Njegovega primorskega temperamenta enostavno ne moremo spregledati, saj Volka opredeljuje kot domoljuba, ki je v vlogi premierjevega svetovalca za nacionalno varnost zadnja štiri leta skrbel za strateške interese države.

Pa naj je šlo za razbitje ruske vohunske mreže v Sloveniji, spremljanje mafijskega kapitala iz srbske paradržave v Bosni in Hercegovini ali, ne nazadnje, tajno operacijo »zasebnega Mosada«, ki je eksplodirala v prisluškovalni aferi Black Cube. Volk je prepričan, da je zgodba bistveno usodnejša, kot bi to nekateri želeli prikazati, in da nikakor še ni dobila epiloga. S sogovornikom pa smo govorili tudi o odhajajočem premierju Robertu Golobu in njegovem odnosu do zunanje politike.

Gospod Volk, prihodnji mesec bo minilo 35 let od razglasitve samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Ali država počasi prehaja v srednja leta, ko je adolescence konec?

Ko bi vsaj bilo tako, ker meni se včasih zdi, da porod še kar traja (smeh). Kdaj drugič pa si mislim, da smo kljub vsemu lahko srečni in blagoslovljeni s to našo domovino, da Slovenci prvič živimo v lastni državi in smo si vsega dobrega in hudega krivi predvsem sami, usodo imamo v svojih rokah. Cankar in Prešeren končno počivata v miru.

Leta 1991 ste se tudi vi vključili v obrambo Slovenije, kajne?

Bilo je že leto prej. Pogosto se pozablja na MSNZ, Manevrsko strukturo narodne zaščite, ki je nastala maja 1990 in je bila izvrsten izum tedanjih snovalcev naše obrambe in jo je uspešno vodil Tone Krkovič. Pripadniki posebnih enot Teritorialne obrambe (TO) smo zaradi takratnega poskusa razorožitve TO vso opremo in orožje odtlej imeli kar doma. Hkrati smo pričeli z usposabljanji v Gotenici in po Kočevskem.

V zapuščeni kočevski vasi Ferdreng ali Podlesje smo izvajali urjenja, ki jih je pogosto vodil žal že pokojni Vinko Beznik. Pripadniki posebnih enot TO smo se namreč učili tudi policijskih tehnik bojevanja in tudi policijskih pooblastil. To je ostalo skrito beograjskim oblastem, po vojni pa tudi mnogim zgodovinarjem.

Primož Lavre

Naša prva pomembna akcija, poleg zagotavljanja orožja, je bila zavarovanje izvedbe plebiscita decembra 1990. Državljani tega takrat niso opazili, ampak okrog vseh volišč je bilo nekaj pripadnikov MSNZ, oboroženih, a v civilnih oblekah.

Naslednjič smo se v hipu odzvali na incident v Pekrah, moja enota je takrat zavarovala objekt RTV Slovenije, takrat smo pa že nastopili v uniformah in z novimi simboli. Sledila je velikosrbska agresija na Slovenijo, na katero smo bili dobro pripravljeni in zmagali. Zmaga ljubi pripravljenost, pravi rimski pregovor.

Danes nekateri intelektualci iz nekdanjega kroga Nove revije o tistem obdobju, o osamosvojiteljih, radi govorijo kot o času t. i. velike generacije. Je takšen pogled poenostavljen? Sprašujem zato, ker nas zgodovina uči, da včasih nekateri pomembni igralci delujejo bolj v ozadju, potem pa ljudje mislijo, da jih ni bilo zraven, ko se je delala zgodovina.

Seveda je tak pogled poenostavljen, a ga pri resničnih snovalcih slovenske samostojnosti, osebno pa sem poznal skoraj vse, nikoli nisem začutil. Šlo je za stek zgodovinskih okoliščin, v katerem je bilo treba biti v pravem trenutku odločen in neomajen in pridobiti podporo ljudi. Brez ljudi pač ne bi šlo.

Nova Revija je bila pomembna, a pomembna je bila tudi Mladina. Nova Revija nam je s 57. številko dala prelomno zgodovinsko, filozofsko in politično podlago naše plebiscitne odločitve, Mladina pa je dosegala neprimerno širši krog javnosti. Ne samo doma, ampak tudi drugod po Jugoslaviji.

