»Tak spomenik bi svoje mesto upravičeno imel na osrednjem trgu našega glavnega mesta, na Trgu republike, na katerem so se odvijala mnoga osamosvojitvena dejanja. Tudi dvig zastave mlade slovenske države in njena oznanitev svetu. Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol. Spomenik slovenske osamosvojitve bi bil poklon našemu skupnemu dejanju, ki se ne bi mogel zgoditi kot dejanje enega dela Slovencev proti drugemu, je dejal Kučan.
»Muzej, kakršen koli že, ne more opravljati funkcije spomenika. Oddolžitev ródu, ki je zmogel veliko državotvorno dejanje, lahko opravi spomenik osamosvojitvi. Spomenik času, ko smo razumeli, da smo odvisni drug od drugega in zato drug drugemu tudi odgovorni. Nosil bi tudi pomembno izročilo prihajajočim rodovom, da nič v zgodovini naroda ni podarjeno, saj si je svobodo in dostojanstvo potrebno izboriti vsakokrat znova. Pa tudi, da sta v tem boju potrebna tako pogum kot razum.«
Spomenik slovenske osamosvojitve bi bil poklon našemu skupnemu dejanju, ki se ne bi mogel zgoditi kot dejanje enega dela Slovencev proti drugemu, je dejal Kučan.
Kučan verjame, da je vsakdo, vsak državljan, ki se je na glasovanju na plebiscitu zavzel za samostojno slovensko državo, po svojih najboljših močeh opravil tudi svojo dolžnost na mestu, na katerem je bil. Še posebej v času odpora zoper agresijo JLA. Brez enotnega odpora, tega skupnega dejanja državljank in državljanov Slovenije, naš skupno prepoznan cilj ne bi bil dosežen, dodaja prvi predsednik.
»Odveč so zato razprave, kdo je bolj in kdo je manj zaslužen za uspeh. Izrazito spolitizirane razprave v zvezi z muzejem osamosvojitve poskušajo dati legitimacijo nekakšnega vsesplošnega samospraševanja o tistem, zdaj že preteklem času, in o zaslugah. Pri tem v resnici ne gre za muzej. Muzej itak je in bo. V njem bo celovito predstavljeno tudi osamosvajanje Slovenije kot pomemben del celotne zgodovine Slovencev. V resnici gre za prisvajanje zaslug, za ideološko interpretacijo takratnega dogajanja in pristransko označevanje in izločanje posameznikov, njihovih dejanj, pomislekov in celo besed, vse seveda zunaj konteksta časa.«
»Predvsem pa gre za spregledovanje pravega junaka osamosvojitve, to je Slovencev in vseh državljanov Slovenije. Ti so se odločili, kljub veliki negotovosti in nevarnostim, in ti so svojo odločitev tudi branili in ubranili. To smo storili na način, ki mu je svoje priznanje izrekla tudi takratna mednarodna skupnost s hitrim priznanjem države. Tudi zaradi prepoznanih zavez in naporov Slovenije, da svoj cilj doseže po mirni poti, tako da v takratnih zaostrenih razmerah ne bi ogrožala enakih pravic kakega drugega naroda, ki bi želel samostojnost, in predvsem da ne bi ogrožala miru v naši soseščini in v Evropi,« je še dejal Kučan.
