Jože Dežman sprašuje Branka Maslešo: So umori civilistov na železni zavesi zločini proti človeštvu?

Zločini proti človeštvu?

Masleša v Dnevniku (končno)  pove, da je bil v soboto, 7.julija 1984, dežurni sodnik na meji z Italijo. Da je naredil zapisnik in potem odšel: »Sam sem šele naknadno zvedel, od kod je bil ustreljeni in da je bil iz Bosanske krajine.« Naj dodam, da je v Arhivu republike Slovenije v »dnevnem pregledu pojavov in dogodkov« zapisano: »Vojak karavle JLA Škofije je 7. 7. 1984 streljal na Anteja Žižek iz Banja Luke, ki je nameraval pobegniti v Italijo in se kljub pozivom ni ustavil. Italijanski organi so njegovo truplo našli 20 metrov meje. Vojak je uporabil orožje v skladu s pravilu JLA.«

Zaradi takih zločinov na Berlinskem zidu so bili vodilni funkcionarji Nemške demokratične republike obsojeni. In sodba je bila potrjena na evropskem sodišču. Zakaj torej Masleša ne more odgovoriti  na temeljno vprašanje, ki mu je bilo že zastavljeno: Ali so umori civilistov na železni zavesi, ki jih zagrešijo jugoslovanske oborožene sile, zločini? Naj vprašam še malo bolj določno: Ali so to zločini proti človeštvu?

Prvi stalinistični proces?

Masleša v Dnevniku zagovarja tudi Kočevski proces iz oktobra 1943, v katerem se je  stalinistična sodna batina prvič znesla nad Slovenci. Od 21 obtoženih jih je bilo 16 obsojenih na smrt in usmrčenih.  

Masleša obtožuje tedaj vrhovnega, danes pa ustavnega sodnika Marka Šorlija, da ni hotel podpisati potrditve sodbe iz Kočevskega procesa. Šorli in Barbara Zobec se nista strinjala s tako odločitvijo senata Vrhovnega sodišča. Odločitev v tej zadevi je trenutno na ustavnem sodišču.

Vendar vprašanje se ne tiče samo sodniških batin s Kočevskega procesa in batine Masleše, ampak gre za razvoj slovenskega odnosa do totalitarnega sodstva.

Tudi tu poglejmo v Nemčijo.

Grozni pravniki

Furchtbare Juristen – grozni pravniki je naslov knjige Inga Müllerja, ki govori o tem, kako so se nemški pravniki zagrizeno navdušili nad nacionalsocializmom in v tej vnemi zagrešili najhujše zločine. Potem pa je ta množica pravniških zločincev uspela nekaznovano zasesti vodilne sodne položaje v novi   Nemčiji. Podnaslov knjige je Nerazčiščena zgodovina našega sodstva.

Müller omenja, kako se je oktobra 1933 na zborovanju v Leipzigu zbralo čez 10.000 nemških pravnikov, ki so z nemških pozdravom zagotavljali pri duši nemškega naroda, da bodo sledili Hitlerju do konca svojih dni.

Nacionalsocialistične pravne batine so sodelovale v zločinih vseh vrst. Na desettisoče ljudi so obsodile na smrt (skoraj vse so tudi usmrtili) ter sodelovale pri zločinih vseh vrst – od evtanazije in holokavsta do zločinov okupacijskih in vojaških oblasti.

Vsa ta zločinska pravniška druščina je v Zvezni republiki Nemčiji skoraj nekaznovano prešla v demokratični sistem in številni so dosegli visoke položaje. To se je dogajalo kljub občasnim protestom javnosti in napadom iz Nemške demokratične republike.

Müllerjeva knjiga o groznih pravnikih je izšla leta 1987. Leta 1989 je pravosodno ministrstvo pripravilo razstavo V imenu ljudstva o zločinskem delovanju pravnikov v nacionalsocializmu, ki je gostovala po deželi. Številne raziskave, objave, razstave, oddaje še vedno odkrivajo sramotna poglavja in glavne akterje.