Mladino so večkrat zaplenili, včasih tudi z mojim tekstom notri, a je bilo od tega več reklame kot pa škode. V znameniti 57. številki Nove Revije je med šestimi teksti, ki so bili usmerjeni v slovensko samostojnost, meni osebno največ pomenila utemeljitev dr. Iva Urbančiča, ki je izstopal z ostrino in jasnostjo. Nič čudnega za Primorca, ki je preživel fašizem in komunizem. Ko sva pred njegovo smrtjo nazadnje poklepetala, sem v njem začutil spokojnost, delo je bilo opravljeno, kljub vsem in kljub vsemu.

Malce sem namigoval, da spadate med tiste, ki se ne rinejo v ospredje … in v preteklosti ste se radi izogibali vodilnim funkcijam, raje ste bili namestnik, pomočnik. Kako to? Vam je to bolj ustrezalo?

 Najbrž, če pogledam nazaj, to drži, to so zdaj dejstva. Deloma je to stvar karakterja, deloma pa tega, da sem zaznal, da so iz prve vrste stvari videti drugačne, kot so v resnici. Ko so me prvič hoteli za zunanjega ministra, pred skoraj četrt stoletja, ko sem bil veleposlanik v Rimu, sem odklonil in dal prednost družini, ko so me kasneje povabili drugič, sem privolil, a so izbrali drugega.

Rad sem analiziral in pri problemih iskal različne zorne kote in pred politične prijatelje prihajal z drugačno oceno in pogledi. Ni bilo vedno lahko, vztrajal pa sem pri svojem samo takrat, ko sem bil sam pri sebi res stoodstotno prepričan. Plebiscit je bil tak primer in na to sem ponosen. Tisto je bil prelomni trenutek, ko se je pregovorna slovenska cagavost soočila z odločnostjo trdno prepričanih in je izgubila. Ja, za prvo vrsto res nisem bil.

Niste bili dovolj ubogljivi?

V prvi vrsti je treba znati ubogati, se kdaj tudi podrejati … Nekoč me je moj predstojnik, takratni zunanji minister, pred premierjem Drnovškom očrnil, da nisem »obvladljiv«, pa se je Drnovšku to očitno zdelo simpatično, da me je potem še večkrat pobaral za nasvet ali pomoč.

Nazadnje me je celo povabil, da skupaj z mojim pokojnim velikim prijateljem Borutom Šukljetom izpeljemo tajna pogajanja za pripravo sporazuma med Slovenijo in Vatikanom, ki je bil nenapisani pogoj za naš vstop v EU. Na drugi strani je bil nadškof Franc Rode s svojima sodelavcema.

Povejte kaj več.

Bilo je leta 2000 in nekaj mesecev smo se pogajali v res strogi tajnosti, na skritih lokacijah in vedno ponoči, večkrat na Račjem otoku na Brdu. Sliši se hecno, a se je izplačalo, delali smo brez pritiska javnosti, dosegli smo dober sporazum in ga nazadnje tudi potrdili. O anekdotah s teh včasih zelo zabavnih pogajanj pa bom povedal več, ko bom v pokoju in imel za to čas.

Pogovor sem hotel pripeljati do vprašanja, zakaj ste se leta 2022 prvič v svoji profesionalni karieri izpostavili tudi politično, kajti svetovalec predsednika vlade za nacionalno varnost je tudi politična funkcija. Drži?

Funkcija je seveda politična, delo pa ne. Ponudbo premierja Goloba sem sprejel z veseljem, ker je varovanje nacionalnih interesov osnovno delo vsakega diplomata. Od razpada LDS nisem bil član nobene stranke in tudi nisem član Svobode. Zato, da ohranim prednost strokovnosti pred politiko, in o tem sva se s premierjem korektno dogovorila že na samem začetku najinega sodelovanja.

Zagovarjam mnenje, da vojaki, policisti in diplomati ne vstopajo v članstvo političnih strank, ker je prav, da jih združujeta samo slovenska zastava in grb. Večkrat sem javno povedal, da nacionalna varnost nima strankarskih barv, in dajal zgled tudi s tem, da smo vse usmeritve sprejemali v okviru Operativne skupine Sekretariata sveta za nacionalno varnost in Sekretariata sveta za nacionalno varnost, ki ju vodim.

