Prvo soboto v juliju je bila v Ljubljani spet tako imenovana parada ponosa. Že desetič so torej homoseksualci, lezbijke in drugače spolno usmerjeni (razen pedofilov, nekrofilov, sodomistov itd) korakali od Metelkove do mestne hiše. Zbralo se je kakih 250 istospolnih, vendar obeh spolov, kar naj bi po besedah organizatorjev bilo več kot prejšnja leta.
Ne vem, ali so všteli tudi policiste, ki jih je bilo okrog trideset, peš, v avtih ali motorjih, dva pa celo na konjih. Ta zaščita, za katero so se potem pred mestno hiši zahvalili Katarini Kresal in policiji nasploh, je bila potrebna, ker so lani obritoglavi skrajneži po končani paradi ponosa napadli vračajoče se vse različne vse enakopravne. Tokrat pa jih je policija po hepiningu pri županu tudi zares spremila nazaj na Metelkovo.
Letošnja parada ponosa je bila za paradnike še posebno pomembna, ker so predvsem zahtevali v družbenem zakoniku izenačenje istospolnih z heteroseksualci; in to podprli s podnaslovom »Dovolj čakanja!« Sicer se je parade udeležila tudi notranja ministrica Katarina Kresal, ki je na zatilju parade korakala skoraj dva kilometra. Pisana kača ponosnikov se je namreč vila po Masarykovi cesti do Miklošičeve, potem po njej do kavarne Union, pa po Frančiškanski in čez Dunajsko do notranjega ministrstva (mislil sem, da so pospremili Katrco v službo), potem pa do Zupančičeve in pred parlament ter mimo njega spet čez Dunajsko po Čopovi, mimo Prešernovega spomenika pred mestno hišo.
Bošković in Erniša premagala Stresa in Grabusa
Paradniki so nase opozarjali s piščalkami in bobnom, približno tako kot so to pred kratkim počeli študentski protestniki, le da ponosniki, hvala bogu, niso bili pijani niti niso metali granitnih kock v parlament. Ta živžav je bil najbrž potreben zato, da bi se jim spotoma pridružil še kakšen gej ali lezbijka, a so ponosniki imeli smolo. Prav takrat je bila na višku tekma med Argentino in Nemčijo in marsikdo se je zaradi te tekme požvižgal celo na svojo spolno usmerjenost. So pa imeli ponosniki srečo, kajti zoprni katoliški nadškof Stres in muslimanski mufti Grabus, ki se z istospolnimi družinami ne strinjata, sta rotila svoja bogova, naj parado zalijeta z dežjem. In kazalo je, da se bo to res zgodilo, a ker se katoliško-muslimanski protihomoseksualni povezavi nista pridružila niti pravoslavec Bošković niti protestant Erniša, je bil Stvarnik razdvojen in je bilo le malce oblačno. No, Boškovića razumemo, saj ne more biti drugačnega prepričanja kot njegov župan Zoran Janković, Erniša pa je tako ali tako pod vplivom vodje Foruma 21, ki je tako kot Erniša Prekmurec.
Med vijuganjem po Ljubljani so pohodniki šli tudi mimo stavbe, v kateri je dobil zaslužno stanovanje Gregor Golobič, a se jim ta ni pridružil. Še več, niti s pozdravom jih ni spodbudil. Očitno Gregor ni tak! Morda pa je tako le prikril svoja nagnjenja. Ampak brez mame Strojan se nič ne ve! No, Katarinco so razen policistov varovali tudi trije stasiti varnostniki, eden z obrito glavo, ki so mrko švigali krog nje in iskali kakšnega zoprnega atentatorja. A vse se je srečno končalo.
Slavnostni pokrovitelj parade ponosa je bil župan Janković. Čeprav prekaljen menedžer, je pozabil na tajming; sočasno ko so ponosniki marširali k mestni hiši, so tam blizu kar ne dveh mestih nastopali poulični gledališčniki. In namesto da bi parada ponosa pritegnila gledalce teh cestnih predstav, so se nekateri ne povsem osveščeni ponosniki raje preusmerili med gledalce pocestnih komedijantov.
Je ploskanje nasitilo lačne marginalce?
