Ljudmila Novak: Pridigajo duhovniki, predsednik pa lahko, in tudi mora povedati, kaj je prav

Včerajšnjo lepo nedeljo sem nabiral kostanj. Kako ste jo izkoristili vi?

S sodelavci sem najprej obiskala Steklarno Rogaška in bila nato pri maši v Rogaški Slatini, ki jo je daroval moj gimnazijski sošolec. Po maši smo se zadržali v pogovoru in se odpravili v Podsredo na tradicionalno sejemsko prireditev Praznik kozjanskega jabolka. Tam sem lahko poklepetala z obiskovalci, razdelili smo nekaj promocijskega gradiva, knjižice kuharskih receptov, nekateri so se želeli z menoj tudi fotografirati. Na stojnicah sem nekaj stvari kupila in se pogovarjala s tamkajšnjo županjo. Za tem sem se na Slomu udeležila vseslovenskega srečanja kmetov in se z njimi in članicami društva podeželskih žena spustila v prijeten pogovor. Vidite, tudi za menoj je zelo lepa nedelja.

To ni bil ravno Gospodov dan ...

Vseeno sem dala Bogu, kar je Božjega in s svojo prisotnostjo izkazala pozornost ljudem s Kozjanskega.

Je župnik, ki ste ga omenili, moralna avtoriteta?

Zagotovo. Pri župljanih uživa veliko spoštovanje. Mnogo je postoril, obnovil je tudi cerkev, predvsem pa ga odlikuje duhovno bogastvo.

Zdaj vemo, zakaj predsednik ni pripravljen biti moralna avtoriteta. V enem od intervjujev je dejal, da noče dajati moralnih pridig. Kdaj pa kdaj je le treba »popridigati«. Kaj pravite?

Pridigajo duhovniki, predsednik države pa lahko, in tudi mora povedati, kaj je prav. A le, če mu ljudje zaupajo in v njem prepoznavajo moralno avtoriteto. Ljudje se seveda sami odločijo, ali mu bodo prisluhnili, toda če predsednik ne ve, kaj je prav in kaj narobe, je razumljivo, da mu je o tem težko govoriti. Predvsem pa mora tisto, o čemer govori, živeti tudi sam in biti za zgled.

Kje je Bog v politiki?

Evangelij daje smer v mojem zasebnem in političnem življenju. Vrednote, po katerih se trudim živeti v politiki, jemljem iz evangelija. Če politiko razumemo kot delo za skupno dobro, potem bi lahko rekli, da je v njej nekaj božjega. Kdor pa skozi politiko vidi predvsem lastne koristi, pa s tem Boga izključi. Tam, kjer politiki ravnajo v skladu z moralnimi in etičnimi načeli, ki so tako krščanska kot tudi univerzalna, bo njihova politika drugačna, bolj odgovorna, poštena in solidarna.

Za predsednika in kandidata Pahorja je pokop žrtev Hude jame njegov največji dosežek v mandatu. Mar ni vaša stranka predlagala zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev?

Res je. Bila sem nosilka tega zakona, v parlamentu sem vodila usklajevanja in uspelo mi je najti skupni jezik s SMC, kar je omogočilo sprejem zakona. S tem zakonom je lahko vlada zagotovila denar za pokope in nadaljnje izkope žrtev. Vesela sem, da je tudi predsednik države naša prizadevanja aktivno podprl, a velja omeniti, da je bilo sprejetje zakona ključno, saj je komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč omogočilo nemoteno delo in zagotovilo potreben denar, ki ga prej zaradi nejasne zakonodaje in pomanjkanja volje na vladni strani niso imeli.

Spremljate polemike glede ureditve grobov žrtev vojnega in revolucionarnega nasilja? Nekateri niso zadovoljni že z zakonom.

