Na kresovanje smo se otroci v naših zasavskih krajih, v rdečih revirjih, začeli pripravljati vsaj mesec dni pred slovesnim trenutkom, ko smo ves mesečni trud polili z bencinom ali »prelaufanim« oljem in ga zanetili. Nestrpnost je bila res velika. Stari okoli deset let smo staršem iz drvarnic izmaknili sekire in se odpravili proti bližnjemu gozdu. Malo starejši fantje so splezali na visoke smreke in začeli »brenkati« smrekove veje.
»Brenkali« ali posekali so vse veje od zgoraj do zadnje najnižje, ki so jo pustili, da so lahko potem nekako splezali z nje. Po našem podvigu je bila smreka prav klavrnega videza. Mlajši fantje in dekleta smo smrekove veje zložili na kupe, ne prevelike, in jih povezane z vrvjo, največkrat pa kar s srobotom, zvlekli do griča, kjer smo vsako leto postavili enega najbolj visokih kresov pri nas.
Pri našem kresu nikoli ni bilo sindikalnih govorov. Verjetno tudi zato ne, ker sindikalistov nihče med knapi ni prav rad poslušal ali jih »obrajtal«.
Ja, to je bilo pravo tekmovanje. Naši očetje so vedeli, da ob suhem vremenu smrečje zgori hitro, skoraj kot suho seno, kar je pomenilo, da bi se kresovanje in popivanje ob kresu lahko prezgodaj končalo. In so se enkrat spomnili, da imajo na rudniški deponiji na kupe starih avtomobilskih gum. Zmenili so se za prevoz z voznikom, ki je vozil rudniški kamion in je rad pogledal v kozarec. Očetje so mu jih pomagali zmetati na kamion, s katerim se je po navadi prevažal premog. Poln gum je kakšen teden pred kresovanjem pripeljal na dvorišče pod gričem, kjer je počasi rasel kres.
Knapi so vedeli, da bo voznik to rad storil. Že za liter žganja ali »gajbo« piva . V tistih časih je bilo tako, da so bili rudarski »šoferji« neredko konec »šihta« tako okajeni, da so se dobesedno izlili iz kabine kamiona, ko so se po osmih urah odpravljali domov. Kamor so pripeljali premog, so jih gospodinje pričakalo s kakšno pijačo. Seveda ne z malinovcem. Na poti domov so se zaustavili še v vseh gostilnah, ki jih je bilo v tistih časih, kakor jih je tudi dandanes, precej.
Gume so prišle. Otroci smo si zavihali rokave in se na vse načine trudili z dvorišča do vrha griča, kakih sto metrov je bilo, nekako dostaviti vsaj tiste manjše avtomobilske gume. Od fička ali stoenke. Z večjimi, od kamionov, so se bolj ali manj uspešno spopadali naši očetje – skorajda brez izjeme rudarji. Močni, vztrajni in vedno žejni. Rekli so, premogov prah je treba splakniti, grlo pa tudi malo razkužiti.
Neredko se je zgodilo, da se je kakšna večja guma zvalila po griču navzdol, le sreča je bila, da jo je zaustavila kakšna drvarnica, ki jo je odnesla s kakšno polomljeno lato, kaj hujšega pa ni bilo. Huje je bilo, ko smo kres zanetili in se je najprej vnelo suho smrečje, potem še gume in je kakšna ušla izpod nadzora že malce okajenih staršev in se skotalila po griču do naših drvarnic. Sledile so gasilske vaje. Vedno uspešno končane.
Pri našem kresu nikoli ni bilo sindikalnih govorov. Verjetno tudi zato ne, ker sindikalistov nihče med knapi ni prav rad poslušal ali jih »obrajtal«. Naslednji dan, ko je sledil izlet na eno izmed prvomajskih proslav, smo bili tega vendarle deležni. A še preden smo se odpravili na eno izmed izletniških točk, vsi očetje so imeli mačka, smo otroci v žerjavici kresa spekli krompir. Še lanskega, ki smo ga poprej izmaknili iz vlažnih kleti, ki so bile spodaj pod drvarnicami. Lahko si mislite, kako zdrav in užiten je moral biti tako pečen v žerjavici, kjer so kakšno uro prej gorele gume, od katerih so ostale le še jeklene žice. Tako da nismo vedeli, ali smo bili okrog ust črni od pepela ali od gum.
Sindikalni govorniki so bili vedno dolgočasni. Mnogi med njimi so delovali tudi precej razočarano. Naši očetje so rekli, da so komunisti za sindikaliste postavili odslužene partijske tovariše ali tiste, ki so naredili kakšno napako. Če le ni bila ta tako huda, so ga za nekaj časa postavili za sindikalista z edino nalogo, da je jeseni poskrbel za ozimnico. Ali pa kasneje, v času Milke Planinc in Branka Mikulića za pralni prašek, ki ga v tako opevani SFRJ ni bilo kje kupiti. Zato smo hodili v Italijo in Avstrijo. Če so ga že priskrbeli, je bil to OSKAR iz hrastniške tovarne kemičnih izdelkov. Še ta trd in v kockah. Kazen, da so morali biti predsedniki sindikata, so vzeli resno. Čim prej so si spet želeli biti enaki med enakimi.
Kar se tiče ozimnice, so delo vzeli resno, pri vseh sicer naravnih sindikalnih opravilih, torej borbi za delavske pravice, pa so bili tiho. Zato so jih tudi postavili. Tako je bilo vse do časov, ko se je začela prebujati slovenska pomlad. Pojavili so se Slavko Kmetič, Milan Mesarič in drugi in seveda France Tomšič. In ko smo nekomunisti upali, da se je vendarle začela tudi sindikalna pomlad, je tako kot vse drugo v tej državi, po letu ali dveh potuhnjenosti, spet vse v roke dobila ali prevzela ista partija, ki je pri nas skoraj brez prekinitve na oblasti že vse od 1945.
Zdaj sindikalisti nimajo več ene in edine naloge, ki so jo imeli dolga desetletja poprej. Ne, ne, sedaj jih ozimnica ne zanima več.
Če mene vprašate, jih tudi nekoč ne bi smela, prej kaj drugega. Jih sedaj zanimajo delavske pravice? Kje pa! No, vsaj v tovarnah ne prav dosti, v kakšnem javnem sektorju že. Zdaj jih skoraj brez izjeme zanima le, da sebi priskrbijo dobro plačo, kakšno plačo ima njihovo članstvo jih bore malo zanima. Še celo na prvomajskih shodih ali kresovanjih le redko spregovorijo. To prepuščajo kar ljubljanskemu županu ali kateremu drugemu t. i. levemu politiku. Ti so levi le na papirju, sicer pa so bolj kot to čisto navadni denarni pogoltneži.
Ah, ta prvi maj.
