Junijske volitve so prinesle zelo negotove politične razmere, saj dober mesec po njih še vedno nimamo kandidata za mandatarja, ki bi užival podporo najmanj 46 poslancev za izvolitev. Relativna zmagovalka SDS je dobila 25 poslancev, njen prvak Janez Janša pa lahko računa še na podporo NSI Mateja Tonina in SNS Zmaga Jelinčiča, ki bi mu v parlamentu zagotovili še deset glasov.
Po drugi strani nastajajoča koalicija petih strank pod vodstvom Marjana Šarca dosega 42 glasov. Brez NSI in Levice ne more doseči absolutne večine, prva se vzporedno pogaja z SDS, druga pa postavlja zahteve, ki lahko državo drago stanejo. V vsakem primeru, če bi katera od obeh strank vstopila v Šarčevo koalicijo oziroma jo vsaj podprla, bi dobili zelo nestabilno vlado, ki bi težko zdržala ves mandat.
Že sedanja vlada Mira Cerarja se je vseskozi soočala s spori med tremi vladnimi strankami, zato si lahko predstavljamo, kakšna bi bila šele trenja v koaliciji, sestavljeni iz petih ali šestih strank, med njimi so tudi že omenjene tri vladne stranke.
V danem položaju bi bila zato najboljša rešitev, če bi Janša in Šarec našla uglednega strokovnjaka in ga podprla za tehničnega mandatarja. Pri tem bi se lahko zgledovala pri prvakih dveh najmočnejših strank v sosednji Italiji, Matteu Salviniju (Liga) in Luigiju Di Maiu (Pet zvezd), ki sta po dolgotrajnem reševanju podobne povolilne zagate sklenila koalicijo in za predsednika vlade predlagala profesorja prava Giuseppa Conteja.
Tudi v Sloveniji ne manjka podobnih strokovnjakov. Večkrat se je kot takšna možnost omenjal Egon Zakrajšek, najvišje slovenski uslužbenec v ameriški centralni banki, pred volitvami je Tonin ponujal predsednika uprave Krke Jožeta Colariča, nenazadnje ima podobnega strokovnjaka v svojih vrstah tudi Šarec – nekdanjega direktorja Leka Vojmirja Urlepa.
Tehnični mandatar bi lahko vodil strokovno (projektno) vlado, ki bi v dveh letih izvedla najnujnejše reforme in državo pripravila na predčasne volitve. Takrat pa bi upali na manj zapleteno odločitev slovenskih volivcev.