Primož Lavre

Torej v krogu ljudi, ki so ključni za varnost države. V teh letih se je izkazalo, da smo si popolnoma zaupali in bili tudi zato zelo uspešni. Od zadev, ki jih javnost pozna, kakršni sta aretacija in medijsko svetovno odmevna izročitev ruskih vohunov ali pa razkritje delovanja vohunov Black Cube, do zadev, ki jih javnost morda nikoli ne bo spoznala, ker gre v njih za varnost države ali življenj slovenskih državljanov. So stvari, ki bodo šle z nami v grob.

Kakšen premier je bil Golob, vas je kaj poslušal? Sprašujem namreč zato, ker mi je konec leta 2021, ko še ni dobro vedel, ali mu bo uspel veliki met v politiki, v zasebnem pogovoru povedal, da ga kultura in zunanja politika absolutno ne zanimata.

(Smeh) Poslušal me je, ni me pa vedno slišal … Drug od drugega sva se učila, in če pogledam nazaj, nama je šlo kar dobro. Na samem začetku sem od njega prevzel kar nekaj, recimo temu managerskih tehnik in modrosti, med katerimi je ena ta, da stoodstotnih zmag ni in da je 70 odstotkov doseženega že zmaga. In vsakič, ko me ni slišal, sem se potolažil s to modrostjo. 

Ironično – če smem dodati – se je v svojem štiriletnem mandatu precej ukvarjal prav z zunanjo politiko.

Res je, dobro se spomnim, da se je že po prvem zasedanju Evropskega sveta navdušen vrnil iz dvorane in rekel »tole mi bo lahko še všeč«, na veliko veselje kolega Igorja Mallyja, ki je zadolžen za zadeve EU. Bil je poseben čas, energetska kriza po napadu Rusije na Ukrajino je bila ključna tema v EU.

In on je lahko zablestel s svojim poznavanjem ustroja energetike v Evropi, predvsem pa delovanja trga. Nekaj njegovih rešitev in predlogov je tisti čas podprl tudi Mario Draghi, nekaj je bilo nazadnje tudi sprejetih in veljajo še danes. Še bolj nazoren je primer Golobovega prvega vrha Nata, ki je bil junija 2022 v Madridu, kjer se je v svojem prvem velikem javnem nastopu zavzel za večjo fleksibilnost pri strukturi obrambnih izdatkov in investicij.

Na vrhu v Washingtonu leta 2024 pa je imel že razdelano razpravo na temo nujnih sprememb v delovanju Nata, ki bo članicam omogočil, da lahko k skupni obrambi in varnosti prispevajo po svojih posebnostih in potrebah, ne pa po klišeju, ki je bil postavljen leta 2014 na vrhu Nata v Walesu. Ta je po izkušnjah z vojno v Ukrajini postal povsem obsoleten.

In potem je prišla slovenska ideja o t. i. odpornosti?

Na tej podlagi je kolega Damir Črnčec, takratni državni sekretar na ministrstvu za obrambo, razdelal koncept OVO – Obramba, varnost in odpornost – in zasnoval veliko vajo Odpornost 24. Ta vaja, v kateri je bila prvič kot agresor na Slovenijo jasno opredeljena Rusija, nam je dala izjemno dragocen vpogled v dobre in slabe strani našega sistema varnosti in obrambe.

Veliko smo se namreč naučili iz sanacij razmer po največjem požaru v Sloveniji poleti 2022 in iz katastrofalnih poplav naslednje leto. Takrat so nam na pomoč prihiteli kolegi iz drugih držav s težkimi helikopterji, s katerimi razpolaga samo Nato, in tudi Slovenska vojska je na najbolj odročne kraje, odrezane od sveta, lahko prišla samo s svojo opremo in tehniko.

Ta vaja je bila temelj, na katerem smo potem postavili načrte za financiranje obrambe, ki zajema tudi varnost in odpornost, in s temi zelo razdelanimi predlogi nazadnje končno prodrli tudi do ušes Natovih odločevalcev, kar se je zgodilo na lanskem vrhu zavezništva v Haagu.

Tudi z našim vztrajanjem se Nato počasi odmika od strukture, ki svojo moč meri v tonah jekla in kilotonah moči, in se preusmerja k prihodnosti, ki je v čipih, dronih in obvladovanju vesolja. Ukrajina je prav z droni in modernimi tehnologijami dosegla preobrat na bojišču in ustavila ruski vojaški stroj.

