Zadnji tedni spet minevajo tudi ob ekscesih udbovskega metuzalema, ki noče tja, kamor je nekoč kot načelnik SDV preusmerjal svoje preiskovance, poslov pa tudi ne more izpustiti iz rok. Registracija podjetja Carantanium in informacija, da je poskusil posredovati v korist podjetja NIL v UKC, vsekakor kažeta, da udbovski metuzalem ni ne gluh ne senilen, kot bi rad pustil vtis v javnem prostoru ali na zaslišanjih pred preiskovalnimi komisijami.
Prav nasprotno, starejši je, več je dvomov o tem, kaj dela in za koga to počne. NIL in Carantanium sta se tako pridružila še drugim ekscesom, recimo lobiranju pri ministru Počivalšku v zvezi z nepremičninskim projektom Ladjedelnice Izola, ki je jahal na kreditu NLB Kraškemu zidarju in Konstruktorju Investu, posredovanju za Medicoengineering in bosanskemu debaklu pri pridobivanju certifikatov za kapitalski izlet KD Group v BiH.
Ob vsem tem se postavi zanimivo vprašanje, predvsem za levičarje, ki so mnenja, da je bila Zamljaričeva Udba nekakšna regularna obveščevalna služba, danes pa da je stanje demokracije slabše, kot je bilo v času samoupravnega socializma. Kaj bi bilo, če bi Zemljarič iz leta 1974 preiskoval Zemljariča iz leta 2019? Presenetljivo, toda na tako vprašanje zelo enostavno poiščemo odgovor, saj je v Arhivu Republike Slovenije dovolj dokumentacije, da sklepamo o tem, kako bi se udbovec Zemljarič lotil lobista Zemljariča in kakšna bi bila usoda slednjega.
Ne pozabite, da je bila finalna preiskava Kavčičevega kleptomanskega sistema vzporednega bančništva prav v Zemljaričevih rokah in da je bil prav Zemljarič tisti, ki je bil ključni vzvod za ugrabitev srbskega podjetnika Slobodana Todorovića, ki je po zveznih institucijah za korist svojih poslov lobiral v Beogradu.
Zemljarič in prijatelji, vsi ti silni jugonostalgiki in komunokleptomani, imajo danes veliko srečo, da živijo v sistemu, ki ga odkrito prezirajo, čeprav jim omogoča, da se elegantno izognejo vsem ekstremnim posledicam, ki so jih za manjše prekrške, kot je neumorno Zemljaričevo sivo lobiranje, izvajali nad vsemi preostalimi prav oni v svoji mlajši različici.
Če bi bil ob odprtju preiskave lobist Zemljarič v Sloveniji, bi ga udbovec Zemljarič najprej poklical na pogovor. V tem pogovoru bi lobist Zemljarič moral razložiti vse. Razlagal bi, od kod pozna Boruta Miklavčiča in Simona Vrhunca, kdaj je začel z njima poslovati, kako si delijo denar, katera podjetja imajo in s kom trojka sodeluje. Tako Vrhunc kot Miklavčič bi padla v preiskavo, verjetno bi jo celo presedela v priporu.
Po tem pogovoru bi sledilo bežanje Zemljariča v tujino ali pot k priporu. V priporu bi imel Zemljarič čas za razmišljanje, morda celo toliko časa, kot ga je imel Slobodan Todorović, in bi v celici na Dobu upihnil sto svečk. Ker bi imel toliko časa, bi moral neprestano pisno odgovarjati na vprašanja, ki bi mu jih postavljal udbovec Zemljarič. Če bi pobegnil v tujino bi se še bolj opekel, po vsej verjetnosti bi ga omamljenega vozili v prtljažniku nekaj sto kilometrov, ga potem v prvem obmejnem hotelu privezali na radiator in obvestili policijo, da je najden pobegli lobist Zemljarič.
Zaradi Zemljaričevih povezav bi se začela preiskava širiti z omenjene trojice na serijo drugih igralcev. Konsistenten in energičen, kot je bil udbovec Zemljarič, bi v pisarno zvlekel Marjana Rekarja, Toneta Ropa, Franceta Arharja, Marjana Kramarja, Janeza Kocijančiča, Milojko Kolar in Mira Cerarja. Vse te modele bi maltretiral do zadnje podrobnosti ob vseh mogočih grožnjah. In vsi po vrsti bi prepevali o poslih lobista Zemljariča.
Lobistu Zemljariču bi postalo jasno, da gre zares. Morda bi v strahu pred zasluženo kaznijo podobno kot liki iz vzporednega bančništva poskusil skočiti skoz okno, se obesiti na sekretu ali pa si prerezati žile v kadi. Tako se je delalo, ko je bil udbovec Zemljarič gazda, pod njim se je scalo kri, tudi če si delal sranja po gospodarstvu, tako kot danes počne lobist Zemljarič.
V trenutku, ko bi v to vstopilo še vse, kar je danes FURS, policija in tožilstvo, bi bil lobist Zemljarič že obsojen, slečen do gat in preiskan do zadnjega centa. Skupina, ki danes sestavlja murgelsko omrežje in svoje lovke razpreda preko Foruma 21, bi izdala partijsko fatvo in lobista Zemljariča v najboljšem primeru poslala v prisilno upokojitev, zelo verjetno pa bi se v zaporu hladil v potokih lastne krvi. Leta 1976 bi lobistu Zemljariču Popitova partija razbila gobec. Sledila bi medijska kanonada z Delom na čelu, v kateri bi slovenski javnosti sporočili, da je lobist Zemljarič delal proti ekonomskim temeljem države in je posledično narodni izdajalec.
Zemljarič in prijatelji, vsi ti silni jugonostalgiki in komunokleptomani, imajo danes veliko srečo, da živijo v sistemu, ki ga odkrito prezirajo, čeprav jim omogoča, da se elegantno izognejo vsem ekstremnim posledicam, ki so jih za manjše prekrške, kot je neumorno Zemljaričevo sivo lobiranje, izvajali nad vsemi preostalimi prav oni v svoji mlajši različici.
Naj vse skupaj skrčim v zelo razumljiv stavek: udbovec Zemljarič bi leta 1974 lobistu Zemljariču iz leta 2019 puščal kri, ko bi lobist Zemljarič že ležal obnemogel na tleh, bi ga še poscal.