Nastanek romana ima po njegovih besedah daljšo predzgodovino. Tema in njeni ljudje so ga dolgo spremljali, čeprav že precej let živi v Ljubljani in ne v Mariboru, kjer se dogaja zgodba. (»Človek bi rekel: lahko greš z Maribora, a Maribor ne more iz tebe.«) V povojnem Maribor, kjer je odraščal v delavskem predmestju, je poznal veliko ljudi, ki so bili v vojni, partizanih, preživeli okupacijo in o tem govorili. Slišal in videl je marsikaj, v zraku je bilo čutiti še veliko nasilja. Tako so se v njem počasi nabirali plasti spomina na tisti čase. Ko je bila pred leti Maribor evropska prestolnica kulture, ga je prijatelj Mitja Čander neutrudno nagovarjal, naj napiše kaj o tem, o čemer toliko govori. Obljubil mu in prav je, da knjiga izide pri njegovi založni.
O samem romanu je avtor dejal, da je kot vsako obsežnejše delo večplasten, ima več razsežnosti. »Če bi ga moral na kratko označiti, je to roman o ljubezni, ni ljubezenska zgodba. To je roman tem ali je ljubezen mogoča v tako divjem času okupacije, gverilskega bojevanja, nasilja prevzemanja oblasti. V njem se razpletajo zgodbe štirih junakov, dveh moških in dveh žensk, ki zaidejo v kolesje zgodovine in skušajo pri tem ohraniti ljubezen – nekaj kar je najglobljega, duhovnega pa tudi povsem fizičnega med ljudmi, med moškim in žensko. Ohraniti dostojanstvo in priti iz tega cel. Vsi glavni protagoniste prežive, vendar povsem spremenjeni. Gre za mlade ljudi, tudi ko sem jih poznal (v romanu sicer ne gre za resnične osebe), so bili še razmeroma mladi. Vojni čas jih je postaral, niso bili več to, kar so bili.«
Naslov romana je vzet iz Byronove pesmi v prevodu Janeza Menarta.
Toda meč svoj tok izje
in razum duha utrudi
in utrudi se srce
in ljubezen tudi
Avtor je sicer med pisanjem naslov že spremenil, a ga je na predlog urednice Špele Pavlič ohranil. Kot je dejala, roman prek štirih zgodb zastavlja vprašanje, kako lahko neka mlada, iskrena ljubezen, obremenjena z zgodovino sploh preživi oziroma kako preživi.
Direktor ter glavni in odgovorni urednik zbirke Beletrina Mitja Čander je Jančarja označil za največjega slovenskega živečega pisatelja: »Če želim biti objektiven«. Po njegovih besedah gre tudi za roman o vojni na Štajerskem, ki je bila v marsičem drugačna, kot jo razumemo oziroma razumejo v Ljubljanski pokrajini. »Roman bo marsikomu bo dala misliti. V njegovi zgodbi je seme, ki smo ga pozneje živeli, čeprav tega nismo vedeli ampak bolj čutili, ves ta splet nasilja, upanja, strahov, tega mletja zgodovine, katerega opisovanja mojster je Jančar. Je nekakšno nadaljevanje romana Severni sij – v časovnem smislu – a kajpada povsem samostojno delo, ki govori o tragiki in včasih tudi grotesknosti zgodovine.
Drago Jančar bo zvečer osrednji gost festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru.