Primož Lavre

Čas preživetja tanka ali oklepnega vozila je na odprtem bojišču manj kot 30 minut. Zato je čas za radikalen preobrat, posebej v Sloveniji, kjer se naša industrija že zdaj uspešno prilagaja novim časom in ponuja nove proizvode, posebej vseh vrst drone, za zrak, kopno in vodo. To je tudi ključna naloga novoustanovljenega podjetja Dovos.

Sosednja Hrvaška medtem prav zdaj kupuje izjemno drage tanke Leopard, ki stanejo 30 milijonov evrov, na fronti pa jih lahko v nekaj minutah uniči dron, vreden nekaj deset tisoč evrov. Smo ozemeljsko majhna država, a naša lega je za Nato strateškega pomena, imamo Luko Koper in koridor proti vzhodu. Ko se bo začela povojna obnova Ukrajine, bo ta koridor ključnega pomena tako za obrambo kot za gospodarstvo. Koridor pa je treba vzdrževati in vanj investirati.

Koliko je Vojko Volk zaslužen za umirjanje tistih članov vlade, ki bi, če lahko karikiram, za mir na svetu napadli Ameriko?

Če mislite na stranko Levica, potem težko rečem, da sem jih umirjal, prej razburjal (smeh). V glavnem z menoj niso bili zadovoljni in so me občasno kritizirali, tudi javno. Tako kot vsaka trda levica imajo težavo dati prednost nacionalnim interesom pred njihovimi političnimi ideali. Moje delo pa je ravno obratno in naša razhajanja so bila zato fiziološka.

Eden od prejšnjih poslancev Levice, ki zdaj to ni več, se je nekoč s kritičnim pismom odzval celo na mojo kolumno v Delu, kar je skrajno bizarno, saj so mnenja v kolumnah po definiciji osebna.

Vsekakor si natolcevanj, da sem proameriški ali proizraelski, nikoli nisem jemal k srcu. Pri mojih sivih laseh in po kar 21 letih služenja domovini v tujini lahko zelo konkretna dejstva in dosežki govorijo o tem, kako sem delal in še vedno delam samo za Slovenijo. Častno in ponosno.

Iz diplomatskih krogov se sliši, da ste prav vi »krivi« za odločitev vlade, da Slovenija ne bo pristopila k tožbi Južne Afrike proti Izraelu …

Ne drži čisto, proti so bili tudi vsi, ki se v tej državi ukvarjajo z nacionalno varnostjo, proti je bila tudi večina stroke, ki je dala jasno mnenje, da je pridružitev tožbi predvsem politična gesta, ker pravnih učinkov ne bo.

Del vlade je hotel, da se na zadnji seji iz političnih razlogov tožbi pridružimo kljub ocenam in opozorilom stroke, a je zmagala stroka in zadeva je padla. Začuda je bila zaradi tega skrajno nesrečna predvsem opozicija, ki si je očitno želela, da bi vlada k tožbi pristopila.

No, zdaj sva pa tam: desni del politike je namreč prepričan, da je Slovenija od tožbe odstopila zaradi afere Black Cube. O tem škandalu pač morava reči kakšno besedo.

Na tiskovni konferenci 18. marca sem povedal čisto vse, kar drži še danes in bi ponovil še stokrat; zaznali smo delo tujih vohunov, ki so hoteli vplivati na slovenske volitve, in o tem smo obvestili slovensko javnost. Kje naj bi bil tu problem, ne vem. Morda je kdo pričakoval, da bi morali biti tiho in pustiti, da tuji agentje v miru opravijo svoje delo?

Primož Lavre

A dejstvo je, da nismo ne prvi ne zadnji, ki smo zaznali njihove aktivnosti, podobno se je primerilo v številnih državah, v Romuniji pa je bil eden od lanskih obiskovalcev Slovenije leta 2018 celo pravnomočno obsojen zaradi cele vrste kaznivih dejanj. Če se imajo agentje iz Black Cuba za borce zoper korupcijo, jim vljudno sporočam: najprej pometite pred svojim pragom, imeli boste dela vrh glave in še čez.

Kakorkoli obračava, afera Black Cube je vplivala na volitve, čeprav je težko reči, komu je bolj škodovala oziroma koristila.

Iskreno povedano me to ni zanimalo takrat in mi ni pomembno danes. Če v svoji hiši zalotim vlomilca, bom reagiral in šele potem razmišljal, kakšne bodo posledice.

V vsakem primeru je šlo za podtalno delovanje tuje zasebne obveščevalne službe, če prav razumem?

