Jože Horvat: Samotnik ob tekočem traku časopisnih plaht

Gre za svojevrsten dokument neuspele tranzicije slovenskega novinarstva na primeru »največjega slovenskega dnevnika na svetu« in hkrati osebno izpoved. V intervjuju je govoril tudi o novinarstvu danes. Res si tačas skoraj vsakdo lahko ustvari svoj portal in blogira po mili volji – ali tvita, kakor ali kolikor mu služijo spoznanja in domislice. Vse to je medijsko igrišče nazorsko ali še kako drugače poživilo, a vloga tiskanega medija je vendarle nepogrešljiva, meni Horvat.

Mnogim si na novinarski in publicistični poti zastavljal vprašanja. Ob izidu tvojih dnevniških zapisov je prava prilika, da odgovarjaš tudi ti. Je lažje spraševati?

Najbrž nama gre za t. i. dober pogovor. V zvezi s tem bi rekel, da vpraševati ni nekaj preprostega; vpraševalec mora biti dobro seznanjen s temo pogovora, da lahko izoblikuje vprašanja za odgovore, ki bodo bralcu/poslušalcu ponudili novo ali dodatno osvetlitev nekega dela. Za to je že treba nekaj truda in nabranega znanja.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 Horvat spregovori o pisanju dnevnika v zanimivih, tudi nevarnih časih; pove, kdo med Delovimi uredniki je dober tekst začutil »na konicah prstov«; izpostavi, kaj je kot uredniku manjkalo Danilu Slivniku; ugotavlja, da družbo še vedno obvladuje hegemonija nekakšne levice; pove, zakaj politika lahko boža roko, ki jo grize.