Povratek v aktivno politiko zavrača, veliko bolje kot riba v vodi se počuti v političnem zakulisju, kjer igra vlogo »strica iz ozadja«. Golobič je mlajša verzija Milana Kučana, nekdanjemu predsedniku republike in partije naj bi bil zvest celo v Drnovškovih časih, ko je kot generalni sekretar LDS veljal za glavnega kadrovika v državnem gospodarstvu.

Kar se je mladi Gregor tedaj naučil, to zdaj Gregor v srednjih letih še vedno rad počne. Vsaj poskuša, čeprav neuspešno, kot priča njegovo prav šokantno samorazkritje v zadnji Tarči, da je pri premierju Robertu Golobu posredoval za Antona Ropa, da bi postal novi guverner Banke Slovenije. Zakaj to počne, zanimivo, se ob tem nihče ni vprašal.

Natanko leto pred rednimi volitvami v državni zbor levo od sredine vlada vse večja panika, kako preprečiti vrnitev Janeza Janše na oblast. Že vnaprej se iščejo krivci, kdo bo za to bolj odgovoren, če do tega na koncu res pride. Tako na odprti sceni kot v političnem zakulisju se preigravajo različni politični scenariji, da bi tudi v naslednjem mandatu obdržali oblast.

Liderji vladnih strank so se na zadnjem koalicijskem vrhu že poenotili o ključnih ciljih do konca mandata. Reforme v zadnjem letu do volitev naj bi bile po njihovem najboljša popotnica za drugi mandat, ki ga napoveduje Robert Golob. V političnem zakulisju slovenske levice, kjer imajo glavno besedo »strici iz ozadja«, pa v to niso povsem prepričani, zato je že stekla »operacija Prebilič«.

Zadnje raziskave javnega mnenja so pokazale, da obstaja realna možnost, da bi Janši prihodnje leto v primeru prepričljive zmage SDS in da bi v parlament prišli še najmanj dve desnosredinski stranki, poleg NSI še Logarjevi Demokrati, lahko uspelo še v četrto sestaviti koalicijo. Seštevek teh treh strank iz zadnjih anket namreč presega skupno podporo, ki jo vprašani namenjajo strankam sedanje vladne koalicije: Gibanju Svoboda, SD in Levici.

Slednji dve stranki nekako ohranjata svoj položaj, najbolj pa se je osula podpora Golobovi Svobodi. Razočarani volivci največje vladne stranke so se prelili med neopredeljene, ki so spet postali največja politična skupina. Ker obstaja »nevarnost«, da v ta bazen občutneje posežejo Logarjevi Demokrati, se levo od sredine pospešeno pripravlja novi igralec, ki bi polovil te glasove.

Tako bi se ponovilo leto 2018, ko se je volilno telo na levi sredini razpršilo na več strank. Vladimir Prebilič v tem primeru najbrž ne bi bil novi premier, pač pa obrambni minister v novi levosredinski vladi Roberta Goloba.

Ime je že izbrano, tudi blagoslov Kučana in Golobiča naj bi bil že dan, ni pa še čisto jasno, kako bi se zadeve tokrat lotili. Politična situacija ni več enaka kot pred leti in tudi »novi obrazi« so se izpeli. Vladimirja Prebiliča, slovenskega poslanca v Evropskem parlamentu, prej pa dolgoletnega župana Kočevja, so že lansirali v javnost po preizkušenem receptu, ki so ga vedno uporabili za »nove obraze« – v izbranih anketah so začeli meriti podporo fiktivni stranki Vladimirja Prebiliča, ki drugače od Logarjevih Demokratov sploh še ne obstaja.

V akcijo pa sta prejšnji teden šla tako Kučan kot Golobič: prvi je urbi et orbi razglasil, da Prebilič ni »novi obraz«, nekdanji predsednik propadlega Zares pa je podobno kot jeseni pri miniranju referenduma o Neka 2 spet uporabil Tarčo »gospe Erike« in napadel Goloba, ker ga ta očitno ne posluša (več), z namenom, da bi oslabil Svobodo in naredil prostor za Prebiliča, ki bi bil njegova nova politična marioneta.

Vladimir Prebilič je na državni ravni dvakrat že izmeril svoj politični domet; na predsedniških volitvah 2022 kot na lanskih evropskih volitvah je prejel dobrih deset odstotkov. Da Prebiliču ne nese ravno v politične višave, pokaže tudi primerjava z Marjanom Šarcem, ki je v prvem krogu predsedniških volitev 2017 prejel več kot 186 tisoč glasov, Prebilič pa jih je pet let za tem polovico manj, dobrih 92 tisoč. Tudi podpora njegovi fiktivni stranki se v anketah zadnje mesece giblje med osmimi in desetimi odstotki in celo nekoliko stagnira.

Kočevski obramboslovec, ki je na EU-volitvah prevzel zeleno barvo Vesne, pa bi imel v volilnem telesu gotovo več manevrskega prostora, če bi še bolj upadla podpora Gibanju Svoboda. Golobova stranka se v primerjavi z nekdanjo Cerarjevo SMC, ki jo je leto pred volitvami (2017) v anketah prehitela koalicijska SD, še kar dobro drži, saj po Ninamedii v zadnjih treh mesecih ohranja stabilno podporo, ki je celo več kot dvakrat višja od Hanove SD.

Vse te primerjave kažejo, da morebitni scenarij zamenjave Roberta Goloba z Vladimirjem Prebiličem, ne bi tekel povsem gladko in bil na koncu uspešen. Razen morda, če bi Goloba v prihodnjih mesecih poskušali politično demontirati po tožilstvu in KPK. Pa še v tem primeru je vprašanje, če bi se za levo sredino takšen političen inženiring izšel. Prebiličeva stranka v nastajanju bi težko ponovila uspeh Gibanja Svoboda iz leta 2022, ki je daleč za sabo pustila Janševo SDS.

Po drugem scenariju, ki je politično bolj realen, pa bi Prebiličeva stranka, ki bi se ji poleg »odpadnikov« iz Svobode priključili tudi nekateri župani, lahko posegla v velik bazen neopredeljenih, nad Golobom razočaranih volivcev. Tako bi se ponovilo leto 2018, ko se je volilno telo na levi sredini razpršilo na več strank. Vladimir Prebilič v tem primeru najbrž ne bi bil novi premier, pač pa obrambni minister v novi levosredinski vladi Roberta Goloba.