Ali je ta knjiga rehabilitacija Igorja Bavčarja?
Gre za četrto knjigo iz serije Velikani slovenske osamosvojitve in kako jih je spremljala slovenska tajna politična policija Udba. Najprej sem obdelal Cirila Žebota, nato Franceta Bučarja in Jožeta Pučnika, sedaj Igorja Bavčarja, prihajajo še Franc Jeza, Dimitrij Rupel in še nekateri. To nima direktne povezave s tem, kar se je dogajalo z Bavčarjem pozneje, ko se je znašel v sodnih procesih, čeprav posredno morda, saj so ga v vrhu partije precej sovražili. Zagotovo pa Bavčarja kaže pozitivno, saj je bil pomemben v procesu demokratizacije, pozneje pa tudi osamosvajanja Slovenije, vendar tega obdobja ne obravnavam, ker se knjiga zaključi leta 1990.
Bavčar je začel kot revolucionar, če sklepamo po njegovih odmevnih člankih v Tribuni, ki jih je pogosto opremil z geslom Proletarci vseh dežel, združite se!
Takrat so bili vsi študentje zelo levi. To je bilo obdobje, ko smo bili kot študentje kritiki takratnega socializma, ker se nam ni zdel pravi socializem. Sčasoma se je to prevesilo v zahteve po demokratizaciji in posledično tudi osamosvojitvi Slovenije. Med osamosvojitelji, ki sem jih doslej obravnaval, je Bavčar imel največjo operativno vlogo v osamosvajanju. Čeprav je bil Pučnik predsednik Demosa, ni bil tako operativno vpleten v osamosvojitev kot Bavčar, ki ni bil le politični, ampak tudi vojaški voditelj osamosvajanja.
Kdaj se je zgodil politični prelom, ko Bavčar iz marksista postane zagovornik spremembe sistema v večstrankarsko demokracijo?
Če ga vidimo še leta 1984 na kongresu ZSMS kot vnetega marksista, se potem začnejo pri Bavčarju spremembe, dokončno pa se obrnejo takrat, ko se začne sestajati s Stanetom Kavčičem. Takrat začne proučevati partijski liberalizem, ki je bil uničen leta 1972, ko je nastopilo svinčeno obdobje. Pozneje v času procesa JBTZ postane vodja Odbora za varstvo človekovih pravic, ki pa je eden ključnih nosilcev demokratizacije v Sloveniji in posledično iz tega nato izhaja zahteva po osamosvojitvi Slovenije. Ta je sicer že prisotna leta 1987 v 57. številki Nove revije, čeprav Bavčar pri tem ni sodeloval, ker ni bil v tem krogu. Je pa takrat pisal članke v Mladini z zahtevo po demokratizaciji in liberalizmu.
Bavčar pod lupo Udbe: kaj vse piše v udbovskih dosjejih o Igorju Bavčarju
Kdaj pa se je začel srečevati s Kavčičem, ki je umrl leta 1987?
Leta 1987, v zadnjem letu njegovega življenja, takrat je z njim tudi objavil velik intervju v Časopisu za kritiko znanosti. Ko je Stane Kavčič umrl, pa je Janši in njemu Niko Kavčič konec leta 1987 prinesel v družbeno podjetje Mikroado, kjer sem bil jaz takrat direktor, dnevniške zapise, ki jih je pretipkala njegova žena, in potem smo izdali knjigo Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča. To je bila prva knjiga v Jugoslaviji, ki je bila postavljena na računalniku. Bali smo se iti v tiskarno, ker je vse nadzirala Udba. Zato smo jo pripravljali v tajnosti. Pozneje sem našel udbovske dokumente, v katerih so analizirali, kaj vse bo pisalo v tej knjigi, celo v predgovoru, ki sta ga na koncu napisala Igor Bavčar in Janez Janša. Očitno je Udba imela svojega ovaduha celo v krogu ljudi, ki so pripravljali to knjigo.
Bavčar je bil takrat eden od ključnih osamosvojiteljev, spomnimo se tudi njegove vloge kot notranjega ministra v času osamosvajanja, na koncu pa je končal kot propadli tajkun in obsojenec. Kaj to pomeni za slovensko osamosvojitev?
Kolikor mi je znano, si še vedno prizadeva izničiti te sodne postopke. Del sodbe je že bil problematiziran na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu v zvezi z nezaslišanim televizijskim nastopom takratnega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, zato bo treba počakati na končen razplet. Res pa nisem bral sodnih spisov, tega nisem podrobno spremljal, zato ne morem dajati ocen. Vsekakor to ne zmanjšuje njegove pozitivne vloge v času demokratizacije in osamosvajanja Slovenije.
Naslednja knjiga bo o Dimitriju Ruplu. Kaj bomo lahko prebrali o njem?
Iz udbovskih dokumentov je razvidno, da je on prvi predlagal, da se ustanovi neka nova revija, pozneje pa je Tine Hribar po Titovi smrti predlagal Novo revijo. Rupel je tudi prvi predlagal nacionalno številko Nove revije. Po udbovskem spremljanju Rupla se tudi vidi, da je bil pravzaprav najpomembnejši člen v krogu Nove revije. To bo poudarjeno v tej knjigi, ker je Udba njega spremljala že veliko let prej in ga celo skušala pridobiti, kar pa jim ni uspelo. Udba je spremljala tudi njegovo vlogo v času, preden nastanejo politične spremembe. Zato bo knjiga zanimiva, v njej bo ogromno dokumentov, ki pred tem niso bili objavljeni.
Kdaj pa bo izšla?
Knjiga je že v lekturi in bo izšla čez nekaj mesecev, v prvi polovici prihodnjega leta. Oktobra pa bom v Trstu predstavil knjigo o Francu Jezi kot velikanu slovenske osamosvojitve. Takrat bo 40. obletnica njegove smrti. On je bil verjetno najbolj »fanatični« zagovornik slovenske osamosvojitve, delal je v Trstu, žal je umrl leta 1984, in tako ni dočakall samostojne Slovenije. Udbovci so ga zelo spremljali in ga celo skušali ugrabiti, zato bo zelo zanimiva knjiga, sploh zato, ker ga v Sloveniji premalo poznamo. Njegove ideje so med temelji slovenske države.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
