanja in smisla za skupno, zdaj pa smo vse bolj žrtve zmerjanja in političnega spotikanja. Trudil se bom, da bi bila politika bolj izraz kulture kot zgolj igra moči.