Če naš primer primerjamo s početji agencije Black Cube v številnih drugih državah, potem je vaše razumevanje utemeljeno. Seveda, kaj pa drugega. Zdaj si pa za hip predstavljajte, da bi neka slovenska agencija na enak način izvajala boj zoper korupcijo v Izraelu.

Mar mislite, da bi jim tam postavili spomenik? Kvečjemu nagrobni. Zato se mi zdi sprenevedanje dela slovenske politike o početju te vohunske agencije skrajno nespametno in kratkovidno, predvsem pa nedomoljubno. S korupcijo v naši državi in z vsemi mafijami moramo opraviti predvsem sami.

Dokazi, ki jih je zbrala Sova, so sprožili preiskavo, po kateri lahko specializirano državno tožilstvo proti komu vloži tudi obtožnico. Je to pravilen sklep?

Drži, o tem bo odločalo tožilstvo, Sova je svoje delo opravila. Verjamem, da bodo lahko pri tem vsi pristojni organi delovali svobodno in neodvisno in da bodo ustrezno zavarovani materialni dokazi in priče tudi ne glede na to, da bo delo nastopila nova vlada.

Je pa zaskrbljujoče, da je nova koalicija dala pobudo za ustanovitev preiskovalne komisije o domnevnih nezakonitih početjih slovenske policije in Sove. Kar pomeni, da ne bodo preiskovali tatu, ampak okradenega, ker se je branil. Ljudje si bodo o vsem lahko ustvarili svoje mnenje, tudi o tem, kako je z domoljubjem tistih, ki se z njim najbolj trkajo po prsih.

Nova vlada bo verjetno že zaradi te afere na prvi seji razrešila direktorja Sove? Je možen tudi kak drugačen scenarij?

Normalno je, da direktorja Sove in vojaške obveščevalne službe nova vlada hitro zamenja, to se dogaja marsikje. Zagotovo pa ni normalno, da iz vrst prihajajoče vlade direktorju grozijo z zaporom. Joško Kadivnik ni kdorsibodi, hočeš nočeš bo pustil neizbrisen pečat v zgodovini Slovenije in naše nacionalne varnosti.

Primož Lavre

Hvaležnost, s katero se je prejšnji ameriški predsednik Joe Biden odzval na vlogo Slovenije pri rešitvi njihovega državljana in novinarja Evana Gerskovicha, je daleč presegla običajno raven vljudnosti in enako velja tudi za zdajšnjega predsednika Trumpa. Prepričan sem, da sedanje pritlehne žalitve in grožnje direktorju Sove v ZDA ne ostajajo neopažene. Navsezadnje je o vlogi Sove pri sledenju, aretaciji in potem še izročitvi vrhunskih ruskih vohunov poročal ves svet.

Bila je napisana ameriška knjižna uspešnica Izmenjava – Skrita zgodovina nove hladne vojne (SWAP – Secret History of the New Cold War), ki je prejela nominacijo za Pulitzerjevo nagrado. In na tem mestu lahko z veseljem povem, da sta novinarja in ameriška prijatelja, ki sta napisala knjigo, avtorske pravice pravkar prodala v Hollywood in se bo prihodnje leto začel snemati celovečerni film. Material za dokumentarno nanizanko za Netflix pa je bil posnet že pred časom.

Na seji Sveta na nacionalno varnost takoj po volitvah so letele težke besede, celo obtožbe in grožnje z zaporom. Kdo je grozil komu? Nam zaupate podrobnosti?

Vodja opozicije je na seji, na kateri so bili predstavljeni materialni dokazi, fotografije in dokumenti o početju agentov Black Cube, reagiral na skrajno neprimeren način. Vpričo vseh prisotnih na seji, kar je skoraj 20 ljudi, je z zaporom med drugim grozil tudi predsedniku vlade.

Neverjetno. Zakaj je Janez Janša tako napet zaradi afere Black Cube, če pa ima, kot ga razumemo, mirno vest, saj se je z Izraelci v Ljubljani pogovarjal le o razmerah na Bližnjem vzhodu? Njegov odnos z Izraelci je, to morava posebej izpostaviti, saj gre za bistven podatek, dejansko fokusiran izključno na Benjamina Netanjahuja.

