Objavljamo Dežmanovo pismo:

Odprto pismo proti blatenju Gorenjskega muzeja

Slovensko javnost že nekaj časa obletavajo sporočila, ki sicer naslavljajo različne organe, naj uredijo razmere v Gorenjskem muzeju, dejansko pa govorijo o težavnosti določenih arheologinj v Gorenjskem muzeju.

Vendar arheologinje niso bile vedno težava Gorenjskega muzeja. Gorenjski muzej je imel zelo dinamično razvojno obdobje v letih 1994-2010, ko ga je vodila arheologinja mag. Barbara Ravnik. V tem času je prišlo do kadrovske in programske prenove hiše z mnogimi odličnimi rezultati. Tik pred imenovanjem za direktorico Narodnega muzeja Slovenije je mag. Ravnik z Mestno občino Kranj uspela pridobiti evropska sredstva za največjo investicijo v zgodovini Gorenjskega muzeja – za prenovo kompleksa Khislstein, v katerem je od leta 2012 na ogled stalna razstava Prelepa Gorenjska, v njem pa so tudi prostori za občasne razstave, muzejska knjižnica in trgovina.

Da je bila njena uspešnost bolečina za nekatere, nam priča nevrotična nevoščljivost ddr. Verene Vidrih Perko, ko je Mestna občina Kranj mag. Ravnik leta 2013 podelila Prešernovo plaketo za njen prispevek k muzeologiji in razvoju Gorenjskega muzeja. Ddr. Vidrih Perko je na arheološkem portalu Rosa organizirala nekakšno burkaško kampanjo, v kateri je navajala nadvse čudne razloge, zakaj mag. Ravnik ni upravičena do nagrade in se pod njo podpisala kot »Zvezdica Zaspanka« ter jo grdo oblatila pred kolegi in strokovno javnostjo, ki je takrat, z eno samo častno izjemo, privoščljivo molčala. Ob robu povejmo, da je prav mag. Ravnik ddr. Vidrih Perkovi omogočila zaposlitev v Gorenjskem muzeju in ji dala vso podporo pri delu.

Po odhodu mag. Ravnik v Narodni muzej Slovenije pa se je začelo novo obdobje, ki ga v povsem nasprotni smeri zaznamujeta kar dve arheologinji: Marija Ogrin kot direktorica in ddr. Verena Vidrih Perko kot njen muzeološki genius. Skupni imenovalec obeh gospa je precejšnji apetit po funkcijah in morda premalo kritičnosti do formalnih pogojev, ki jih je treba zanje izpolniti. Tako je prva izkoristila politično naklonjenost vladajoče večine v Mestni občini Kranj, da so jo imenovali za direktorico, čeprav ni imela izpolnjenega osnovnega pogoja, to je znanja tujega jezika. Druga pa bi prevzela vodenje direktorata za kulturno dediščino brez izpolnjenega osnovnega pogoja, to je delovnih izkušenj na vodilnem delovnem mestu. Pred odhodom na direktorat je ddr. Vidrih Perkova neuspešno kandidirala za direktorico Gorenjskega muzeja. V primeru imenovanja mag. Marjane Žibert je napovedovala belo stavko in odhod v pokoj.

To odstopanje želja od realnosti je zaznamovalo tudi obdobje, ko je Gorenjski muzej vodila dvojica Ogrin-ddr. Vidrih Perko. Dvojec je krmaril tako uspešno, da je prepričal Mestno občino Kranj, da je Ogrinovo v začetku leta 2014 svet Mestne občine Kranj razrešil iz krivdnih razlogov.

O posebnostih druge »arheološke« vladavine v Gorenjskem muzeju bi muzealci lahko razpravljali že na zborovanju SMD leta 2011, pa je gospoda iz ozadja preprečila to razpravo. Na cenzuro in prepoved nastopa Jožeta Dežmana na tem zborovanju se ni odzval nihče od teh, ki se danes izrekajo o stanju v Gorenjskem muzeju.

Bilanca dvojca Ogrin-ddr. Vidrih Perko je bila javnosti predstavljena. Ni sporno, da Ogrinova ni nikoli izpolnila osnovnega pogoja za zasedbo direktorskega mesta, saj ni mogla predložiti dokazila o znanju tujega jezika. Pa si je iz sredstev Gorenjskega muzeja decembra 2012 celo plačala jezikovni tečaj, pa ni nič pomagalo.

Bilanco nesrečne dvojice je ddr. Vidrih Perkova skušala polepšati tako, da je samopredlagala razstavo Prelepa Gorenjska za Valvasorjevo nagrado – pa čeprav ni bila sposobna urediti kataloga predmetov in čeprav je ob podelitvi na razstavi manjkalo za več 10.000,00 € že plačane, pa nedobavljene opreme in vsebin.

Slovensko arheološko društvo, Inštitut za arheologijo, Oddelek za arheologijo Filozofske Fakultete v Ljubljani, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Slovensko muzejsko društvo, Skupnost muzejev Slovenije, slovenski ICOM in nekateri posamezniki so konec leta 2015 urbi et orbi pozvali k ureditvi razmer v Gorenjskem muzeju, kjer naj bi se nad Ogrinovo nezaslišano znašali in sploh imeli velike zdrahe.

