Veliko podobnosti, a tudi veliko razlik. Janša ima dolgo politično pot, ki je Črnčec (še?) nima, manjkajo mu politične izkušnje, a kot nekdanji vodja Sove ve marsikaj! Janša vseeno ni bil nikoli pravi vojak, iz besed Črnčeca pa je močno čutiti, kam sodi, da še ni prestopil praga med staro službo in politiko! J. Janša je že imel po prvih demokratičnih volitvah ob sebi podobnega človeka – Andreja Lovšina, vodjo Voma, vojaške tajne službe. Tudi z njim sta se razšla.
Takoj po osamosvojitvi sta se »zaslužna« policijski specialec Franc Beznik in vojak Andrej Lovšin, ki sta očitno v ozadju vojne opravila veliko delo, počutila zapostavljena; ob J. Janši in I. Bavčarju sem ju tako na televiziji celo gostila v enem od Omizij in takrat bolj malo razumela. Najbrž se je počutil zapostavljenega tudi D. Črnčec. Je to sindrom pomembnih ljudi iz tajnih služb, ki se jim kmalu zazdi, da delajo za politikante, o katerih preveč vedo in se ob njih počutijo kot vsevedi?
Spomnimo se dr. Iztoka Podbregarja, ki je Sovo vodil od leta 2002 do 2006; Sova naj bi v njegovem času pogosto delovala kot politična policija, prisluškovala naj bi npr. J. Janši (takrat v opoziciji) in hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju; takrat naj bi v okviru Sove nastala ozka skupina, ki je vzpostavila vzporedni sistem delovanja zunaj veljavnih pravil in predpisov; nezakonito naj bi predajala tajne informacije, opravljala nezakonita izplačila, prisluškovala mimo zakona ... Potem pa se je Podbregar vključil v politiko in leta 2012 celo nekaj mesecev vodil razpadajočo LDS! Ni mu uspelo.
A Šarec je v bistvu dobro začel, dokaj brezobzirno do partnerjev se je podal na vrh vlade: če hočete z mano, dobro, če nočete, pač ne. Je Črnčec vplival na Šarčeve odločitve, ki niso vselej rodile sadov? Če bi Šarec takrat dojel svojo priložnost, bi danes ne bilo treba razmišljati o prazni sredini.
Pri svojem novinarskem delu sem se kar pogosto srečevala z možmi iz tajnih služb, npr. z Andrejem Lovšinom, ki mi je kot prvi človek Voma skušal odkriti/prikriti, kako je bilo z nakupom orožja, in ostal je vojak, čeprav se je loteval še marsičesa drugega. Dr. Miha Brejc je vselej ostal profesor, čeprav v stari državi oficir v zaščitni enoti v Kočevski Reki, si ga pa vseeno težko predstavljam na čelu tajne službe (1990–1993), takrat Visa.
Pri Brejcu nikoli nisem imela občutka, da se je res vključil v delovanje tajnih služb, da so mu sploh dovolili povsem vstopiti vanjo, pa četudi jo je uradno vodil. Lovšin je bil povsem iz drugega testa; kot agent, ki je pozneje uradno prodajal ribniško suho robo po Bosni in Hercegovini, dokler si ni prislužil priti na čelo Intereurope, se ni vključeval v politiko. Tudi v gospodarstvu se mu ni uspelo obdržati.
Močno je v politiko posegal Niko Kavčič. Veljal je za »starega udbovca«, celo za sivo eminenco Demosa, za nekoga, ki je politično soustvaril I. Bavčarja in J. Janšo. Po letu 2000 sem v njegovi knjigi Pot v osamosvojitev (2001) prebrala, da je v okviru Udbe, takratne tajne službe, tihotapil cigarete, mast ... in s tem denarjem postavil temelje slovenskega gospodarstva, ustanovil večino večjih slovenskih podjetij. Poiskala sem ga in začela sva se srečevati; v njegovi »sprejemni« sobi, kjer se je pogosto zamenjalo veliko obiskovalcev, je imel fascikle z imeni; Janša, Bavčar, Kučan …
Očitno se je odločil, da nekomu razkrije vso to tihotapsko dejavnost – in dovolil mi je snemanje. K snemanju sem povabila tudi zgodovinarja dr. B. Repeta, saj o tematiki nisem nič vedela, a tudi za zgodovinarje, kot sem hitro ugotovila, je bila to neznana tema. Tako sem za TV SLO leta 2006 pripravila tri dokumentarne oddaje z naslovom Vzporedna ekonomija, Kavčičevo pričevanje, ki jih je TV SLO predvajala pozno, ob enajstih zvečer; četudi je bila takrat na televiziji t. i. desna oblast, tega razkritja nisem mogla globlje in širše obdelati, se je pa pozneje v tematiko poglobil dr. Rado Pezdir.
N. Kavčič – človek, ki je imel gotovo precej masla na glavi, a v življenju nisem srečala človeka, ki bi mu toliko šlo za Slovenijo kot njemu. Kar naprej je tuhtal, kaj bi bilo dobro za državo, kaj bi veljalo storiti, koga »spustiti«, če bi že morali, v solastništvo večjih sistemov; razmišljal je strateško, iskal kadrovske rešitve (tu se je kdaj zapletel, kar je tudi sam priznal), v bistvu je na kriminalnih temeljih ustanovil domala vsa velika slovenska podjetja! Toda Kavčič ni nikoli »rinil« v politično ospredje. On je bil in ostal v ozadju, čeprav najbrž tudi zato, ker se je zavedal svojega preteklega bremena.
Kaj pa D. Črnčec? Beremo, da bo morda kandidiral za poslanca? M. Šarca so ob snovanju koalicije blatili skorajda z vseh strani, ker je za ožjega sodelavca vzel D. Črnčeca. Takrat sem javno branila njegovo povezavo s Črnčecem, češ da bo vsaj eden, ki bo znal brati s/poročila tajnih služb, kar je bil najbrž manko kakšnega prejšnjega predsednika vlade. Šarec je imel enkratno priložnost zasesti politično praznino na sredini, morda celo z rahlim konservativnim pridihom. A ne, LMŠ se je zlila z domala vsemi levimi strankami.
A Šarec je v bistvu dobro začel, dokaj brezobzirno do partnerjev se je podal na vrh vlade: če hočete z mano, dobro, če nočete, pač ne. Je Črnčec vplival na Šarčeve odločitve, ki niso vselej rodile sadov? Če bi Šarec takrat dojel svojo priložnost, bi danes ne bilo treba razmišljati o prazni sredini. Koliko lahko prispeva Črnčec? Zmore prestopiti prag, ki vodi v (kvalitetno) politiko? In izstopiti s področja namigov, podtikanj, širjenja polresnic, dezinformacij … Je to znanje lahko koristno za politiko? Da ni to v Sloveniji že politika?
