Juhant je v nagovoru opozoril, da tragedija beguncev sirske vojne pretresa in izziva Evropejce, odpira vprašanja in terja odgovore. "Tovarne orožja sicer zaposlujejo evropske, ameriške, ruske in druge delavce, a na bojiščih Sirije in drugod umirajo nedolžni ljudje," je dejal.
"Če ne vzgajamo otrok v ljubezni, ti odraščajo v maščevalce in teroriste. Če zatiramo druge, se nam kot bumerang vrača nasilje, ki izvira iz pomanjkanje ljubezni do soljudi in zamujenega ni mogoče nikoli popraviti," je poudaril.
Pri nas rane polpreteklega nasilja po Juhantovih besedah le polagoma prodirajo na dan, saj smo z Mojo zgodbo, Pričevalci ter pobudami Lipe sprave, Resnice in sočutja, Hude jame in drugih, komaj odprli delček zatrte preteklosti.
Ob tem se je vprašal, koliko je še zamolčanih, zasutih in prepovedanih imen, zgodb in ran naše krvave zgodovine. Ne le da ni bilo terapevtov, zgodbe izginotja so po njegovem prepričanju ostale prikrite celo z upanjem lažnih obljub o vrnitvi. "Mnogi še danes ne morejo spregovoriti, zato še vedno nosimo bolečino neizjokane smrti neznanih morišč," je izpostavil.
Na drugi strani pa, tako Juhant, tlijo travme maščevanja, mučenja in pobijanja storilcev, ki se prav tako prenašajo na nove rodove. Najbolj tragične se mu zdijo rane sovraštva, ki "kakor zli duh tli po naši deželi, zastruplja mladino in uničuje rodovom prihodnost".
"Spomin na naše rajne je opomin naši človeškosti. Vsi zremo smrti v oči, zato nam ni dovoljeno, da bi druge pehali v smrt, kajti Gospodar življenja terja od vsakega izmed nas odgovor za vsako življenje," je nagovor sklenil Juhant.