Višek neutemeljenega in nestrokovnega početja je bil poziv Slovenskega arheološkega društva in nekaterih posameznikov pod prikritim vodstvom ddr. Vidrih Perkove in Ogrinove k bojkotu Valičevega arheološkega dne. Iz poročila na spletnem portalu Rosa, ki ga je napisal dr. Rafko Urankar je razvidno, da so hoteli enega od vsakoletnih osrednjih dogodkov  Gorenjskega muzeja v celoti bojkotirati, ne da bi se zavedali, da so izrabili ime Andreja Valiča, prvega kustosa arheologa v Gorenjskem muzeju in dr. Staneta Gabrovca, staroste slovenske arheologije. Dogodek, posvečen dr. Gabrovcu, se je tako začel z napadom skupine arheologov pod vodstvom dr. Urankarja, ki so brez kakršnega koli argumenta opozarjali na domnevno nevzdržne razmere v muzeju in na neprimerno reševanje problemov. Nato je ostro odreagirala direktorica mag. Marjana Žibert in pojasnila, da zloraba strokovnega dogodka nikomur ne koristi in ni v čast. Sploh pa ne arheologom, ki so strokovnjaki na svojem področju, hkrati pa tudi javni uslužbenci, ki morajo upoštevati tudi delovnopravno zakonodajo.

Sprašujemo se, kakšni vzvodi jih vodijo k takemu postopanju in ali nimajo drugega dela, kot urejati zadeve, ki so interne narave javnega zavoda oz. vodstva tega zavoda? Naslednje vprašanje pa je seveda, kakšnim moralnim normam so te ustanove zavezane? Pričakovali bi, da bi se do primera Ogrin distancirali vsaj do odločitve sodišča, ne pa, da zagovarjajo kolegico, ki je kot direktorica in kot kustosinja kršila zakonske obveznosti.

V Gorenjskem muzeju smo namreč močno začudeni, kje so bili vsi ti dušebrižniki v času arheološke vladavine 2010-2013, ko smo (velika večina zaposlenih, Svet zavoda in Strokovni svet Gorenjskega muzeja) z argumenti opozarjali na neusposobljenost Marije Ogrin za direktorski položaj, ko smo argumentirano navajali njeno neprimerno in nezakonito poslovanje in ko je nad mnogimi zaposlenimi zganjala nezaslišano nasilje. Omenimo samo, da je izrekla kar sedem opominov pred odpustom iz službe. Vrhunec nezakonitosti pa je bil poskus odpusta delavke, ki je ravno prišla s porodniškega dopusta – ob njenem zagovoru pred Ogrinovo je ddr. Vidrih Perkova pisala celo zapisnik. In niso se zganili niti, ko se je izvedelo, da je Ogrinova mimo načrtov in pod sumom korupcije razdelila odvetnikom več kot 50.000,00 €.

Od leta 2014, ko je bila za direktorico Gorenjskega muzeja imenovana mag. Marjana Žibert, Gorenjski muzej posluje naravnost odlično. Naj omenim, da v enem od ovaduških pisem, v katerih pisci hujskajo oblasti nad vodstvo Gorenjskega muzeja, piše za Ogrinovo, da je postavila dve manjši razstavi, in da jo »že samo to v zadnjem letu postavlja med najbolj učinkovite kustose slovenskih muzejev.« Morda veljajo v arheologiji posebna merila, vendar ostali kustosi Gorenjskega muzeja potem sodimo med muzejske super garače. Če se omejim na mojo malenkost, potem sem po primerljivih podatkih letos napisal več in postavil večje razstave kot jih je Marija Ogrin v vsem svojem življenju.

Predvsem pa bi pričakoval, da bodo vsi, ki javnost pozivajo k linču, najprej preverili, ali niso morda tisti, ki se nočejo pogovarjati, prav Marija Ogrin z ddr. Vereno Vidrih Perko in novopečenim sindikalistom ddr. Damirjem Globočnikom, ki namesto, da bi gojili dialog, širijo po svojih mrežah razna obrekovanja in dvomljive interpretacije dogodkov.

Seveda je zanimivo, da vsa zgoraj omenjena elita slovenske arheologije in muzejstva ni upoštevala temeljne maksime, da bi pred izrekom sodbe vprašali tudi drugo stran v sporu, kakšne argumente ima. Ali ne bi bilo bolje, da bi Ogrinova potem, ko je bilo dokazano njeno goljufanje in izogibanje delu, raje reševala svoj položaj tam, kjer bi se dalo kaj storiti: znotraj Gorenjskega muzeja?

Naj dodam, da je Ogrinova septembra 2015 prijavila direktorico mag. Žibertovo in nekatere sodelavce zaradi domnevnega mobinga. Ko smo v Komisiji za mobing skušali dobiti od nje dnevnik mobinga in se pogovoriti z njo, se naenkrat ni nič mudilo. Na sestanku 5. novembra 2015 je še enkrat povedala, da se s Komisijo ne bo pogovarjala. Takrat smo se tudi zmenili, da naj (s svojo odvetnico in sindikalistom) pisno utemeljijo, zakaj naj član in članica Komisije ne bi bila primerna za obravnavo zadeve Ogrin. Kljub sprejeti obvezi, da bodo to storili, pa Komisija tega zahtevka ni prejela. Zato je Komisija zaključila postopek s sklepom, da primeri, ki jih je naštevala Ogrinova, niso mobing, saj gre ali za zadeve, ki so bile že rešene s pogodbo med Ogrinovo in Gorenjskim muzejem ali pa gre za izogibanje Ogrinove delovnim obveznostim. Skratka, bolj kot za vsebinsko zadevo gre za krivo prijavo.

Gorenjski muzej ima za sabo odlično leto 2015. Upajmo, da tudi leto 2016 ne bo nič manj uspešno. Pričakujemo pa tudi, da se bodo mreže, ki svojo sodbo o dogajanju v Gorenjskem muzeju gradijo na enostranskih interpretacijah, pred izrekom sodb oglasile tudi v Gorenjskem muzeju.

Dobrodošli/e!
 
Lep pozdrav,
Dr. Jože Dežman