Ustavno sodišče je Janševo pritožbo zavrglo zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev. Večina ustavnih sodnikov je bila mnenja, da zatrjevane kršitve človekovih pravic niso izkazane s tisto stopnjo očitnosti, ki se zahteva, da bi Ustavno sodišče lahko odločalo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. O njihovi utemeljenosti bo najprej moralo odločiti vrhovno sodišče, če bo pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Če bo Vrhovno sodišče obrazložilo, zakaj očitki o zatrjevanih kršitvah niso utemeljeni, bo imel pritožnik možnost vložiti ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča.
Na spodnjih povezavah so dostopne:
SKLEP USTAVNEGA SODIŠČA O ZAVRNITVI PRITOŽBE
LOČENO MNENJE USTAVNEGA SODNIKA JANA ZOBCA
LOČENO MNENJE USTAVNEGA SODNIKA MITJE DEISINGERJA
LOČENO MNENJE USTAVNEGA SODNIKA ERNESTA PETRIČA
Ustavni sodnik Jan Zobec je v odklonilnem ločenem mnenju podrobno utemeljil izjemnost primera. Po njegovem ”bi se z vsebinsko odločitvijo okrepilo zaupanje v delovanje pravne države in njenih institucij, predvsem pa bi se okrepilo zaupanje v varnost ljudi pred arbitrarno uporabo (da ne rečem zlorabo) sredstev državne represije zoper kateregakoli posameznika. To sporočilo bi bilo naslednje: V naši državi (kot povsod v normalnem in civiliziranem svetu) se ne sme zgoditi, da bi bil kdorkoli obsojen za abstraktna' storjeno dejanje. Pri nas je človek lahko obsojen samo za svoje dejansko ravnanje. To je nekaj tako samoumevnega, da ni nobene potrebe, da bi se o tem vprašanju najprej izreklo Vrhovno sodišče."
Zobec je opozoril še na dodaten razlog izjemnosti: ”Ne morem si zatiskati oči pred dejstvom, da je pritožnik vodja največje opozicijske stranke, na so za 13. 7. 2014 razpisane predčasne parlamentarne volitve ter da bo pritožnikov odhod na prestajanje dvoletne zaporne kazni, ki je bila izrečena v flagrantno nepoštenem postopku, bistveno zaznamoval izid teh volitev. V katero smer in v čigavo korist, je stvar špekulacij. Vendar je nesporno, da bo njegov odhod v zapor sredi predvolilne kampanje bistveno vplival na demokratičen proces v državi in na legitimnost volilnega rezultata - kakršenkoli ta že bo. Zato primer naravnost kliče po zadržanju izvršitve z izpodbijano sodbo naložene zaporne kazni in po čim prejšnji odločitvi o ustavni pritožbi. S tem bi bilo preprečeno, da bi na volilni izid padla senca dvoma v njegovo legitimnost - da ne omenjam možnosti sumničenj o zlorabah sodstva v politične namene in krepitve dvomov v samostojnost, neodvisnost ter poklicno integriteto vseh v ta postopek vpletenih institucij in njenih posameznih predstavnikov.” Zobec zato obžaluje odločitev večine, da se ustavna pritožba zavrže.
Ustavni sodnik Ernest Petrič je v odklonilnem ločenem mnenju opozoril na nepopravljive posledice, ki bi nastale z Janševim odhodom v zapor: ”Odvzem osebne svobode je, poleg odvzema življenja, najhujši poseg v človekovo dostojanstvo in človekove pravice, še zlasti, če bi se kasneje izkazalo, da je bil poseg nezakonit. Z odvzemom osebne svobode, če bi ta bila odvzeta s kršitvijo človekovih pravic, bi nedvomno nastale "nepopravljive posledice".”
Petrič opozarja, da Ustavno sodišče v sklepu o zavrženju Janševe pritožbe po eni strani nakazuje možnost obstoja resnih kršitev človekovih pravic in potrebo resne in poglobljene ustavnopravno presoje, hkrati pa večina ustavnih sodnikov po drugi strani ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj, ki se zahteva, da bi Ustavno sodišče lahko odločalo o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Petrič meni, da sodbi prvostopenjskega in višjega sodišča glede storitve kaznivega dejanja "sprejema obljube" ne vsebujeta dovolj prepričljivih dokazov. ”Sprejem obljube, kot jo skuša dokazati sodba prvostopenjskega sodišča, po njegovem ne vzdrži soočenja zlasti z načelom zakonitosti, ki je povezano z načelom in dubio pro reo. Zlasti bode v oči, da izvršitev zakonskega znaka "sprejem obljube" ni dokazana (ne s pričami, ne z dokumenti, tudi ne kje, kdaj in na kak način je bila ta obljuba sprejeta in to kaznivo dejanje storjeno), torej gre le za abstraktno opredelitev kaznivega dejanja, ki pa ni konkretizirana v izreku sodbe. Sodba bi morala - ker je indična in brez dokazov - tudi izključiti vse druge možne scenarije, ki bi lahko izhajali iz indicov, pa jih ne - da bi bilo moč govoriti, da ni kršeno načelo zakonitosti (v zvezi z načelom in dubio pro reo), ta temelj varstva človekovih pravic v kazenskem postopku. Menim, da bi to lahko bil zadosten razlog za to, da bi Ustavno sodišče izjemoma ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo."
Sodeč tako po mnenjih, izraženih s strani več uglednih pravnih strokovnjakov, pa tudi glede na opozorila v sami obrazložitvi sklepa Ustavnega sodišča o zavrženju ustavne pritožbe, Petrič opozarja, da ni izključena možnost, da se utegnejo očitki pritožnika bodisi pred Vrhovnim sodiščem bodisi pred Ustavnim sodiščem izkazati za upoštevne in upravičene. ”Upoštevaje težo posledic, ki jih za kogarkoli pomeni odvzem osebne svobode, za katerega bi se kasneje izkazalo, da je do njega prišlo s kršitvijo človekovih pravic, se nisem mogel odločiti za zavrženje ustavne pritožbe.”
Ustavni sodnik Mitja Deisinger je v odklonilnem ločenem mnenju opozoril na nelogičnost sklepa o zavrženju Janševe pritožbe, v katerem piše, da je bila ustavna pritožba zavržena zato, ker je bila sicer izkazana zatrjevana kršitev človekovih pravic, vendar ne s tisto stopnjo očitnosti, ki je pogoj za izjemno predčasno odločanje. ”V obravnavani zadevi sta bila podana oba vsebinska pogoja, od katerih je odvisna odločitev o izjemnem predčasnem odločanju. V 21, točki obrazložitve sklepa je ugotovljeno, da ustavna pritožba vsebuje resne očitke kršitve človekovih pravic, v točkah 22, 23 in 24 obrazložitve sklepa pa je nelogična izpeljava ugotovljenih kršitev. Kršitev 23, in posledično 29. člena Ustave je namreč ne le podana, ampak tudi očitna.
Deisinger v nadaljevanju podrobno opredeli očitne kršitve ustave:
- očitna je kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave zaradi opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje brez znakov kaznivega dejanja, kar pomeni, da sta izpodbijani sodbi nezakoniti;
- očitna kršitev 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, ker pritožniku ni bila omogočena učinkovita obramba;
- očitna kršitev 22. člena Ustave zaradi arbitrarne obrazložitve v sodbi sodišča druge stopnje in odvzema pritožnikove pravice do izjave.