Sodni rablji

Slovenski pravniki so prav tako kot nacionalsocialistični pod Hitlerjem množično sodelovali pri izvedbi stalinistične revolucije oz. so stopili v službo režima, ki ga upravičeno označimo za brezpravje (glej Brezpravje  Romana Ferjančiča in Lovra Šturma).

Da ocena o brezpravju drži, dokazujejo tisoči razveljavljenih sodb titoističnih sodnih batin. Vendar pa imamo komaj kako raziskavo o tožilcih, sodnikih in drugih, ki so odgovorni za tako sojenje.  

Zato se vrnimo h Kočevskemu procesu.

Šorlija in Zobčevo so preglasovali vrhovni sodniki, ki bi želeli zagovarjati stalinistično justico. Obenem Masleša Šorliju očita, da ni hotel podpisati te sodbe, ne pove pa, ali so bili manevri, da je bila sodba le podpisana po tretji osebi, čisto po pravilih.

Toda pravniki na Ustavnem sodišču, ki sedaj odločajo o zadev Habič, bod morali upoštevati tudi mnoga mnenja strokovnjakov, ki Kočevski proces vidijo kot prvi slovenski stalinistični proces. Tako dr. Jernej Letnar Černič zapiše. »Zgodovinarji in pričevalci kot so Tone Ferenc, Tamara Griesser Pečar, Boris Mlakar, Ive A. Stanič in drugi so v zadnjih desetletjih nedvoumno pokazali, da Kočevski procesi izpolnjujejo vse značilnosti t.i. »show trials« oziroma namišljenih sodnih procesov, ki jih je takratna totalitarna oblast izpeljala v obupanem poskusu legitimizacije arbitrarnih in abotnih izvensodnih medvojnih pobojev ideoloških nasprotnikov. Značilnost namišljenih procesov je, da je končni rezultat znan že vnaprej in da njegovi uradni udeleženci prevzamejo vlogo dramskih igralcev v teatru absurda. Kočevski procesi niso izpolnjevali niti ene sestavine sodobnega pojmovanja pravice do poštnega sojenja. Da kvazi »sodišče« na Kočevskih procesih ni bilo ustanovljeno niti zakonito niti ni delovalo nepristransko in neodvisno, kaj šele pošteno in pravično, je vidno že na prvi pogled.«

Na Kočevskem procesu so bili predsednik sodišča pravnik Anton Kržišnik, člani pa pravnik Teodor Tominšek in nepravniki Bojan Polak, Andrej Cetinski in Ivan Puc. Tožilec je bil pravnik Jernej Stante.    Vsi so se kasneje visoko povzpeli v novem komunističnem razredu in branili kočevski proces na vse kriplje. Kržišnik,  Tominšek in Stante so bili  povojne pravne avtoritete, Stante tudi narodni heroj. Polak in Cetinski sta postala narodna heroja in generala.

Nič kaj dosti pa se ne govori o t.i. ribniških procesih, kjer so skoraj sočasno s Kočevskim »obsodili« na smrt okoli 190 oseb. Še trikrat več vojnih ujetnikov pa so umorili brez sojenja.

Vendar Kočevskega procesa ne bo moč braniti, tudi če ga potrdi Ustavno sodišče. Kajti če nekateri mislijo, da lahko branijo Kočevski proces, potem jih čaka presoja enega na moč podobnega.

