Le Penova je Junckerja uvrstila med staromodno elito, obsedeno s statusom quo

Da očitno ni bilo vredno njegovega najmanjšega razmisleka, je 59-letni Luksemburžan Juncker dokazal z nedavno predstavitvijo seznama kandidatov za svojo komisarsko ekipo. Namesto umika ene izmed zagotovo daleč najbolj spornih kandidatk, zaradi katere je na nogah skoraj vsa Slovenija, se Bratuškovi obeta še večji plen. Da bo lahko v družbi Junckerja preživljala čim več prostočasnih uric v bruseljski palači, naj ne bi postala le komisarka, pač pa celo podpredsednica Evropske komisije, pristojna za digitalno agendo in inovacije. To pomeni, da bo skrbela za eno izmed ključnih desetih točk Junckerjeve agende, predstavljene evropskim poslancem na plenarnem zasedanju v Strasbourgu 15. julija letos, na katerem so ga nato s tajnim glasovanjem s 422 glasovi za (potreboval jih je najmanj 376) in 250 proti izvolili za predsednika Evropske komisije.

Le kdo ne bi verjel tako izkušenemu politiku z najdaljšimi premierskim stažem v Evropi, ko je v video nagovoru, objavljenem dva dni pred evropskimi volitvami na spletnih straneh Slovenske demokratske stranke, nagovoril drage prijatelje iz Slovenije z besedami: »Ne pozabite iti na volitve. Lepo je, da greste volit, a ko boste na voliščih, obkrožite številko osem in nosilca liste. To je moj človek (Janez Janša, op. p.), to je moja stranka.«

 Zaradi zaupanja in nikakor ne zaradi naivnosti so na volitvah nato slavile članice Evropske ljudske stranke (EPP). Juncker je bil kasneje izvoljen tudi s temi petimi ali celo morda osmimi glasi, kolikor je pač poslancev EU iz Slovenije. Prav zato ima njegova zloraba zaupanja toliko večji madež. Toda ali bi bilo danes lahko kaj drugače, če bi bili slovenski evropski poslanci ob glasovanju zanj previdnejši? Svaril pred glasovanjem je bilo več kot dovolj, saj je Junckerjevi kandidaturi nasprotovalo več pomembnih predsednikov vlad, od angleškega Davida Camerona, madžarskega Viktorja Orbana, ohladili naj bi se tudi odnosi z nemško kanclerko Angelo Merkel. O samem sebi je veliko povedal že sam, ko je dejal, da želi postati predsednik Evropske komisije zaradi »kristalno jasne zmage« Evropske ljudske stranke in da pred socialisti ne bo pokleknil, to pa ne pomeni, da ni pripravljen na kompromise.

Več kot dovolj zgovorni so bili še podatki, da se je Jean-Claude Juncker odločil za iskanje podpore ne le pri socialistih, temveč tudi pri Zelenih in med liberalci, to zanj ni presenetljivo, saj je v preteklosti večkrat zagovarjal leva stališča, podpore pa ni želel iskati pri skrajni desnici. Zakaj ne, se je daleč najbolj razkrilo v ostrih besedah Francozinje Marine Le Pen iz vrst nepovezanih poslancev. Le Penova je Junckerja uvrstila med »staromodno elito, obsedeno s statusom quo in pripravljeno na vsak umazan kompromis« ter mu nato še požugala, da nima prav nobene pravice, da vodi življenja ljudi in da ima velike, a obenem nelegitimne pristojnosti. Prav to se je zelo potrdilo v primeru Slovenije. Čeprav je Alenka Bratušek s samo kandidaturo, s čimer je kršila celo protikorupcijski zakon, njeno kršitev pa bi morala preveriti zdaj že povsem uspavana Komisija za preprečevanje korupcije, izgubila vso kredibilnost, Juncker ni spremenil odločitve, sprejete kdo ve kdaj in kje ter kdo ve na kakšno »posebno« željo.