Morala bi biti skrajno »referendumsko stresirana«, a moram priznati, da me ta splošna pravica odločanja tokrat sploh ni ganila. So me pa prebudile nekatere druge teme: Janez Janša in slika, ki jo je pokazal v parlamentu, in Nika Kovač oziroma, če sem sploh prav dojela, dokaj podla reakcija Inštituta 8. marec. Dejanja, ko politični obračun prestopi mejo: med namernim/nenamernim zavajanjem javnosti, zgodovinskim spominom in zlorabo osebnih tragedij!

V slovenski politiki smo že dolgo vajeni ostrih besed, medsebojnih obtoževanj, manipulacij in moralnega obračunavanja. Toda obstaja meja, pri kateri politična polemika preneha biti razprava o dejanjih in odgovornosti ter postane poseganje v najbolj boleče dele posameznikove družinske zgodovine.

Prav to vprašanje se odpira ob dveh polemikah, povezanih z Janezom Janšo: ob očitkih glede fotografije, ki jo je v državnem zboru predstavil v napačnem kontekstu, in ob javnem odpiranju zgodbe o tragični povojni izkušnji njegovega očeta.

Janša je torej v državnem zboru pokazal fotografijo, ki jo je predstavil kot dokaz o pobitih kristjanih v Sudanu. Preverjanje je pokazalo, da je nastala v Gazi in da po razpoložljivih informacijah prikazuje Palestince, ki čakajo na humanitarno pomoč. Kabinet predsednika vlade je po razkritju le medlo nekaj pisal o humanitarni katastrofi v Sudanu in se izognil vsemu drugemu. 

Če politik v parlamentu uporabi fotografijo kot politično orožje in ji pripiše napačen izvor, gre za resno vprašanje politične verodostojnosti. Fotografije vojnih žrtev imajo izjemno čustveno moč. Prav zato jih ni dopustno uporabljati brez preverjanja njihovega izvora, okoliščin in dejanske vsebine. In je, četudi gre najbrž za napako, vredno ostre kritike. Manipulacija s podobami človeškega trpljenja je nesprejemljiva ne glede na politično pripadnost. In da gre za napako? Ni opravičila!

Odziv Inštituta 8. marec pa presega vse meje! Dan, dva za tem je namreč objavil fotomontažo Janše s fotografijo Hude jame in pripisom, da gre za kraj, iz katerega naj bi se rešil njegov oče. Objavo je pozneje izbrisal. Ločeno je poslanec Martin Premk javno problematiziral Janševo navajanje kraja očetove rešitve, češ da Janša ne ve, iz katere jame natančno je »lezel« njegov oče. Nika Kovač in Martin Premk (Svoboda)! To pa je nekaj povsem drugega – je izkoriščanje osebnih tragičnih zgodb za politične namene, za diskreditacijo človeka, politika.

Človek, ki zahteva spoštovanje do enih žrtev, obenem pa dopušča posmehovanje drugim, ne zagovarja univerzalnega človeškega dostojanstva, temveč selektivno empatijo.

Odpiranje zgodbe o Janševem očetu in njegovi domnevni rešitvi iz povojnega brezna je zagotovo izjemno občutljivo. Gre za osebno tragedijo, a gre tudi za pripoved, ki se dotika enega najtemnejših poglavij slovenske zgodovine: povojnih pobojev, množičnih grobišč, strahu in dolgotrajnega molka o usodah posameznikov.

O takšnih dogodkih je legitimno zgodovinsko raziskovati, preverjati pričevanja in ugotavljati dejstva. Toda med zgodovinskim preverjanjem in političnim zasmehovanjem obstaja bistvena razlika.

Če je namen javnega izpostavljanja te zgodbe predvsem očitati sinu, da se ne spomni natančno, iz katerega brezna naj bi se rešil njegov oče, se postavlja vprašanje, kaj naj bi takšen očitek sploh dokazoval.

Ne gre za enačenje različnih dogodkov ali za opravičevanje morebitnega zavajanja. Gre za preprosto načelo: človeško trpljenje ne sme postati sredstvo za nabiranje političnih točk, ne glede na to, kdo ga uporablja.

Očetovo pričevanje ni nastalo šele ob tej polemiki. Zgodba o njegovi rešitvi iz roškega brezna je bila v Družini objavljena že leta 1993. Poznejša zamenjava Hude jame z breznom pod Macesnovo gorico je za dogajanje povsem irelevantna. 

Posebno protislovje nastane, kadar se javni zagovorniki strpnosti, spoštljive komunikacije in boja proti sovražnemu govoru zatekajo k izrazito osebni politični kritiki.

Seveda imajo tudi civilnodružbene organizacije pravico do ostre kritike oblasti. Satira je pomemben del svobode izražanja. Toda pravica do satire še ne pomeni, da je vsaka satira tudi etično upravičena.

Nika Kovač in Inštitut 8. marec pogosto poudarjata pomen solidarnosti, empatije in spoštljivega javnega prostora. Zato je povsem legitimno vprašanje, ali je uporaba zgodbe o človeku, ki je pričal o svoji rešitvi iz povojnega morišča, skladna z vrednotami, ki jih organizacija javno zagovarja.

Pri tem ne gre za zahtevo, da bi moral biti Janez Janša zaradi družinske preteklosti izvzet iz politične kritike. Gre za zahtevo, da se politična odgovornost presoja na podlagi njegovih dejanj, ne pa s posmehovanjem travmatičnim izkušnjam njegovega očeta. Otroci medvojnih in povojnih politikov so to boleče izkusili.

V vse bolj polarizirani družbi političnega nasprotnika pogosto ne vidimo več kot človeka, ampak kot simbol vsega, čemur nasprotujemo. Ko se to zgodi, postanejo tudi sredstva političnega obračunavanja skoraj neomejena.

Takrat ni več pomembno, ali nekoga prizadenemo zaradi njegove družine, osebne zgodovine ali bolečih spominov. Pomembno postane samo, ali smo dosegli politični učinek, poželi odobravanje svojih somišljenikov in nasprotnika spravili v zadrego. To je nevarno za vsak demokratični prostor. Ko pridemo tako nizko, se vse konča. In kar zadeva politični (ne)dialog – mi smo točno tam!

Človek, ki zahteva spoštovanje do enih žrtev, obenem pa dopušča posmehovanje drugim, ne zagovarja univerzalnega človeškega dostojanstva, temveč selektivno empatijo. In prav selektivna empatija je ena največjih moralnih slabosti današnje politične kulture. Obstaja meja, ki je politika ne bi smela prestopiti. 

Največ o moralni zrelosti družbe ne pove to, kako spoštljivo ravna s svojimi junaki, temveč koliko dostojanstva je sposobna priznati tudi svojim najostrejšim političnim nasprotnikom.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.