Zakon je imel nasprotnike, ko ni bil še niti napisan. Pri njegovem snovanju sta z dolgoletnimi izkušnjami sodelovala člana komisije Mitja Ferenc in Pavle Jamnik. Seveda noben zakon ne more predvideti prav vseh podrobnosti. Če so znani svojci, lahko žrtve sami pokopljejo, kjer želijo, a velikokrat se ne ve niti za svojce niti za imena žrtev. Tudi če so svojci znani, so njihova pričakovanja včasih različna. Nekdo mora zato imeti zadnjo besedo, in to je omenjena komisija. Veliko bi se jih vtikalo v njeno delo in bi se radi šli svetovalce, vendar vseh želja in zahtev ni mogoče vedno izpolniti. Dvomim tudi, da so pri tem vsi dobronamerni.

Kaj menite o ideji in projektu arhitekta jezuita Roberta Dolinarja?

Umetniki in arhitekti imajo svoje zamisli. Komisija na koncu izbere tisto, ki se jim zdi najprimernejša. Nikoli ne bo všeč prav vsem. Takega spomenika v Sloveniji še nimamo, niti take državne proslave, da bi se nad njo vsi navduševali. Komisija se je odločila podpreti idejo arhitekta Dolinarja, ki se mi zdi s simbolnega vidika dobra.

Tudi ko sem prvič videla spomenik žrtvam vseh vojn, sem se najprej vprašala, kje je sploh ta spomenik, ker sem videla samo dve kamniti steni. Pričakovala sem vendarle nekaj bolj klasičnega. Ko pa sem prebrala, kaj so želeli avtorji z njim povedati, zvedela več o njegovi simboliki in bila na njegovem odkritju, ko je spomenik nekako zasijal v tistem prostoru Kongresnega trga, se mi je zazdel prav primeren. Včasih je treba tudi kaj sprejeti in temu prisluhniti. Pravijo, da se o okusih ne gre prepirati. Velikokrat doživljam kaj podobnega, ko, denimo, presojamo obleke ali frizure. Nekomu so lahko zelo všeč, drugi pa jih povsem skritizirajo. Pri spomenikih ni dosti drugače. Težko si predstavljam, da bi bili vsem všeč. Zadnjo odločitev prepuščam tistim, ki se na to najbolj spoznajo.

Marsikoga moti, ker je s spomenika izbrisano vse, kar bi vsebinskega bilo treba povedati.

Če je spomenik posvečen vsem žrtvam vojn, verjamem, da je težko izpostaviti neko celovito zgodbo katerekoli strani. Pomembno je, da mu z našimi dejanji dajemo vsebino. Na evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov smo v NSI pred spomenikom položili venec. Spomenik je namreč treba uporabljati oziroma se njegovemu namenu ob primernih priložnostih pokloniti. Predsednik republike je na primer letos na to pozabil.

Pozabil?

Tako je videti. Bolj kot bomo ta spomenik jemali kot tistega, ki simbolizira vse žrtve slovenskega naroda, bolj bomo tja polagali vence ob različnih priložnostih in si ob tem dejali: »Vsi smo Slovenci.« Zgodbe trpljenja med drugo svetovno vojno niso črno-bele, kot so jih pisali še nedavno. Resnico moramo iskati in priznati, za to so najbolj usposobljeni zgodovinarji. Spomenik je namenjen priznanju trpljenja žrtev in temu, da jih ne delimo več na prave in neprave in se spominjamo težkih preizkušenj slovenskega naroda.

Ivan Štuhec me je zadnjič v intervjuju opozoril, da predsedniku Pahorju ni uspelo k spomeniku pripeljati Zveze borcev in Nove slovenske zaveze. Kako bi vam kot predsednici lahko to uspelo?

Preden smo v parlamentarni postopek vložili zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, sem se sestala tako z Novo slovensko zavezo kot z Zvezo borcev. Oboji so trdi sogovorniki. Če bi radi naredili korak naprej, bi bilo potrebno več odprtosti tudi za drugačna stališča, več pripravljenosti, da bolj povezani krenemo naprej. Na obeh straneh so ljudje, ki morda že leta vztrajajo na istih nepremakljivih stališčih. Niti za ped se niso pripravljeni odmakniti.

Kampanja je na polovici. V kakšni formi ste?

Kar dobri.

