Korupcija in njeno bolj ali manj uspešno preganjanje sta aktualna tema povsod po svetu, a kakšne Komisije za preprečevanje korupcije ne pozna in ne pogreša nobena urejena demokracija. Pri nas je v duhu kolektivnega samoslepila KPK skoraj splošno, vsekakor pa zelo večinsko prepoznana kot prepotrebna, koristna in kredibilna. K takšnim kolektivnim samoslepilom z anankastičnim ustvarjanjem endemskih družbenih modelov smo Slovenci očitno posebej nagnjeni. Pomislimo samo na Kardelja, Brozovo desno roko in velikega ideologa jugoslovanskega komunizma, na socialistično samoupravljanje, ta “najboljši med najboljšimi” modeli, na vse debele špehe, ki jih je omenjeni v serijah brez konca spisal in na neizmerno bogastvo orwellovskega novoreka, ki je bilo zavoljo njega desetletja v obtoku po naši deželi in ga nihče pri pameti na svetu ne bi razumel niti besedice. Ideolog v prejšnji pretežno balkanski državi pač ni mogel biti drug kot Slovenec, najbrž pa tudi v celi komunistični Evropi, z izjemo morda vzhodne Nemčije ne bi bilo mogoče najti nekoga, ki bi se tega početja lotil tako smrtno resno, predano in pedantno.
Ne bi se tokrat spuščali v nelahko modrovanje s področja socialne psihologije o tem, zakaj pri Slovencih tako nagibanje k početju, ki predpostavlja, da 0,3 promila svetovne populacije premore več pameti in družbene razsodnosti kot preostalih 999,7 promila in da je slovensko poslanstvo stalno izumljanje tople vode. Namesto preverjenih logičnih obrazcev učinkovitega pregona korupcije skratka neka komisija, ki ne sodi nikamor ne po formi, ne po vsebini.
KPK je že v zasnovi popolen tujek v sistemu. Brez vsakršnega nadzora, parlamentarnega, izvršnega ali pravosodnega. Komisija pred katero osebe, ki jih obravnava, nimajo nikakršne obrambe, možnosti pritožbe, ugovora; niti temeljnega varstva skratka. Teoretično lahko KPK, kot jo imamo, po poljubni presoji, pravični ali krivični, uniči kogarkoli: politično, profesionalno ali privatno, ne da bi ji kdorkoli kaj mogel. Celo vsaka kritična javna obravnava početja KPK lahko konča v duhu proslulega verbalnega delikta pred sodiščem, kar že občutijo na svoji koži nekateri vrhunski kritični intelektualci iz kroga ZZR.
Komisija, kot je zasnovana, je lahko poljubno in brez posledic zlorabljena za politične potrebe, več kot možno je, da politične opcije in vplivna ozadja prek nje politično obračunavajo z nasprotniki. Njen izbor in potrjevanje je usodno vezano na voljo trenutne oblastne opcije, zato postane več kot verjetno, da bo taka KPK pristranska v prid opcije, ki jo je izbrala in sovražno preganjalska do nasprotne opcije. Vsakemu demokratu s ščepcem soli v glavi bi lahko bilo jasno, da je ob velikih rizikih politične pristranosti in instrumentalizacije neke institucije, ki ima široka pooblastila, vpliv in pomanjkljiv nadzor, za demokracijo vendar bolje in varneje, da take institucije enostavno ni. Učinkovitega boja s korupcijo ne more biti, če ta ni zajamčeno pravičen in nepristranski, če se vsakega osumljenca striktno ne obravnava z isto tehtnico.
Posledica slabe definiranosti delokroga KPK je raztegljivost pooblastil, ki si jih vodilni lahko vzamejo po poljubni presoji. Obenem so prisotna še pooblastila, ki so zgrešena v definiciji, pomeni v popolnem nasprotju z duhom ustave in vseh poznanih praks urejenih demokracij. To lahko privede do videnega absurda, ki poseže celo v najbistvenejši temelj demokracije. Namreč demokracije kot oblasti ljudstva. Kar v parlamentarni demokraciji lahko pomeni samo to, da vlado na podlagi podpore parlamentarne večine sestavlja, torej ministre postavlja ali odstavlja mandatar oz. premier in nihče drug. Zanimivo in skrajno eksotično je, da se za to početje pri nas javlja nek predsednik Računskega sodišča, še bolj čudno, če KPK. Težko bi v zahodnih državah našli ljudi, ki bi verjeli popolnemu absurdu, kako sta se Šoltes in Klemenčič voljno javljala za to početje, v hlinjenem ali celo iskrenem prepričanju, da tako paralelno vladno mandarstvo izhaja iz njune funkcije. Dodaten absurd, a ne presenečenje glede na to, da smo tu že vsega hudega vajeni, je seveda, da je medijska prepričljiva večina terjala, da vlada takšne pozive po vojaško uboga.