29. junija 1945 je »Vojaško sodišče Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani je pod predsedstvom majorja Klavs Stankota, ob sodelovanju poročnika Rozmana Staneta, podporočnika Pugelj Janeza, zastavnika Nosan Maksimijana in star.vodnika Rajgelj Ivana kot sodnikov ter v prisotnosti sekretarja Dolžan Branka in tožilca poročnika dr. Damjan Viktorja« sodilo 20 osebam in jih 15 obsodilo na smrt. Naslednji dan je »Vojaško sodišče IV.Arm.Voj.oblasti JA je kot sodišče druge stopnje pod predsedstvom tov.kap. Bogataja Bogomira in tov.majorja Valentinčiča Mirka kot sodnikov in tov.star.vod. dr. Ogrizka Marjana kot sekretarja« sodbi sledilo skoraj v celoti. Le Vero Lipuš, ki je bila na prvi obravnavi obsojena na smrt, so na drugi obsodili na 15 let zapora, Štefanija Bano je bila najprej obsojena na deset let „robije“, potem pa na smrt. Obrazložitev ne navaja konkretnih dokazov za njeno krivdo, saj so jo preko noči spoznali za krivo „delovanja proti narodni oblasti in pomoči okupatorju potom ovaduškega zasledovanja pripadnikov in simpatizerjev Osvobodilne fronte, torej nadaljnjega kaznivega dejanja po čl. 13 Ur. voj. sod. (Uredba o vojaških sodiščih – op. J. D.) z dne 24. maja 1944 ter po čl. 16 iste Uredbe.“ Nič bolj trdnih dokazov ni za krivdo drugih na smrt obsojenih.

Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic je nekaterim žrtvam tega procesa že priznala status »po vojni pobite osebe«.

Viktor Damjan, tožilec na tem procesu, je bil po vrsti visokih funkcij v pravosodju do svoje smrti leta 1981 sodnik ustavnega sodišča SR Slovenije.

Koliko storilcev, koliko žrtev?

Toda morilski dosežki na sodiščih niso največji zločini pravniških batin. Pravnik Zoran Polič je bil minister za notranje zadeve prve slovenske komunistične vlade do leta 1946, torej v času, ko je bilo umorjenih okoli 15.000 o  oz. en odstotek prebivalstva Slovenije – da o deset tisočih civilistov in vojnih ujetnikov drugih narodnosti, ki so bili v njegovem času umorjeni v Sloveniji, niti ne govorimo. Polič je bil nato dolgoletni visoki zvezni funkcionar.

Prav zaradi nesposobnosti, da bi obsodili brezpravje titoizma, nosijo veliko odgovornost vodilni slovenski pravniki in pravniki kot strokovna skupina. Le redki, na čelu  z Lovrom Šturmom in njegovimi sodelavci, so se titoističnega brezpravja lotili kritično. Pomembna vprašanja so postavili zgodovinarji in drugi raziskovalci, posebej omenimo tradicijo, ki jo začenja Temna stran meseca. In proces bo tekel naprej v nemški smeri.  

Najprej pa bo treba žrtve prešteti. Obstaja »Spisek obsojenih oseb nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času 1945 do 31.12.1952«, v katerem je 218 oseb. Toda tam ni zapisana niti ena od teh, ki so bile obsojene na smrt 29.junija 1945 pred vojaškim sodiščem. In tudi usmrčene. Ali bo Ministrstvo za pravosodje  zmoglo popisati vse, ki jih je brezpravje obsodilo na smrt? Tako tiste, ki so bili obsojeni na smrt in usmrčeni, kot tudi tiste, ki so jim smrtno kazen spremenili v zaporno. Tudi teh ni bilo malo. K žrtvam sodi tudi popis vseh tožilcev in sodnikov, ki so zahtevali in  izrekali smrtne kazni. Pa tudi druge kazni, ki so danes razveljavljene kot krivosodje.

Masleša  se vsaki tovrstni kritični obravnavi zločinov komunističnega sodstva upira. In zato zasluži naziv batina Branko. In o tem se nam splača pogovarjati še bolj poglobljeno kot o tem, da je nepismen nemec, ošaben in oblastniško napihnjen.

Naj pa na koncu vprašam še Vesno Bergant Rakočević, predsednico sodniškega društva, ali tudi moje spraševanje ocenjuje kot  »neke pobalinske provokacije« ali pa gre za temeljna vprašanja slovenske demokratične in pravne kulture?

Srečno!
Dr. Jože Dežman