Kar zadeva vest, lahko govorim le o svoji, in ta je mirna. Kdor želi verjeti, da so agentje Black Cuba z zasebnimi letali najmanj štirikrat prihajali na sedež SDS na kavico in na pogovore o Bližnjem vzhodu, bo to pač verjel. In če se v Izraelu veselijo nove slovenske vlade, je to njihova pravica. Jaz pa bi se veselil, če bi se v nesrečno Gazo vrnila mir in novo upanje.

Lahko prihodnja vlada naše odnose z Izraelom dejansko povsem na novo določi? Janšev zaupnik na področju zunanje politike Tone Kajzer odkrito govori o preklicu priznanja Palestine, celo o selitvi veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem. To ni smešno.

Res ni smešno, v resnici je ta napoved žalostna. Preklic priznanja neke države je namreč izključno praksa eksotičnih držav. Denimo tistih, ki so priznale Kosovo, pa priznanje potem preklicale na poziv Srbije in v zameno za uvedbo brezvizumskega režima pri vstopu v Srbijo in s tem v Evropo, zaradi česar je morala EU Srbiji zagroziti z uvedbo vizumov, če ne bi opustila te prakse.

Znan je tudi primer Makedonije, ki je leta 1999 priznala Tajvan na podlagi obljub o milijardnih vlaganjih, potem pa je leta 2001 to priznanje pod pritiski Kitajske preklicala. Kar zadeva prenos veleposlaništva v Jeruzalem, pa vam vse pove tale seznam držav, ki so to že storile, v tem vrstnem redu: ZDA, Gvatemala, Paragvaj, Kosovo, Honduras, Papua Nova Gvineja in Fidži.

V Izraelu imajo jeseni prav tako volitve, Netanjahuju poleg tega grozi sodna preiskava zaradi korupcije. Če bo izgubil volitve, ga čaka zapor. Če ga ne zaprejo doma, ga bo lovilo Mednarodno kazensko sodišče. Človek lahko izbira med slabo in še slabšo možnostjo. Vse to bo gotovo vplivalo tudi na razvoj dogodkov na Bližnjem vzhodu, kajne?

Zagotovo, ni pa gotovo, da volitve sploh bodo. Nekaj mojih izraelskih prijateljev je v zadnjem času resno zaskrbljenih, da bi skrajneži v vladi izsilili odločitev, da se iz razloga, da je država v vojni, volitve odložijo. Kmalu bomo videli, ali to drži. Če volitev ne bo, bo to velika težava za Izrael in ves Bližnji vzhod, kajti vojni ni videti konca, še posebej zato, ker ima kar sedem žarišč. Vojna z Iranom je pa itak vseprisotna in po vsem sodeč večna.

Slovenija se je tudi po zaslugi Roberta Goloba v minulih štirih letih precej angažirala v tem delu sveta, svoje nestalno članstvo v Varnostnem svetu je v pretežni meri posvetila Bližnjemu vzhodu. Smo zaradi tega pozabili na vojno na vzhodu celine, na Ukrajino?

Res je vtis tak, vendar vara. Vojne v Ukrajini nismo pozabili. Koalicija voljnih se redno sestaja in sprejema usmeritve ter koordinira vedno nove sankcije zoper Rusijo. Evropska pomoč in podpora Ukrajini je nezmanjšana in po odhodu Orbana iz Evropskega sveta je končno sproščenih 90 milijard naše pomoči Ukrajini.

Ukrajina je medtem vzpostavila ravnotežje na bojišču in ustavila ruski pohod. Nismo pa bili uspešni pri tem, da bi Putina spravili za pogajalsko mizo z nami, z Evropo. In to kljub temu, da je največja Putinova želja ta, da bi mu EU odpravila sankcije in sprostila zamrznjenih 300 milijard ruskega premoženja v Evropi.

Tudi zadnji poskusi, denimo mojega francoskega kolega, ki se je pozimi mudil v Moskvi, so propadli. Rusi namreč vztrajno izražajo prepričanje, da je Evropa nepomembna in se z nami nima smisla pogajati, ker da vse, kar si od nas želijo, lahko dobijo preko Trumpa. Ampak zdaj bi bil že čas, da bi Putin razumel, da iz te moke kruha ne bo.

Po Trumpovi vrnitvi v Belo hišo so najprej Ukrajinci spoznali njegovo pravo naravo, potem smo do podobnih zaključkov prišli še Evropejci. Amerika nas ne bo več »varovala«, znajti se bomo morali sami. Toda obenem nam tudi Trumpova administracija priznava izjemno vlogo pri menjavi vohunov pred dvema letoma, o čemer sva že govorila. Brez slovenskega prispevka ne bi šlo, pravijo.

