Mogoče bi takrat Borut Pahor izgubil vlado in koalicijo, mogoče. A četudi bi jo, bi ob pravem času na pravem mestu s pravimi potezami dokazal, da je premier vreden te besede in tega položaja. Pa Borut Pahor tega ni storil. Tako je izdal zaupanje svojih volivcev in leta 2008 za en odstotek premagal Janševo SDS tudi s pomočjo zrežirane afere patria. Izdal je tudi svojega največjega botra Milana Kučana, ki pa je v resnici veliki boter celotne koalicije KGB, ki nas je pahnila v ekonomski in socialni srednji vek. In ta isti veliki boter iz Murgel je potem ne da bi trenil z levim očesom našel novo zmagovito formulo – turbokapitalista Zorana Jankovića. Pahorja pa je skušal nagnati v politični pokoj. Ob tem ne gre pozabiti, da je za stanje v državi prav zaradi vsega tega Milan Kučan najbolj odgovoren skupaj s podpornikoma koalicije KGB Z oranom Jankovićem in sedanjim predsednikom države Danilom Türkom.
Predvolilna soočenja pa so pokazala na zanimiv »fenomen« Boruta Pahorja! Potem, ko ga je Kučan naganjal iz politike in mu nastavil Jankovića, Pahor ni niti enkrat skušal vsaj odločneje polemizirati s tem protikandidatom, pa četudi bi malo zaigral. Še več, raje napada Janeza Janšo in druge konkurente, kot pa da bi zbral toliko poguma in obračunal s človekom, ki s svojimi turbo retoričnimi naučenimi stavki pripoveduje pravljice o tako rekoč takojšnjem dvigu standarda, če bo on zmagal na volitvah.
To pač ne čudi, saj tudi Pahor že vseskozi volivcem prodaja ekonomistične domislice in pravljice o tem, kako uspešne je bil kot predsednik vlade, kakršna je bila tudi vlada v celoti. Žal pa je bil nepriljubljen, pravi. Verjetno je resnica o stanju naše države pač takšna, da Borut Pahor morebiti celo psihološko ne more tega prav dojemati. A v tem primeru mora javnost pač vedeti, da takšnega človeka in njegovih kandidatov ne sme še enkrat izvoliti. Država je namreč samo ena in dvakrat se je sicer ne da uničiti, da se pa večkrat uničiti njene prebivalce.
Borut Pahor še vedno ne živi v realnosti, kar je dokazoval vsa dolga tri leta svoje vlade in vladavine koalicije KGB. Iz Bruslja mu sporočajo, da Slovenija ne izpolnjuje danih zavez (na primer iz programa stabilnosti), domači ekonomski kazalci mu pripovedujejo, da je država že na drugi nevarni strani, on pa zatrjuje, da njegova zmaga in zmaga njegove stranke na volitvah pomeni, da nas bo še naprej varno vodil skozi ekonomsko krizo.
No, pa poglejmo, s katerimi obrazi bi nam Pahor rad spet to počenjal! Za poslanske sedeže se bodo spet potegovali stari znanci: Dejan Levanič, Matevž Frangež, Anton Colarič, Majda Potrata, Matjaž Han kot edini župan, Bogdan Čepič, Janko Veber, Dušan Kumer, Silva Črnugelj, Andreja Črnak Meglič, Janez Kikelj, Mirko Brulc, Marijan Križman, Breda Pečan, Darja Lavtižar Bebler ter Samo Bevk. Kot novinci na listi pa so tudi državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo Alenka Kovšca in državna sekretarka v premierjevem kabinetu Nataša Kovač. Kandidirajo tudi 'vladniki' Franci Križanič, Boštjan Žekš, Igor Lukšič, Dejan Židan, Ivan Svetlik, Ljubica Jelušič, Patrik Vlačič ter Borut Pahor. To je seveda stoodstotno jamstvo, da bi Pahor svojo stranko rad ponovil vajo! Pametni volivci bo seveda rekli: ne, hvala.
V predvolilnih nastopih je Borut Pahor tudi nepošten. On na primer kar naprej napada opozicijo, zlasti pa SDS in Janšo samega, da so krivi za padec velike referendumske trojke, med njimi menda najbolj usodnega pokojninskega zakona. To je nekaj podobnega, kar počne Janković, ko ne govori resnice o tem, kdo ga je odstavil kot direktorja Mercatorja. To ni bil Janez Janša, ampak nadzorni svet Mercatorja. Mimogrede: kakor je bil Janković politično nastavljen (izjava Toneta Ropa), tako je bil v resnici zelo korektno po postopku odstavljen.
Torej, Pahor bi vendarle že moral v predvolilnih soočenjih povedati, kdo mu je zares zminiral reformne zakone! Najprej socialni partnerji, s katerimi je ravnal kot svinja z mehom, ali še huje – ignoriral jih je. Prav včeraj je izsilil ponovni sestanek z njimi in nanj prišel brez predlogov. Potem so mu srednji prst pokazali še volivci, ki jih ni znal prepričati, da so predlagani zakoni menda usodnega pomena. Kdo je potem kriv? Če izhajamo iz znane metodološke domislice o tezi, antitezi in sintezi, potem je »sintezično« gledano za padle referendume kar lepo kriv Pahor sam. A ga bo v to resnico zaradi njegovega značaja res težko prepričati, pa če se svet podre.
Poglavitna Pahorjeva značajska, ali pa politično-taktična napaka pa je, da on vsem, ki so okrog njega, neizmerno zaupa. Zaupal je Golobiču ob aferi Ultra, zaupal je Dimičevi, zaupal je Kresalovi, zaupal je Koširju, zaupal je v glavnem tistim, ki so ga pokopali. Zdaj očitno zaupa še Kučanu, ki mu je nastavil Jankovića, in Jankoviću, ker mu je tako zaukazala ”partijska” disciplina. Zdaj je Pahor iz arzenala potegnil menda eno zelo dobro lastnost svojega mandata: da se v medije ni vpletal in da če pride kdo drug na oblast, bodo mediji prva žrtev. Res je, sam se v medije ni vpletal, je pa poskus umazanega obračunavanja in kriminalizacijo prejšnjega vodstva RTV SLO prepustil Majdi Širca in krogu svojih poslancev, kjer je še posebej izstopala Majda Potrata. Tudi Poncij Pilat si je nekoč umil rok. So mu pa druge medije uničili njegovi medijski tajkuni in tudi v to se – kar je res – Pahor ni nič vtikal.
In ta Borut Pahor bi s svojimi socialnimi demokrati, ki dihajo komunizem, živeli bi pa kapitalizem –spet hotel na oblast. Res je, obešenjaškega humorja mu poleg pahorizmov ne manjka. Eden večjih tiči tudi v tem, da nam Pahor po veliki nezaupnici v parlamentu odrešeniško ponuja paket intervencijskih ukrepov, ki jih je spet peljal mimo socialnih partnerjev. Pomembno je, da se delamo pomembne, čeprav je pet čez dvanajsto.