Koliko skodelic čaja ste že popili.

Ta je danes prva. Res pa je, da sem nekoliko prehlajena. Velikokrat si tudi sicer raje privoščim čaj, ker bi rada omejila pitje kave. Kampanja je kar utrudljiva, veliko hodim po Sloveniji in se srečujem z ljudmi. Tudi komunikacija z mediji mi pobere nekaj energije. 

Toliko že ne, da se ne bi mogli kot »iz topa« spomniti, koga ste volili pred desetletjem?

Volila sem najprej Peterleta ... ja, in seveda zanj oddala svoj glas tudi v drugem krogu.   

Kaj vam je Lojze Peterle položil na srce, preden ste stopili v ring?

Lojze me predvsem spodbuja, dal mi je nekaj konkretnih nasvetov ...

Denimo?

Dejal je, naj vzamem kampanjo kot izziv in v njej uživam. Zadnjič me je povabil kot gostjo tudi na svoj evropski večer. Kdaj pa kdaj pa mi pošlje tudi kakšno razmišljanje o evropskih temah, nazadnje o Kataloniji.

Je bilo do zdaj v kampanji vse, kot je treba?

V politiki nikoli ne manjka nizkih udarcev, predvsem iz zakulisja. A tega sem že bolj ali manj navajena. Grem po svoji poti, naredim tisto, kar znam in zmorem, pri čemer so mi moji sodelavci v veliko pomoč.

Katere nizke udarce imate v mislih?

Denimo to, da nekateri prepričujejo naše volivce, da je glas za Ljudmilo Novak glas za levico. Bila naj bi Kučanova kandidatka, ker mi je na nekem družabnem dogodku dal roko. Takšnih udarcev pod pas niti ne štejem več.  

So vam dvomi in resigniranost tuji?

Človek nikoli ne more biti vedno v enaki, visoki formi. Tudi kakšen dvom se kdaj prikrade in pomislek, ali ima vloženi trud še svoj smisel. Vedno pridem do sklepa, da je vest najpomembnejša. Če delam v skladu z vestjo in storim tisto, kar moram in zmorem, me bo Bog, ki me ima rad, vedno postavil tja, kjer me najbolj potrebuje. To načelo upoštevam tudi v politiki.

Če bo udeležba slaba, boste odgovornost nosili tudi kandidati.

Žal je udeležba od volitev do volitev nižja. To je najprej posledica sprememb v družbi. Seveda smo za takšen tak skrb zbujajoč trend odgovorni tudi politiki. Ljudje politiko doživljajo kot nekaj slabega, celo zavrženega. Čeprav to še zdaleč ne drži, smo za nekatere vsi po vrsti pokvarjeni in lopovi. Kandidiram zato, da bom dobra predsednica vseh državljanov in državljank. Verjamem, da z ustreznimi ukrepi Slovenijo lahko pripeljemo med najbolj uspešne države na svetu. V predsedniško tekmo sem vstopila tudi zato, da imajo ljudje sploh možnost izbire. Tudi to lahko pripomore k večji volilni udeležbi.

To najbrž ni razlog, da vas je toliko desnosredinskih kandidatk?

Najbrž res ne. Je bolj posledica tega, da se nam, vsaj zazdaj, ni uspelo dogovoriti o najboljšem skupnem kandidatu oziroma kandidatki in vsi delati v isto smer. 

Po prvem soočenju vas je zmotilo, ker ste bili videti dokaj strogi. Ste želeli delovati dovolj odločni?

Res sem na tem soočenju želela nekaj stvari povedati bolj jasno in odločno. Odločnosti mi res ne primanjkuje, toda ljudje, ki me poznajo »v živo«, so mi večkrat dejali, da se jim po televiziji zdim nekoliko bolj stroga, morda celo nedostopna. Obžalujem, če me nekateri prek medijev tako vidijo, saj imam sicer ljudi rada in v komunikaciji z njimi nisem v zadregi. Mnogo ljudi mi je dejalo, da sem tudi zelo topla oseba, na televiziji pa je ta zaznava lahko tudi drugačna.