Po vsaki normalni logiki, kot jo pozna zahodni svet, gre tu za prvovrstne prekoračitve pooblastil Šoltesa in Klemenčiča, ki kažejo na nepoznavanje črke a v demokratični abecedi. Šoltes in ne Pahor je npr. prav prozorno šel odstavljat ministra Erjavca z obskurnim očitkom zaostankov pri ločevanju odpadkov v trenutkih, ko se je nad ministra zgrinjal vihar negodovanja leve politike, ozadij in medijev zaradi povsem druge zadeve- ker ta ni hotel obremeniti Janševe vlade in Janše osebno v zadevi Patrija. Kakšen prozoren absurd in zloraba! Ne gre seveda trditi, da poročila računskega sodišča ali protikorupcijske komisije ne bi smela imeti političnih posledic. A te se omenjenih več ne tičejo. Gre za jasno mejo med stroko ( oz. pravom) in politiko, ki je demokrat na odgovorni funkciji ne bo šel nikoli prekoračit. Radikalni levičarji in marksisti imajo pa s tem težave, da, to je pa od nekdaj poznano. Najbrž ni potrebno razlagat, kam spada absurdni in izsiljevalski vzklik Klemenčiča na koncu tiskovne konference, na kateri je KPK javno obremenila Janšo in Jankoviča: “ Če se pa zdaj nič ne zgodi, potem je pa najbolje, da nas ( vodstvo KPK) jutri strpajo v zapor!”
Dogajanje ob izdaji omenjenega poročila spada seveda v klimaks vseh absurdov okoli vloge KPK. Težko je ne sprevideti spornosti političnega položaja, ko kontinuiteti skrajno zvesti predsednik Turk evidentno po svojem političnem okusu, ob jasnem nasprotovanju opozicije izbere nenadzorovano komisijo slabo definiranih pooblastil, ki nato pod krinko protikorupcijskega boja sesuje vlado Turku in podobnim nasprotnega pola in nato na oblast vrne levico, očiščeno liderja, ki je medtem levici postal v jasno breme. Za človeka, ki tega prozornega političnega konteksta vseh dogajanj okoli izdaje poročila KPK o Janši in Jankoviću ne želi videti in trdi, da je vse delo KPK potekalo korektno, strokovno, politično nemotivirano, nepristransko lahko velja komaj kaj drugega kot stari pregovor o nojevskem skrivanju glave v pesek. Verjetnost , da preštevilna dogodki iz tistega časa pomenijo nepovezana, nenačrtovana naključja, je objektivno več kot kilava.
Kaj npr. ugotavljati okoli dejstva, da je KPK pred izdajo poročila o Janši in Jankoviću tega dala v vednost Gregorju Virantu, očitno šibkemu členu koalicije, brez katerega podpore je vladi grozila izguba parlamentarne večine? Po kakšni logiki kot po povsem absurdni je bil do te vednosti upravičen Virant, ne pa tista dva, na katera se je obremenilna vsebina poročila nanašala in sta jo slednja izvedela, ne da bi lahko pred komisijo karkoli spregovorila v svoj zagovor, iz medijev, celo kasneje kot javnost? Kako je lahko KPK na sredini konferenci svečano sporočila, da je svoje povedala in vnaprej o zadevi ne bo diskutirala v javnosti, že v četrtek se pa isto troglavo vodstvo KPK pojavi v Slakovih Trenjih na uri in pol strelskih vaj na podobah Janše in Jankovića, kjer se v splošnem eksekutorskem enoumju kršijo vse uzance časti in etike demokratičnega tipa žurnalizma? Je npr. velika verjetnost, da dogajanje iz tistega časa, ta evidenten posebno zaupen odnos med Virantom in vodstvom KPK, nima nič opraviti z zadnjimi razbremenilnimi “ugotovitvami” KPK, da z Virantovimi napol zastojnskimi letalskimi kartami za celo svojo rodbino ni nič spornega, pa čeprav že vrabčki na strehah čivkajo, da to ravno ni res?
