Klemen Jaklič: Postavlja se vprašanje legitimnosti in legalnosti volitev

Tega pa žal ni storilo vrhovno sodišče, ki pred Janševim odhodom v zapor 20. junija ni odložilo izvršitve kazni, ni pa je niti prekinilo, potem ko je Janša že bil v zaporu.  Oboje mu je omogočal 423. člen zakona o kazenskem postopku - Vse to se je dogajalo manj kot mesec dni pred parlamentarnimi volitvami, to še krepi Jakličeva opozorila o nepopravljivem posegu v demokratični proces.

Kako komentirate z vidika sedanje odločitve ustavnih sodnikov tedanje ravnanje vrhovnega sodišča?

Položaj komentiram enako, kot sem ga takrat, ko je bila sprejeta prva odločitev ustavnega sodišča v tem primeru. Iz prve odločbe ustavnega sodišča je jasno izhajalo izrecno izraženo zaupanje oziroma pričakovanje ustavnih sodnikov, da se bo vrhovno sodišče, ki je bilo takrat primarno pristojno za odločanje v primeru, že samo odzvalo ustavno skladno in pri svoji odločitvi »na prvo mesto postavilo človekove pravice«, kot se je takrat izrazilo ustavno sodišče. In sicer »vključno z odločitvijo o prekinitvi sodbe«, ki jo je po izrecni razlagi večine ustavnega sodišča vrhovno sodišče imelo na voljo za učinkovito zavarovanje človekovih pravic v tem primeru. Vrhovno sodišče je to zaupanje in pričakovanje povsem prezrlo. Že takoj ob analizi prve odločbe ustavnega sodišča sem javno opozarjal na ta ključni duh zaupanja in pričakovanja, ki je vel iz odločbe, ter nanj s prstom zaman kazal, ko je potem do tega dejansko prišlo.

A kdor je bral tisto prvo odločbo ustavnih sodnikov pošteno, je ob takem ravnanju vrhovnega sodišča vedel, da bo v drugi, nedavni (in soglasni) odločitvi ustavnega sodišča moralo priti do odločne reakcije. Vrhovno sodišče ni upravičilo zelo jasno izraženega zaupanja in pričakovanja ustavnega sodišča, da naj pri svojem odločanju na prvo mesto postavi ustavo in njeno varstvo človekovih pravic. Da bi bila ustavna obveznost vrhovnega sodišča še bolj jasna, so na nevarnost prezrtja še bolj in vnaprej opozarjali posamezni ustavni sodniki v svojih ločenih mnenjih k prvi odločbi. Govorili so o tem, da bo »zelo kmalu, že pri vprašanju prekinitve sodbe, jasno«, ali je bilo zaupanje večine ustavnega sodišča glede učinkovitega varstva človekovih pravic pred vrhovnim sodiščem v tem primeru upravičeno. Soglasna odločitev ustavnih sodnikov v drugem poskusu potrjuje, da so imeli ti »zgodnji znanilci pravice«, kot sem jih takrat poimenoval, prav, ko so o tem podvomili. »Zgodnjim znanilcem« so se sedaj, ob tem neposrednem empiričnem dokazu prezrtja, neizogibno morali pridružiti tudi drugi.

Kakšna je vaša ocena takega razvoja dogodkov, ki bi jih na vrhovnem sodišču lahko preprečili, ne glede na njihovo končno negativno odločitev za Janšo?

Vrhovno sodišče pri svojem odločanju na prvo mesto ni postavilo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Ni jih zavarovalo, kljub opisanim vnaprejšnjim opozorilom ustavnega sodišča, ki so bila, kot sem zapisal že v času prve odločbe, tako jasna kot v skoraj nobeni odločbi doslej. Kljub izrecnemu opozorilu je vrhovno sodišče sodilo v nasprotju z ustavo in ustavno zajamčenim varstvom človekovih pravic.

Kaj se da storiti, če bo ustavno sodišče tudi vsebinsko pritrdilo Janševi ustavni pritožbi in sodbo razveljavilo ali jo spremenilo v oprostilno. Se lahko stvari vsaj deloma popravi – bi moralo ustavno sodišče razveljaviti julijske volitve?

V luči povedanega bi pritožnik poleg kratenja drugih človekovih pravic (večino jih že zatrjuje) za popolnejše varstvo moral uveljavljati tudi kratenje pravice do učinkovitega varstva palete demokratičnih pravic. To je eno od mest, na katerem je ustavna pritožba, kot je bila javno predstavljena, po mojem mnenju nekoliko pomanjkljiva. Vendar je v končni fazi odločitev o tem, katero kratenje pravic uveljavljati, stvar pritožnika in njegovih odvetnikov, najbrž tudi strategije. Poleg kršitev, ki jih ustavna pritožba že zatrjuje, gre tudi za vprašanje vrste kratenja pritožnikovih demokratičnih pravic kot temeljnih človekovih pravic. Nato pa še širši kontekst ustavne pravice ljudi, da volijo v razmerah, ki omogočajo »svobodno oblikovanje politične volje« (Freie Politische Willensbildung), če omenimo npr. doktrino Nemškega ustavnega sodišča. V tej luči se seveda postavi tudi vprašanje legitimnosti, in če hočete celo legalnosti (ustavne skladnosti), volitev, po katerem sprašujete. Ustava ljudem jamči volitve, ki so svobodne, poštene in enake za vse v politični tekmi. Če se izkaže, da je bilo to ustavno jamstvo zaradi kratenja temeljnih človekovih pravic vodilnemu politiku opozicije bistveno okrnjeno, nastane tudi vprašanje ustavne skladnosti takšnih volitev.

 Toda pri vprašanju tako težkih posledic (razveljavitev volitev) v pravno analizo neizbežno pride tudi vprašanje nepravnega elementa – poguma. Med ustavnimi sodniki v demokratičnem svetu so seveda tudi taki, ki jih pri sanaciji neustavnosti morebitna teža posledic prav nič ne prestraši, zato v primerjalni ustavni praksi poznamo kar precej primerov ustavnosodnih razveljavitev volitev. Toda ne delam si utvar, da bi takšna pristna predanost ustavnosti in demokraciji ta hip že bila del pravne kulture tudi pri nas. Prihajamo z nekega drugega planeta, na katerem je veljalo, da ni nič takega, če volitve niso svobodne, poštene in enake za vse. Navada je železna srajca.