No, na Mestnem trgu je paradarje čakal sam Zoran. Malce je vse presenetil, ker se ni smejal okrog glave, kot navadno, ampak je imel ustnice skremžene le v blag nasmešek. Potem sta se na govornico zavihtela najprej ponosni Mitja Blažič in za njim dr. Roman Kuhar. Blažič je s kričavim glasom, ki se ga ne bi sramoval niti rajni Adolf, dopovedoval, s kakšnimi nacističnimi, fašističnimi in farškimi nasprotovanji se morajo boriti istospolneži, ki želijo le enake pravice, kot jih imajo heteroseksualci. Seveda je na prvem mestu bila zahteva za sprejetje družinskega zakonika. Podobno, a umirjeno je dr. Kuhar našteval grozovitosti sovražnega govora nadškofa Rodeta, ki je istospolnost imenoval gnusoba, pa Ruparja, ki je v parlamentu zahteval ginekološki pregled poslank (kar je navdušilo poslušalce) in omenjal še razne cukjatizme, stresizme itd. Pri tem naštevanju je doživela velik aplavz celo trditev dr. Kuharja, da se borijo za pravice zatiranih marginalcev tudi v primeru delavcev, ki za svoje delo ne dobijo niti bednega plačila. Janković, ki gradi stadion v Stožicah, se ni smejal. Je pa ploskal. Ne vemo, komu!?
Potem se je na oder zavihtel še on, župan. Podprl je vse napredne in protifašistične geje ter lezbijke, nazadnje pa se še pohvalil, da je Ljubljano spremenil v evropsko prestolnico, ki je najbolj naklonjena invalidom. Na srečo med poslušalci ni bilo invalidov, da bi povprašali, kako naj se prebijejo skozi razrito mesto, saj se celo zdravi ne morejo. Lahko pa bi mu tudi predlagali, da bi invalidi naredili parado skozi podzemni del bežigrajske Plave lagune, kjer še od Vikinih in Daničinih časov od osmih tekočih stopnic delujejo samo ene. In še te le navzdol. Kljub temu Janković pravi, da je ponosen na svoje županovanje.
Brez politike (rdeče) ne gre
Tudi Gantar je potem pristavil svoj rdeči lonček in se pohvalil, da je že leta 1984 soustanavljal gejevsko-lezbično društvo Magnus. Zahteval je tudi več tolerance, pri čemer pa seveda le on odloča, kaj je to sovražni govor, ki da mora biti sodno preganjan. Kresalova ni govorila, pač pa je takoj po svojem govoru k njej priskakljal Janković in potem še Gantar. Po prisrčnem kramljanju je v spremstvu svojih telesnih »bulmastifov« odšla. Najbrž na večerjo v AS.
Potem se je začelo rajanje, eden od pevcev, menda Nikolovski, pa je strnil bistvo te parade v slogan: »Če bi bil Janša gej, bi bil O. K.!« In tako se človek ni mogel znebiti vtisa, da je šlo za pravo predvolilno, torej politikantsko prireditev. Če bi namreč Janša res bil gej, bi zgubil vse volivce. In tega si želijo vsi levičarji, ne le geji, lezbijke. Tako je parada izzvenela v sicer nedorečenem pa vendar povsem razumljivem prolevičarskem stilu, torej kdor ni z nami, je fašist. Ampak če bi organizatorji parade vsaj malce upoštevali nauke svojega vzornika Marxa ( ki sicer ni bil gej, pač pa je raje s služkinjami proizvajal nezakonske otroke, ki jih je potem moral posvojiti Engels), bi morali vedeti, da so bili največji teoretiki in praktiki levičarstva (Marx, Engels, Lenin, Stalin) odločno proti družini, kajti z družinskimi vrednotami se ni dalo ustvarjati novega in povsem poslušnega človeka. In če so bili zato proti običajni družini, bi bili tudi proti gejevski ali lezbični.
Nedoslednost parade se je izkazovala tudi v tem, da so jo izpred Metelkove usmerili pred mestno hišo, namesto da bi jo Janković popeljal po svoji Titovi cesti naravnost na stoženski stadion, ki spominja na betonsko zadnjico in je tudi sicer finančno v riti.
Prireditelji pa se niso pozabili pohvaliti, da je parada ponosa pravo mednarodno, seveda napredno druženje, in da so se je tokrat udeležili tudi tržaški in zagrebški homoseksualci. Ni pa bilo bratskih Rusov: najbrž zato ne, ker pri njih besedica »ponos« pomeni drisko. Kar preveč ustrezno!
Na paradi sem zdržal do začetka rajanja. S seboj sem imel listek z napisom »Tut jst sm lezbika«. A si ga nisem pripel na prsi, pa ne zato, ker bi se bal, da me bodo zaradi sovražnega govora prijeli policisti ali pretepli geji, pač pa zato, ker sem se bal, da bi me naskočile lezbijke. Pa med njimi ni bilo niti ene greha vredne.