To dejstvo je v ameriških medijih neposredno in večkrat potrdil moj ameriški kolega iz časa menjave vohunov, Jake Sullivan, s katerim sva sodelovala pri pripravi izmenjave. Velikost države pri tem ne igra prav nobene vloge. V svojih javnih nastopih je posebej omenil pomen prispevka Slovenije in omenjal tudi sodelovanje z menoj.

Primož Lavre

Predvsem pa je ves pomen našega dela potrdil ameriški predsednik Biden, ki je premierja Goloba v znak hvaležnosti povabil na obisk v Belo hišo. Prepričanje, da sta bila prav v Sloveniji ujeta ruska vohuna odločilna za izmenjavo, pa se je dokončno potrdilo po tem, ko ju je ob vrnitvi pod letalom pričakal Putin in ju odlikoval z najvišjim odlikovanjem.

Po obisku v Beli hiši se je premier Golob sestal še s celotnim in izjemno hvaležnim vodstvom Wall Street Journala. Tam nas je pričakal tudi osvobojeni Evan Gershkovich in bilo je, kako naj rečem. … res zelo čustveno. In nepozabno.

Rusi najbrž niso bili ravno srečni, ker so v Sloveniji razkrinkali njihovo spečo celico, še pred tem pa z ambasade v Ljubljani poslali domov več deset »diplomatov«, ki to seveda niso bili?

Bili so zelo, zelo nesrečni … Rusi so storili identično napako kot srbski agresorji leta 1991 – podcenjevali so nas in zato nazadnje plačali visoko ceno. Veliko mladih in nič krivih vojakov JLA je padlo zaradi norosti beograjskega režima in prepotence napihnjenih jugogeneralov, ki so verjeli, da se bomo Slovenci ob nastopu tankov poskrili v mišje luknje. Podobno so ravnali Rusi.

Najprej sta nas podcenjevala ruska vohuna sama, saj sta se pri nas očitno počutila preveč varno in domače, potem pa še njuni nadrejeni, ki so verjeli, da jih bomo preprosto kar vrnili v Rusijo. Navsezadnje so nas očitno močno podcenjevali tudi agentje Black Cuba, pa se zanje ni dobro končalo.

Nova slovenska vlada bo meso postala po zaslugi populista, ki se je takoj po izvolitvi za predsednika parlamenta javno pridušal, da bo odšel na obisk v Moskvo, kamor niti še ni dobil vabila. Kaj pomeni ta novi moment v slovenski politiki? Je Janša začutil svojo priložnost v t. i. ruskem svetu?

Gre za koncept nacionalnega populizma, ki ga je v Rusiji ustvaril Putin, na Balkanu pa povzel Vučić. Teze teh svetov so klasične, znane že iz razvpitega Memoranduma srbske akademije znanosti iz leta 1985, ki so utrle pot Miloševiću in temeljijo na tem, da je Rusija (Srbija) povsod tam, kjer Rusi (Srbi) živijo.

Miloševič je dobil nalogo, da Jugoslavijo ukroji po meri največjega naroda. Končalo se je v krvi. Če ima slovenska parlamentarna stranka ambicijo po tem, da se v teh časih povezuje z Rusijo in se obišče Moskvo, če je ambicija uvesti srbsko manjšino v slovensko ustavo, če nam za vzor priporoča zunanjo politiko Aleksandra Vučića, če podpira izstop iz Nata, članstvo v EU pa vidi kot grožnjo slovenskemu gospodarstvu, je to zelo jasna opredelitev zoper vrednostne temelje, na katerih stojita Slovenija in njena zunanja politika.

Doslej smo bolj kot interese Rusije na našem ozemlju čutili t. i. srbski svet, torej prisotnost kapitala iz Republike Srbske, ki je na ta način vstopil na ozemlje Evropske unije. Je to izziv za slovensko nacionalno varnost?

Je, bom zelo odkrit. Pod Golobovo vlado smo vsi tisti, ki se ukvarjamo z nacionalno varnostjo, soglašali in dosegli, da je bil Milorad Dodik uvrščen na seznam sankcij in dobil prepoved vstopa v Slovenijo. Argumenti, ki so bili predstavljeni vladi za to odločitev, so bili trdni in pomembni, podkrepljeni z novimi ugotovitvami o infiltraciji umazanega denarja z Balkana v Slovenijo, prav posebej iz Republike Srbske.