Če resno analiziramo poročili KPK o Janši ali o Jankoviću, so obremenjujoči argumenti v njima pravzaprav dokaj skromni, skoraj minorni. Bilo pa je vse to strahovito medijsko napihovano in v splošni naelektreni atmosferi, ko so ulice preplavljale nahujskane množice nezadovoljnežev, razgrajačev in zabavljačev, je lahko, čeprav bledo po vsebini, zadostovalo za namen političnega linča, prevrata, po mnenju nekaterih celo tihega državnega udara. Kar je imela KPK objektivnega proti Janši, je nekaj manjših šlamparij in nejasnosti; in to je, absurdno, zadostovalo, da je Slovenija sredi najglobje gospodarske recesije in krize zaupanja mednarodnih institucij in finančnih trgov za več mesecev ostala brez polno operativne vlade. Bistveno očitki KPK na račun Janše, ki se sicer vlečejo do danes, oni iz malhe Mladinih neslanosti in preganjavic, pa sicer sodijo v področje komedije- namreč zahteva, da bi Janša svojo čudovito parcelo v Trenti moral prodati po absurdno nizki vrednosti, ki jo je v svoji pregovorni nenatančnosti kdovekako pogruntal GURS; vse drugo, torej prodaja po tržni ceni, pa da je, po mnenju KPK, koruptivno početje.
Bistven del propagandno napihnjenega ugleda KPK je bila in je floskula, da je pogumno usekala, če ne povsem odsekala “glavi korupcijskega zmaja” na desni in na levi, tako Janšo kot Jankovića in da že to priča za njeno nepristranskost, kredibilnost. Dejansko so v poročilu KPK tudi očitki na račun Jankovića precej bledi in dvoumni; ugotovljeno je neko sumljivo, a ne nujno kaznivo kroženje velikih vsot denarja. Banalnosti v primeri s tem, kar je Janković prej več kot desetletje počenjal, ne da bi to najmanj omadeževalo njegov bliskovit vzpon v direktorski in politični karijeri, da ne omenjamo osebnega bogatenja- pri njem gre za šolske primere javno znanega, a povsem toleriranega konflikta interesa tako pri Merkatorju kot pri županovanju, za nepotizem; tudi izogibanje davkov s sumom na možnosti pranja denarja glede na ciprske naslove računov in družinskih podjetij, celo za sume bližine ljubljanjskim narkomafijskim krogom.
A spomnimo zdaj na časovno premico, torej dejstvo, da je poročilo prišlo v javnost v času, ko je Janković svoj premierski projekt po zaslugi lastne nespretnosti že davno zavozil, potem ko so mu znani krogi levih ozadij, prej desetletja botri Jankovićevega vzpona, javno obrnili hrbet. KPK dejansko ni udarila proti vrhu politične levice, kot je obglavila desno vlado- KPK je omogočila konsolidacijo levice in restavracijo njene vladavine brez volitev in to pod zaščitno znamko neke anonimne oboževalke Jankovića iz druge vrste, ki je preko noči postala vredna plemenitih vzgibov vstajniškega stremljenja, čista, naša prva ženska premierka, ustvarjena za ta položaj!
In kako vodstvo KPK odreagira po tem, ko se politični viharji in salto mortali, pri katerih njihovo poročilo pač igra neko vlogo, bistveno seveda, umirijo in se politične silnice vrnejo v znane okvire, ki so bolj ali manj stalnica iz časa vseh vladavin tranzicijske levice? Nadaljuje s svojo trdno zavezanostjo, da Slovenijo pomaga očistit korupcije? Ah, ne! Oni so svoje opravili, zdaj lahko grejo. So zmanjšali korupcijo? Ne. So sodelovali pri političnem prevratu? Očitno. Ampak vendar, oni so kredibilna, strokovna, nepristranska KPK. 80% javnosti ji, po meritvah javnega mnenja, popolnoma zaupa. Razumi, kdor more.
In kam grejo iz KPK? Novinar Praprotnik za direktorja v največjo banko v državni lasti. Seveda je nepovezano naključje, da nekdaj avtor številnih pamfletov proti Janezu Janši, pristranski v svojih člankih, da je težko biti bolj, potem veliki nepristranski razsodnik znotraj KPK o (ne)koruptivnosti tega istega, ki je Janšo, brez vsake politične motiviranosti, seveda, pomagal spravit ob vlado, zdaj nagrajen z direktorskim stolčkom v banki, ki sicer v globokih minusih samo odpušča, nikakor zaposluje? Imenovanje gotovo v ničemer povezano z aktualno vlado, ki ima vsak trenutek pristojnost zamenjati nadzorni svet te banke, posredno pa celotno poslovodno strukturo? Pravljica za lahko noč.