Med kampanjo boste imeli možnost kar dobro spoznati evropsko poslanko Romano Tomc. Pomislite kdaj, kako lepo bi bilo z njo sodelovati kot predsednico stranke? 

(nasmešek) Ko bo Romana Tomc predsednica stranke, ne bo nobene težave s sodelovanjem. Bili sva že poslanski kolegici in sva se dobro razumeli. So 16-letniki dovolj zreli, da jim podelimo volilno pravico? Imate kar precej neposrednih izkušenj.

Res je, kar dolgo sem poučevala dijake. V parlamentu sem že predlagala uvedbo predmeta državljanska vzgoja v srednjih šolah, a sem bila žal zavrnjena. To je bil predlog mladih na enem od srečanj mladih v parlamentu. Prav v najstniških letih se spoznavajo z demokracijo in se pripravljajo na čas, ko bodo prvič volili ter postali aktivni državljani. Dobro bi bilo, če bi poznali delovanje političnega sistema, ustanove in institucije države in se tudi pripravljali na odgovorno, dejavno vlogo v politiki. Politika ne nazadnje odloča tudi o njihovem življenju. Starostne meje ne bi spustila na šestnajst let, mladostnike pa bi motivirala za aktivno sodelovanje v družbi, politiki in demokraciji.

Kako bi vaši otroci volili pri šestnajstih letih?

V naši družini se veliko pogovarjamo o politiki, otroci so bili stari 10, 12 in 14 let, ko sem postala županja. Vedo, kaj politična kariera potegne za seboj. Otroci so sicer vključeni v delo podmladka stranke, udeležujejo se volitev in tudi v tej kampanji priskočijo na pomoč. A kot rečeno, zdi se mi prav, da volilno pravico mladi dobijo s polnoletnostjo, ko so polno odgovorni.

Poudarjeno naslavljate žensko volilno telo. Nekje sem odkril mnenje, da ste vi krivi za tolikšno število žensk med kandidati.

(smeh) Vsi oziroma vse stranke so imele možnost prve napovedati kandidature, a jih niso. Ker sem bila prva, so imele druge stranke tudi možnost, da me podprejo.

Za sabo ste jih potegnili drugače.

Očitno krščanska demokratka ne sme odnesti zmage, pa so zato nekateri hitro našli ženske protikandidatke.

Pričakujete, da bodo ženske revije pozvale k izbiri svoje kandidatke?

Ne vem, a lahko bi. V nekaterih revijah, ki so namenjene predvsem ženskam, sem imela tudi intervjuje. Pravijo pa, da ženske pogosteje volijo moške.

Kakšna je nemška kanclerka Angela Merkel bolj po človeški plati?

Kolikor jo poznam, nekajkrat sva se na kratko srečali, je odločna, racionalna, pozna prave rešitve za probleme, spoštuje ljudi, je pravična in povezovalna. Ni le najbolj ugledna političarka v Nemčiji, temveč jo spoštujejo tudi v Evropi. Seveda se bolj slabe volje spominjamo njenih besed dobrodošlice beguncem in migrantom, pa vendarle, je kanclerka, ki ukrepa, ima rešitve in zna z argumenti prepričati tudi druge.

Zaradi njene dobrodošlice o njej niste spremenili oziroma popravili mnenja?

To njeno potezo ocenjujem kot ne najboljšo. Želela je podpreti ljudi v stiski oziroma azilante, kar je sicer prav, ne vem pa, ali se je dovolj dobro zavedala, da lahko s tem sproži tako velik migrantski val.

Merklova v koalicijskih pogovorih za sestavo vlade noče pristati na določitev zgornje meje beguncev, ki bi jih še sprejeli. Vi ste, nasprotno, v času migrantskega vala vztrajali pri kvoti beguncev, ki jih Slovenija še lahko sprejme.

