Skrivnostni umor Ivana Krambergerja buri duhove tudi po smrti Petra Rotarja, ki je dobrotniku vzel življenje s strelom z lovsko puško med zborovanjem v Jurovskem Dolu. Dobri človek iz Negove se je 7. junija 1992 pripravljal na nastop na jesenskih predsedniških volitvah in je tako obiskal nekaj krajev v Slovenskih goricah. Med nastopom v Jurovskem Dolu je okoli 18.45 odjeknil strel in predsedniški kandidat se je zgrudil na tla. Nekaj minut pozneje je umrl med prevozom v bolnišnico.
Policisti so hitro našli domačina Petra Rotarja, ki je umor priznal, pozneje je bil obsojen na 12-letno zaporno kazen, odsedel jih je devet. Po prihodu na prostost je vse do smrti leta 2019 živel na svoji kmetiji. Ko so v Jurovskem Dolu hoteli postaviti spominsko obeležje, kjer je bil umorjen Kramberger, se je Rotar temu ostro uprl in zagrozil, da bo ga porušil. Tudi z dobrotnikovim sinom se ni hotel srečati, ko je po naključju prišel mimo njegove hiše.
Peter Rotar je umor priznal, kriminalisti so ugotovili, da je streljal iz svoje hiše, krogla pa se je razletela.
Dobri človek iz Negove ni bil samo politični burkež, pomemben politik z velikim vplivom na množice. Rodil se je 4. maja 1936 v Ženjaku pri Benediktu v Slovenskih Goricah. Izučil se je za dimnikarja in med drugim služboval tudi v Črni Gori, kjer je služil vojaški rok. Leta 1963 je odšel na delo v Nemčijo, kjer je v Duisburgu najprej pometal ceste in čistil kanale, kasneje pa je dobil zaposlitev v eni od bolnišnic. Tam se je izučil za medicinskega tehnika in postal strokovnjak za dializne aparate. Izboljšave so mu prinesle slavo in denar, ki ga je večinoma namenil za pomoč bolnim in invalidnim v Nemčiji in domovini.
Njegove humanitarne dejavnosti so se nadaljevale tudi v Sloveniji, kjer je na svojih zborovanjih zabaval ljudi s svojo opico, izkupiček prodanih knjig, ki jih je napisal (prva je bila avtobiografija Trnova pot), pa je namenil bolnim otrokom. Takrat se je tudi začel ukvarjati s politiko in med ljudmi zbiral podpise za podporo slovenskim politikom v boju proti srbskim nacionalkomunistom. Kljub temu je ljudi presenetila njegova kandidatura za predsednika Slovenije leta 1990.
Kot samostojni kandidat je zbral več kot potrebnih pet tisoč podpisov za vložitev kandidature, nato pa na volitvah prepričal več kot 230 tisoč ljudi oziroma 18,5 odstotka in dosegel tretje mesto med kandidati. Premagal je celo kandidata ZSMS-Liberalne stranke (poznejše LDS) Marka Demšarja, ki je prejel 10,5 odstotka glasov. V drugi krog sta se uvrstila kandidat Zveze komunistov Milan Kučan (44,4 odstotka) in predsednik koalicije Demos Jože Pučnik (26,6 odstotka). Zmago je slavil Kučan z 58,59 odstotka glasov, medtem ko jih je Pučnik prejel 41,41 odstotka.
Iz analize volilnih glasov, ki jo pisec teh vrstic objavlja v svoji knjigi, lahko ugotovimo, da so Krambergerjevi volivci na volitvah leta 1990 bolj podprli Demos, zlasti SKD in SLS, v drugem krogu pa predsedniškega kandidata Jožeta Pučnika. Pozneje je Kramberger ustanovil svojo stranko in se z njo razšel ter napovedal kandidaturo na predsedniških volitvah leta 1992.
Predstavitev knjige Komu je bil napoti Ivan Kramberger, ki jo je napisal Reporterjev novinar Igor Kršinar.
Več o njegovem političnem delovanju in skrivnostnem umoru sem napisal v knjigi Komu je bil napoti Ivan Kramberger, ki jo je lani izdala založba Kulturni center Maribor, na predstavitvi pa so spregovorili tudi nekdanji Krambergerjevi politični sopotniki Milan Kučan, Marko Demšar in Lojze Peterle. Knjigo lahko še vedno naročite pri avtorju na e-naslovu igor.krsinar@reporter.si.