S tem smo poslali sporočilo, da se skrajno resno lotevamo boja zoper mafijo, ki skozi nakupe nepremičnin in skozi posle v gradbeništvu pri nas pere denar. Sledilo je še nekaj ukrepov in akcij, tudi zoper slovenska podjetja, ki kršijo evropske sankcije in izvažajo v Rusijo. Tudi to smo prvič dosegli prav pod sedanjo vlado.

Primož Lavre

To je vplivalo na naše ocene v okviru različnih evropskih agencij, tudi agencije Moneywall, kar nazadnje vpliva tudi na ocene bonitetnih hiš. Od teh pa je odvisna cena našega zadolževanja. Nismo popustili pritiskom, naj tega ne storimo, tudi tistim ne, ki so prihajali od naših zaveznikov.

Nacionalni interes je bil, da vztrajamo, in smo uspeli, naše ocene so izboljšane. Če bo nova vlada sankcije ukinila, pa seveda upam, da jih ne bo, bo pa jasno marsikaj, kar komu danes še ni.

Ste eden bolj pišočih slovenskih diplomatov, oglašate se tudi v Reporterju. Razmišljate, da bi napisali knjigo o obdobju, ki ste ga preživeli kot svetovalec za nacionalno varnost?

Seveda, jo že pišem, imam kup papirjev in papirčkov, zabeležke z vseh koncev in krajev, tekste v računalniku, vtise v glavi … Se pa zdaj ukvarjam tudi s ponudbo, da bi imel po upokojitvi enkrat na teden podkast. Zamislil sem si delovni naslov Starec in vesolje (smeh).

Domneval sem, da bi imeli pri pisanju težave. O marsičem, kar veste in ste izvedeli v tem času, ne smete javno govoriti. Za intelektualca je to huje kot božja kazen, hehe.

Imate prav, ampak vam povem, da stvari, ki jih bo treba nesti v grob, niti niso tako pretresljivo zanimive in še manj zabavne. Huje je, da ne morem govoriti o stvareh, ki jih po naravi mojega dela dobim na mizo praktično vsak dan in zadevajo včasih prav srhljive razsežnosti kriminala in korupcije pri nas.

Ali pa o nacionalnem interesu, iz katerega se mnogi še vedno norčujejo, češ koga briga nacionalni interes, mi moramo delati za profit. Tej nezreli logiki potem rečejo spoštovanje pravil korporativnega upravljanja gospodarskih družb. Če bi Američane zanimal samo profit, bi še zdaj živeli pod angleško krono.

To je tisto, zaradi česar pravim, da porod naše države še vedno traja. Zaradi tega v tednu pred volitvami ostanemo ljudje brez goriva na črpalkah, in to edini v celi Evropi! Zakaj že? Potem pa nas hočejo prepričati, da je to normalno, ker mora podjetje skrbeti za dobiček.

Zaradi tega smo morali sklicati izredno zasedanje Sekretariata sveta za nacionalno varnost, sprejemati ukrepe in nazadnje angažirati še Slovensko vojsko, da je naši korporativni genialni pameti pomagala razvažati gorivo na črpalke iz sicer polnih skladišč.

Donald Trump je svoji administraciji ukazal, naj razkrije večino doslej zaupnih informacij o neznanih letečih predmetih. Za preusmerjanje pozornosti po aferi Epstein zagotovo boljša poteza kot napad na Iran, kajne?

Mojstrov preusmerjanja pozornosti ne manjka niti pri nas. Trump je evropske politične skrajneže podprl in podučil, da je treba dobesedno vsak dan ljudi zasipati z vedno novimi idejami in pogosto povsem izmišljenimi intrigami zato, da se pozabi na neizpolnjene obljube.

Ko bedaku s prstom pokažeš na luno, gleda v tvoj prst, lune pa ne vidi. V prihodnosti se nam obeta veliko metanja peska v oči javnosti, ne samo pri nas, ampak pri vseh populistih širom Evrope. Obljubljali nam bodo luno, kazali pa srednji prst. A vsega, kar smo v zadnjih letih dobrega naredili na področju nacionalne varnosti, ne bo mogoče ogroziti. Ali kot bi rekel moj blagopokojni nono Rudolf: da so bili stari časi dobri, sem spoznal šele potem, ko so prišli novi.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.