Res je, opozorila sem na to, da Slovenija določen delež beguncev, ne migrantov, lahko sprejme in jim pomaga v stiski. Seveda v okviru možnosti, ki jih imamo kot država z omejenimi ekonomskimi možnostmi. Zavedati se je treba, da je ob solidarnosti do beguncev treba misliti tudi na ogromno število naših državljanov, ki živijo slabo in na robu revščine in tudi njim je treba pomagati. Prav tako sprejemanja beguncev ne vidim kot rešitev za slabo demografsko sliko oziroma premalo rojstev v Sloveniji ali kot rešitev zaradi pomanjkanja delavcev za deficitarne poklice.

Kar pazljivo sem spremljala, kako v Nemčiji sestavljajo koalicijsko pogodbo. Vem, da je Angela Merkel trda pogajalka in da se v Nemčiji koalicijske stranke do potankosti vse vnaprej dogovorijo. Vzamejo si kar precej časa, a kar se zmenijo, velja. Predsednica skupine prijateljstva med Nemčijo in Slovenijo v nemškem parlamentu Marie Luise Dött mi je dejala, da so bili na primer koalicijski partnerji iz vrst socialistov, ko so hoteli narediti kaj na svojo roko, takoj opozorjeni, naj se ustavijo, ker tega ni v koalicijski pogodbi. Koalicija se tako izogne marsikateremu sporu. Kanclerka pa ob odločnosti zna sklepati tudi kompromise in rešitve za širše evropske probleme. Predvsem pa vodi državo z najuspešnejšim gospodarstvom, od katerega je odvisna tudi naša gospodarska rast.

Bi Merklova še posebej podprla NSI pred parlamentarnimi volitvami?

NSI je tako kot še drugi dve stranki v Sloveniji članica Evropske ljudske stranke. Najbrž bi podprla vse članice ELS. Ko so v državah EU volitve, se evropski politiki po navadi izogibajo temu, da bi katerikoli stranki v posamezni državi dajali prednost.

Naj preberem naslov poročila na spletni stran RTV Slovenija (29. oktober 2011): »Janeza Janšo še posebej podpiram. Želim si, da bi bil uspešen v volilni kampanji. Janez Janša je popeljal Slovenijo v evroobmočje in je velik Evropejec ...« Zato sem uporabil besedi »še posebej«.

V člankih se da zapisati marsikaj, kaj prilagoditi ali vzeti iz konteksta.

Potemtakem leta 2011 Merklova ni »še posebej« podprla Janševe SDS.

Morda, a ne verjamem.

Je prav, da je Evropska komisija okarala poljsko oblast?

Evropska unija temelji na spoštovanju človekovih pravic, pravu, demokraciji. V tem duhu opozarja države članice. Nemalokrat je tenka meja med tem, kako so v kaki državi stvari videti od zunaj in kako znotraj države. Ustanove Evropske unije včasih nimajo dovolj podatkov, da bi ustrezno presodile razmere. Ne bi se rada spuščala v podrobnosti, to je le stvar poljske vlade.

Poljski grozijo sankcije, Španija nasprotno dobiva podporo EU.

Tudi sama nisem bila zadovoljna, ker EU ni dovolj odločno obsodila nasilja policije v Kataloniji. Sem za spoštovanje pravice do samoodločbe, vemo pa, da španska ustava tega ne omogoča. Nam jugoslovanska je. Katalonci si morajo najprej to svojo pravico zaželeti in izkazati s prepričljivo večino. Obstaja dvom, ali je na referendumu sploh odločalo dovolj ljudi in je izid verodostojen. Veliko je tudi glasnih nasprotnikov neodvisnosti oziroma odcepitve ter očitkov, da je morda katalonska oblast delovala protizakonito. Kakorkoli, okoliščine katalonskega ločevanja od Španije in izid referenduma so nekoliko drugačni kot v Sloveniji. Policijsko nasilje nikakor ni sprejemljivo, španske oblasti bi se morale pogovarjati s Katalonci, če bi prišlo do novega referenduma, bi morala biti podpora odcepitvi bolj prepričljiva.

Omenili ste spoštovanje ustave in prava. Poslanci koalicije in del opozicije so na najboljši poti, da poteptajo odločbo ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol. Je čas, da se oglasi predsednik republike?

