Za nami so lokalne volitve in kot običajno je povolilna analitika v glavnem spet zelo skromna, včasih absurdno bedasta. Ravno zaradi tega je treba omeniti tri fenomene, ki so šli neopaženo mimo, vendar pa prinašajo pomembne lekcije za slovenski politični trg.
Prva lekcija. Kljub tem, da se je levi pol na ravni mesta Ljubljane popolnoma skrčil in s tem Jankoviću pustil prostor, ki je preprečil drugi krog, je levica zadovoljna z izbrano strategijo. Strategija res ni slaba, ampak žrtvovati svojo kredibilnost in izničiti svojo izbiro za nekoga drugega, je to res dobro? Ali je res smiselno uničiti svoj teren za nekoga, ki lahko vedno zmaga v prvem ali drugem krogu? Verjamem, da je zmaga v Ljubljani zaslepila levico, ampak recimo, da uporabimo njen jezik za to, da ji razložimo, kaj so naredili in kako to vidimo vsi preostali.
Kaj menite, če bi recimo jaz organiziral Listo za Ljubljano in bi ta lista kandidirala Logarja za župana? Bi mi verjeli, da to ni nateg SDS? Bi res verjeli, da gre za nestrankarsko zgodbo? Na tak način je kredibilna tudi vaša odločitev, da se kandidiranju v Ljubljani na široko izogibate. Bodisi tako, da na volitve pošiljate slamnate kandidate, bodisi da kar molčite. To je malo usrano, kajne?
Z vidika tistih, ki nismo pri levih, je obnašanje, denimo SD, nesprejemljivo. Zakaj v SD nimate jajc, da stopite pred javnost in rečete, podpiramo Jankovića – in se ne igrate s svojimi volivci in nesrečnim županskim kandidatom, ki je v javnosti moral igrati vašo farso? Zakaj v Desusu in SAB, dveh strankah brez kandidatov za župana v Ljubljani, ne povedo, da ne bodo nikogar poslali v ogenj, ker je njihova dejanska izbira Janković? Zakaj vas je sram jasno povedati prav vsem, ne samo vašim volivcem, da podpirate Jankovića?
Druga lekcija. Oživitev SLS je zagotovo projekt, ki ga spremljajo mnogi v državi. Če ne drugega je za politično analitiko zanimivo opazovati, kakšne strategije lahko nastavi in izbere stranka, ki se poskuša vrniti v državni zbor. Ampak po volitvah v Celju menim, da SLS dela nepopravljive napake.
Naj vam pojasnim, v Celju je spet zmagal Bojan Šrot, nekdanji predsednik SLS. Proti njemu je kandidiral nekdanji predsednik SLS Marko Zidanšek, ki je na volitvah doživel popoln polom, enako je popolnoma pogorela SLS v spopadu s Celjsko županovo listo za mestni svet. Ampak ali so v SLS res lahko tako dezorientirani, da so se zagnali v absolutnega celjskega favorita Šrota, in to s človekom, ki je popolnoma napačno ocenil predsedniške volitve 2017 in državnozborske 2018.
Veliki upi leve politike so ostali brez vidnejše vloge v lokalnih okoljih. Kaj to pomeni? Predvsem to, da Levica ni prav nič radikalna, ampak le še foteljska stranka, ki obstaja na nacionalni ravni, ne pa tudi na terenu.
Hočem povedati, da če so se pri SLS odločili, da bodo zavzeli Celje, kaj jih je potem obsedlo, da to počnejo s politikom, ki stranki dokazano ni mogel dati rezultata? Tisto, kar pa so v SLS dejansko naredili, je to, da so izgubili Celje. Celje pa ni kar nekaj v tri krasne, je tretje največje slovensko mesto. Mogoče ga lahko izgubi SDS ali SD in preživi, ampak SLS si tega ne more privoščiti. Posledice celjskega debakla bodo za SLS resne, zato bi bilo bolje, če tam ne bi kandidirala ne Zidanšek ne SLS. Z eno samo potezo so si torej pomembno zmanjšali možnosti za vstop v državni zbor. Amatersko.
Tretja lekcija. Ni neobičajno, da so o slabih rezultatih ali o razprtijah v Levici ne poroča, zato ni nenavadno, da se v povolilnih analizah nekako izpušča dejstvo, da je Levica na teh volitvah dosegla precej skromen rezultat. Celo v Ljubljani jo je požrla Lista Zorana Jankovića, čeprav je bila Ljubljana še pred nekaj meseci zelo naklonjena Levci. To pa pove veliko več, kot bi si utegnili misliti.
Spomnimo, Levica je najprej razgnala IDS (Iniciativa za demokratični socializem), in to tako, da je izgnala skorajda celotno gibanje Iskra, ki je bilo iskreno radikalno levičarsko gibanje. Potem so razbili koalicijo Združena Levica in na koncu se je izkazalo, da sploh nimajo terena, saj so bile lokalne volitve zanje navaden pokol. Veliki upi leve politike so ostali brez vidnejše vloge v lokalnih okoljih. Kaj to pomeni? Predvsem to, da Levica ni prav nič radikalna, ampak le še foteljska stranka, ki obstaja na nacionalni ravni, ne pa tudi na terenu.
Morda poznate še katero radikalno asociacijo, ki obstaja samo kot poslanska skupina? Ni ravno radikalno, kajne? Po petih letih brez terena? Brez socialističnih občinskih eksperimentov? Pravzaprav brez možnosti kakršnihkoli akcij na lokalni ravni? A ni to malo bizarno? Mesec, kje imaš teren? Kje si radikalen? Na ulici ali v koalicijski navezi s Šarcem? Kajti če pomislimo, da ti je uspelo prodati NLB, postaja vse bolj legitimno vprašanje, ali ni tvoja stranka zgolj nateg radikalnih levičarjev?
Problem teh lekcij je, da jih nihče od tistih, na katere so naslovljene, noče slišati, predvsem zato ne, ker prihajajo iz napačne smeri. Prav, ni problema, ampak kdaj boste začeli razmišljati? Morda takrat, ko bo vaš zadnji aktivist na terenu ugasnil luč?
