»Slovenija je za nas pravi raj. Vse, kar je za nas idealna podoba sveta, smo našli tam. Kazinoji, ženske, prijatelji iz celega svet.« To bi bil idealno geslo za turistično promocijo naše države. Škoda le, da jo je izrekel eden od nekdanjih najhujših pripadnikov neapeljske camorre Maurizio Prestieri, ki ina menda na vesti 30 ljudi, v intervjuju za italijanski dnevnik La Repubblica.
Tako da s promocijskim sloganom za zdaj še ne bo nič. Predvsem, ker je Prestieri h gornji misli dodal: »Vse lahko kupiš, vse lahko dosežeš. V Sloveniji smo se čutili tako varne, da smo uporabljali svoja prava imena. Končno nikakršnih lažnih dokumentov. Vse institucije so bile tam pokupljene od najrazličnejših mafij: Rusi, Srbi, mi, Kalabrijci, Sicilijanci, neapeljska mafija iz Casal di Principe, Turki. Čisto vsi.«
Dragi gospodje, drage dame: se še spominjate pravljice o Sloveniji kot novi Švici? Pozabite jo. Izbrišite jo iz spomina. Pogovarjajmo se raje o Albaniji, Črni gori, Grčiji. In dobro bi bilo, da našega političnega sistema ne postavljamo v kontekste fototerminov pri Obami: kaj ko bi raje presedlali na fototermine pri Miletu Äukanoviću ali Hashimu Tachiju. Če se mafijski skesanec, pomočnik Paola Di Laura, enega od pomembnejših vodij neapeljske camorre, pohvali, da je njegovemu nadrejenemu življenje v Sloveniji tako lepo, da je celo pozabil na otroke v Neaplju, se moramo presneto resno zamisliti. Sodni zaostanki so v tem kontekstu res drobtinice, spori med državnim tožilstvom in pravosodnim ministrstvom pa otročja trma. Le kaj počenja policija? In ali se naša Sova, medtem ko pridno zapira arhive, ni ničesar zavedala?
Podobnih vprašanj je še in še, čeprav je odgovor v svoji tragiki preprost: »Vse lahko kupiš, vse lahko dosežeš.« Ni torej čudno, da je v naši državi zrasla »banda« narkobarona Dragana Tošića, ki je osvojila milanski trg kokaina. Očitno jim je to omogočila »liberalna« Slovenija, kjer se italijanski mafijci prosto sprehajajo po Prešernovem trgu. In seveda, »liberalna« Slovenija je tudi uspela v misiji nemogoče: po treh letih od spektakularnih aretacij so v zadevi Čista lopata zidarjem in hildam na sodišču komaj uspeli prebrati obtožnico, medtem ko sojenje miruje. Ali morda celo predčasno uživa »večni pokoj«.
Nadzorni organi? Garancijska telesa? Besedni zvezi, ki jih SSKJ morda ne pozna. Če pa se slučajno zgodi Jani Soršak, ga je treba odstopiti. Morda bi v našem primeru kazalo angažirati Supermana: a kaj, ko bi »naši« takoj potem tlakovali Tromostovje s kriptonitom.