Nima s tem imenovanjem Praprotnika, med drugim preganjalca izraelskega kardiokirurga dr. Mishalyja, nič opravit zadnje poročilo, ki ga je KPK spravila v javnost prav v dneh, ko vse stanovske zdravniške organizacije z ostrimi besedami, kot jih nismo vajeni, javno grajajo očitno neodgovornost aktualne vlade pri zasedanju in vodenju zdravstvenega resorja, kritizirajo inertnost vlade, ko voda pri zdravstvenih financah teče že v grlo, ko kaže ura za zdravstvene reforme, ki nedopustno stojijo, že davno pet čez dvanajst, ko se oblast ne loti z rezanja lovk in pijavk, ki iz zdravstvenega sistema kradejo milijone prepotrebnega denarja. Gre seveda za poročilo KPK, ki diskreditira kritike vladne politike, ki bolj ali manj celotno slovensko zdravništvo preko nekega sumarnega 8 letnega podatka zaslužkov s.p.jev v lasti zdravnikov, te ozmerja, s pomočjo novinarskega obraza neke temperametne gospe z obale, nemara sredi težavnih let, kot združbo zaslužkarjev, ki da tlačijo javni denar v lastne žepe, skratka dvoživke, koruptivneži, mafijci. Kdo bi takim verjel, ko sprožajo kritike na račun vladne politike? Kdo bi zaupal njihovim predlogom za reforme zdravstva? Povsem netempirano, znova, poročilo KPK, kakopak.
Sicer je pa za vse, kar se problematičnega v zadnjih mesecih plete okoli KPK, po javni percepciji kriv sam predsednik Borut Pahor. Njemu je prek izbirne komisije oblastno zaledje, predvsem okoli PS, za novega predsednika KPK poslala v potrjevanje šibkega kandidata, na način, da Pahorju ni prepuščala v roke nobene izbire, sami si pa zdaj lahko v ozadju manejo roke, ko so dosegli kot stranski efekt še gonjo proti njim neljubemu predsedniku. Najhujši očitek, ki ga pri izbiri Štefaneca papagajsko oznanja gonja je ta, da je omenjeni član neke politične stranke. Natančneje, anonimni član odbora stranke tam daleč na prekmurski periferiji. To je menda tako strahovito dejstvo, da ugledni literati, ki se radi gibajo pri vodstvu DSP, terjajo nič več nič manj kot takojšen odstop predsednika države.
Seveda komaj koga zmoti, da je Štefanec nekoč vendarle bil politični funkcionar, ne le član in sicer mestni sekretar edine partije v času njene totalitarne nadvlade. Literarne odstavljalce predsednika, izvoljenega z dvotretjinsko večino slovenskih volilcev tudi očitno ne vznemirja, če njih same vodi človek pod sumi sodelovanja z zloglasno politično policijo, nedvomno vsaj pri pridobitvi iskane službe pri BBCju v Londonu. Pri Klemenčiču njegova visoka politična funkcija državnega sekretarja pri notranji ministrici, šefici LDS seveda nikoli ni bila moteča. A potrjeval ni Pahor. Potrjeval je Turk. Vanj se ne dvomi, vanj se zaupa. Saj je vendar prijateljski s Kučanom. Najhujša od vseh možnih očitkov je torej, da resimiramo, očitno kontaminacija s članstvom v neki demokratični politični stranki. V parlamentarni demokraciji. Smeh ali jok?
Mislim, da je po vsej opisani jari kači neštetih absurdov približno jasno, kako je s tem teatrom, ki ga pri nas imenujemo KPK. KPK je skrajno nesrečno, kot popoln tujek, umeščena v demokratični pravni okvir. Enako ali še bolj nesrečno kadrovsko zasedena. Razdalje med propagandno ustvarjenim bleščečim videzom in banalno pritlehno realnostjo so tu kilometrske. Za učinkovitost realnega pregona korupcije v Sloveniji bo srečen dan, ko bo KPK prestavljena v območje zgodovine. Bolje prej kot slej.