V njem opisuje življenje desetih najstnikov, ki na svojih skuterjih skušajo osvojiti Neapelj in so povezani s tamkajšnjo camorro. Pred njimi je negotova prihodnost, zato ne poznajo strahu.
V romanu opisani mladostniki se ogovarjajo z neškodljivimi nadimki, kot so Pesce (Riba), Dentino (Zobek), Lollipop ali Dron. Ti mladi v prihodnost sploh ne verjamejo, zato se ne bojijo ne ječe ne smrti. Vse, kar želijo, bi radi takoj in verjamejo v to, da ima denar tisti, ki si ga vzame. Tako osedlajo svoje skuterje in oboroženi drvijo po ulicah Neaplja, zato da si denar in moč priskrbijo, so povzeli na založbi.
Saviano v novem romanu opisuje delovanje skupin mladostniških prestopnikov, ki so povezani z neapeljsko mafijo camorro. Fenomen je pisatelj že omenil v romanu Gomora, sedaj pa ga je predstavil v samostojnem delu. Po napadih z motorji ti mladostniki počasi pridobijo nadzor nad posameznimi četrtmi, včasih tako, da jih prevzamejo od drugih skupin, navezujejo pa tudi stike z mafijci.
V Neaplju tem skupinam prestopnikov rečejo parenze. Beseda v dobesednem prevodu pomeni ribiška barka. V prenesenem pa se nanaša na to, da gredo ribiči ponoči na lov in z lučjo pretentajo ribe, da jih zvabijo v svojo mrežo. Mladostniki pa se po pisanju založbe podajajo na lov za ljudmi.
V romanu mladi pripadnik parenze na vprašanje, ali misli, da je koga strah otroka, odgovori: "Da sem zrasel v otroka, sem potreboval deset let, da te ustrelim v glavo, potrebujem sekundo."
Beseda teče o o mladih, ki so izmuzljivi kot ribe, o mladosti, ki jo je zaslepila luč, ter o mrtvih, ki kopičijo mrtvece, so še navedli pri Feltrinelliju.
