Če so poslanci izglasovali Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora, bodo tudi Janeza Janšo za mandatarja. Da ne bi bil izvoljen, skorajda ni dvoma. Odprto ostaja samo še, koliko poslanskih glasov bo prejel v razponu med 46 in 50. Janša se je med tremi možnimi scenariji, ki jih ponujajo izidi zadnjih volitev, že odločil, da gre v projekt svoje četrte vlade. Za vsako ceno, s politično trgovino – s podporo Resnice v zameno za imenovanje Stevanovića na drugi najvišji položaj v državi.

Janša naj bi 14-člansko ekipo svoje nove vlade že sestavil, odprta ostajajo samo še nekatera imena. Bo res presenetil z izbiro bodočih ministrov in na koncu namesto starih obrazov iz svoje tretje vlade tokrat predstavil pomlajeno ekipo, kot zadnje dneve prihajajo namigi iz logov SDS?

Njegova zadržana izjava po obisku pri predsednici republike, da vlade »v tem trenutku ne sestavlja«, je bila navadno sprenevedanje, podobno kot njegovo nadaljevanje ob robu petkove seje državnega zbora, da SDS ne bo sestavljala vlade za vsako ceno. Ne samo ministre, Janša že išče tudi druge kadre za prevzem nekaterih pomembnih funkcij v državnem aparatu in njegovih podsistemih, ki so na prepihu vsakič, ko se zamenja vlada.

Potem ko je odhajajoči premier Robert Golob po obisku pri predsednici republike šokiral z izjavo, da se veseli dela v opoziciji, in s tem priznal, da »ladje ni varno pripeljal v pristan«, kot je svoje volivce še pred kakim tednom miril, da ohranijo mirne živce, je preračunljivo zadržani Janša prav po Golobovi zaslugi ostal dejansko edina mandatarska izbira.

Golob je s to potezo, z metanjem puške v koruzo, spravil v zadrego predsednico republike, da si v prvem krogu predlaganja mandatarja ne bo mogla po pilatovsko oprati rok. Da bi predlagala relativnega zmagovalca volitev, ki bi se nato kandidaturi odpovedal, ker mu ni uspelo sestaviti koalicije in nabrati potrebnih 46 poslanskih glasov. 

Janez Janša v vladni palači je namreč kot mana iz neba za drugi predsedniški mandat Nataše Pirc Musar. Predsednica republike je že našla vrzel, kako v prvem krogu ne predlaga nikogar, da jo potem v drugem krogu iskanja mandatarja z desetimi podpisi zaobidejo poslanci.

Pirc Musarjeva si zaradi predsedniških volitev prihodnje leto ne more privoščiti, da bi predlagala Janšo za mandatarja, četudi bi ji ta v predsedniško palačo prinesel najmanj 46 podpisov. Njeni (levi) volivci ji tega ne bi nikoli odpustili. V teh dneh političnega prostega teka, ko se ena vlada poslavlja, druga pa šele nastaja, politično ne preračunava samo Janša, ampak tudi Pirc Musarjeva in njen soprog Aleš Musar, ki se je naravnost odlično vživel v vlogo prvega gospoda.

Ne samo, da brez šestih poslancev Demokratov ni bila možna druga vlada Roberta Goloba, tudi četrte Janševe vlade ne bi bilo mogoče sestaviti.

Z menjavo oblasti pa se v Slovenijo vrača »izredno stanje« na ulicah in trgih, kar je že folklora, ko je na oblasti desna vlada. Spomnimo se, kako sta pred Janezom Janšo v predvolilni kampanji strašila Milan Kučan in Urška Klakočar Zupančič. Da bo četrta Janševa vlada hujša od vseh, se je pridušal prvi predsednik republike, in da bomo padli v temo, je prerokovala gospa z rdečimi salonarji, ki je na koncu ostala pred vrati parlamenta.

Predsednik SDS se glede na svoje pretekle mandate gotovo zaveda, kaj ga čaka. Vprašanje pa je, ali ga je kaj izučilo, da bo tokrat ravnal drugače in ne bo ponovno še sam izdatno prilival olja na ogenj. Zadnje tedne, ko sestavlja vlado, si je spet nadel »ovčji kožuh«. Deluje precej zadržano in umirjeno. Ko bo izvoljen za mandatarja in bo v parlamentu potrjena še ministrska ekipa, se bo najbrž pričela druga pesem. Volk pač ne bo mogel iz svoje kože.  

Po izrazito levi vladi Slovenija dobiva izrazito desno vlado, ki se bo potrudila izničiti čim več tistega, kar je bilo sprejeto v zadnjih štirih letih. Političnega revanšizma se ne gre samo Janša, natanko to je leta 2022 po prihodu v vladno palačo počel tudi Robert Golob.

Slovenija pa se bo še naprej vrtela v začaranem krogu, ker vsaka nova (politično enobarvna) vlada podre vse tisto, kar je naredila njena predhodnica. Ne nujno samo slabih oz. škodljivih stvari, na maščevalnem pohodu lahko padejo tudi tiste rešitve, ki so se izkazale za dobre. Politični zmagovalci vsake štiri leta pri nas namreč začnejo pisati zgodovino na novo. Da bi takšno prakso presekali, bi bila za razvoj Slovenije gotovo bolj koristna širša koalicija, ki bi segala preko političnih polov.

Toda politična širina, platforma sodelovanja, preseganje delitev in da obstaja izbira, vse to so bile očitno le cenene politične floskule v predvolilni kampanji, v vnaprej napisanem političnem scenariju. Navadna »tržna niša«, metoda, kako še enkrat peljati volivce žejne čez vodo.

Anže Logar se je v zadnjih štirih letih naravnost izmojstril v tehnologiji političnega sprenevedanja in vsebinsko praznega govorjenja. Na »politični tržnici« Logar pri tem ni bil prvi, pred njim so »politično sredino« prodajali tudi »novi obrazi« na levici, ki so podobno naplahtali volivce in nato praviloma že po koncu mandata pristali na političnem smetišču.

Ne samo, da brez šestih poslancev Demokratov ni bila možna druga vlada Roberta Goloba, tudi četrte Janševe vlade ne bi bilo mogoče sestaviti. »Demokrati v naslednjem sklicu ne bomo glasovali za podaljšanje ali obnovitev mandata Roberta Goloba, prav tako pa tudi ne bomo dali glasove za še eno vlado gospoda Janše,« se je na zadnjem soočenju na Pop TV zaklinjal Anže Logar.

Prvi del svoje predvolilne izjave, da ne bodo podprli Goloba, je Logar izpolnil, drugi del, da ne bodo dali glasov Janši, pa bo prelomil. »Glas za Logarja je glas za Goloba,« je pred volitvami v intervjuju za Reporter svaril Janez Janša.

»Janša in Logar sta uigrana,« pa je v Reporterjevem podkastu tedaj opozarjal Robert Golob. Z izvolitvijo Janeza Janše za mandatarja in z vstopom Demokratov v četrto Janševo vlado je bil (bo) glas za Anžeta Logarja v resnici glas za Janeza Janšo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.