Nedvomno. Predsednik se v prisegi zaveže, da bo spoštoval ustavni red, se odločal po svoji vesti in se z vsemi svojimi močni zavzemal za blaginjo Slovenije. Akterje spreminjanja ustave bi moral opozoriti, naj spoštujejo ustavo oziroma odločbo ustavnih sodnikov. Na to čakamo že skoraj tri leta. Če bi ministrica pripravila zakon, ki bi bil v skladu z odločbo ustavnega sodišča in bi jo podprla največja vladna stranka – verjamem pa, da tudi dve opozicijski stranki – potem bi bil zakon že pod streho. Toda trenutno je v proceduri zakon, ki le delno izpolnjuje odločbo. Kot ste omenili, so koalicijske stranke z delom opozicije sprožile postopek spremembe ustave. Raje bi torej spremenili ustavo, kot izpolnili sodbo najvišje sodne avtoritete. Predsednik države bi moral zakonodajalca na obveznost opozoriti že prej.

Pri tej ustavni spremembi se kaže, kako porazni so bili izidi zadnjih volitev, saj poslance desnosredinskih oziroma pomladnih strank niti ne potrebujejo več, ko se v državnem zboru zahteva dvetretjinska večina.

Levica se je do tega dokopala tudi na račun napak, nedoslednosti in včasih tudi zgrešenega političnega delovanja določenih strank na politični desnici. V NSI nikakor ne mislimo podpirati diskreditiranja in podtikanj, temveč pošteno, odgovorno politiko spoštljivega sodelovanja v dobrobit države in državljanov. Pri tem lahko sodelujemo z vsemi politiki in s strankami, ki izvajajo takšno politiko.

Na vas lete zamere, da s tem izključujete prav določenega politika in določeno stranko.

Ne, prav nobene stranke ne izključujem. Kot sem že večkrat dejala, zaradi nesprejemljivih praks, diskreditiranja in negativnih izkušenj z določenim politikom si ne dopustimo vzeti pravice povedati, s kom bi v prihodnje sodelovali in s kom ne. Želim si, kot rečeno, predvsem poštene in odgovorne politike, ki ne delijo, ampak iščejo rešitve. Samo tako bomo prepričali večino slovenskih volivcev.

Imate sestavo kabineta že približno v glavi?

Razmišljam o ljudeh, ki bi bili lahko moji sodelavci. Veliko jih najdem med tistimi, ki mi tudi zdaj v kampanji pomagajo, poznam pa tudi številne sposobne ljudi na različnih področjih. 

Bo vašemu možu kaj odveč opravljanje t. i. damskega programa?

(smeh) Ko sem se odpravljala na novinarsko konferenco, na kateri sem napovedala svojo kandidaturo, mi je mož, ki je sicer odločitev o tem povsem prepustil meni, dejal, da ni tako slabo biti prva dama. S tem je meril na to, da sem predsednica stranke in da me je moral že do zdaj pri tem spremljati in podpirati. Te izkušnje je nabral že ob moji županski funkciji in tudi ko sem bila evropska poslanka. Glede na njegove službene obveznosti, in ker imamo doma tudi kmetijo, se bo treba skrbno odločati, kdaj me mora spremljati in kdaj ni prav nobene škode, če ostane doma.

Se zaveda obveznosti, ki bodo nastale z vašo izvolitvijo za predsednico?

Seveda se. A če pogledamo sedanjega predsednika, lahko ugotovimo, da njegova partnerica ob njem ni pogosto prisotna. Le ob določenih obveznostih, ko je njena prisotnost res pomembna in potrebna.

Nekje ste dejali, da imate dobro prodajalko, ki vam zna svetovati in vam poiskati pravo oblačilo. Lahko ugibam, v kateri trgovini?

No, pa ugibajte.

V Maxiju!

Točno! (smeh) Trgovina v Maxiju mi je res najbližje. Tam je tudi garaža in izbira je dobra. A naj vas to ne zapelje, kupujem tudi drugje.