Kokalj Kočevarjeva se je najprej ustavila pri organiziranju t. i. vermanšafta, ki pa na Gorenjskem za razliko od Štajerske ni prešel oblike nekakšne polvojaške formacije moškega prebivalstva od 18. do 50. leta. Vermanšafta so se moški prej kot ne skušali izogniti z izgovori, da delajo v tovarnah nemške oboroževalne industrije, da so gasilci, železničarji ... Z organiziranjem nacistične stranke na Gorenjskem v začetku 1942 je število njegovih članov padlo, sredi oktobra 1942 pa so ga razpustili.
Decembra 1941 so bili v Kranju, Radovljici in Kamniku že ustanovljeni vojaški prijavni uradi, vpoklic v nemško vojsko (za letnike 1916 do 1926) pa je lahko stekel šele, ko so Gorenjci dobili nemško državljanstvo ne priklic. Vojaške prijavne pole in kartoteke so bile natančne, vsak nabornik je prejel vojaško knjižico z vojaško številko: ta je bila sestavljena iz letnice rojstva, številke občine in številke pole. Glavno zbirališče je bilo v Kranju, kjer sta se letnika 1923 in 1924 prvič zbrala že 11. januarja 1943.
Vseh mobiliziranih v nemško vojsko v Evropi (Alzacija, Lorena, del Poljske, Belgija, Luksemburg …) je bilo blizu 600.000.
Da bi se fantje vpoklicu zagotovo odzvali, jim je bilo zagroženo, da jih bodo drugače z družino vred izgnali v koncentracijska taborišča. Ker so bile partizanske enote še zelo šibke (konec 1942 je bilo na Gorenjskem le nekaj več kot dvesto partizanov, njihova mobilizacija se je pričela šele septembra 1943) tudi ni bilo pravih možnosti, da bi se zatekli v gozdove. Po pol leta usposabljanja so bili poslani v zaledne vojaške enote, dobili so uniforme, osebno vojaško knjižico in identifikacijsko ploščico. Na njej je bila napisana enota (s poštno številko) in krvna skupina. Po usposabljanju so jih iz zalednih enot pošiljali na fronte, večinoma na vzhodno fronto.
Kokalj Kočevarjeva po pregledu arhivskega in spominskega gradiva (odšla je tudi v Berlin, kjer hranijo več kot enajst milijonov kartotek nemških vojakov) ugotavlja, da je bilo prisilno mobiliziranih nekaj več kot 11.000 Gorenjcev. Povečini so bili navadni vojaki, le kakih sedem odstotkov je bilo desetarjev. Nemalo jih je dopust izrabilo za prebege. Na rusko stran jih je veliko ušlo že na fronti, množično so se predajali tudi po invaziji v Normandiji. Za prebeglimi gorenjskimi prisilnimi mobiliziranci je policija izdala več kot 2100 tiralic.
Podatki iz omenjenih kartotek so zelo natančni, iz njih izvemo, ali je vojak prebegnil, se predal, ali je bil pogrešen. Če je padel, so zapisali, zaradi kakšnih ran je umrl, kje točno je bil pokopan in ali je bil morda pozneje prekopan. Čaka nas torej natančen pregled morišč, kjer ležijo prisilno mobilizirani Slovenci. Nimamo točnega števila, koliko jih je predvsem zaradi lakote umrlo v ruskem ujetništvu. Večje število ujetih nemških vojakov so pripeljali v Veliko Britanijo in ti so pozneje sestavljali peto prekomorsko brigado. Gorenjskim domobrancem se je priključilo 350 prisilno mobiliziranih Gorenjcev, partizanski strani pa po ocenah kakih 3000.
Usoda prisilno mobiliziranih nemških vojakov po vojni je bila težka, bili so drugorazredni državljani. Tudi invalidi niso imeli in še vedno nimajo istih pravic kot pripadajo vojnim invalidom. Do leta 1995 jim ni bil priznan status žrtev vojnega nasilja. Krajevne oblasti so sestavljale sezname mobilizirancev, najprej za potrebe volilnih imenikov. Na seznamih za nabor vojaških obveznikov so skrbno zabeležili, če je bil nekdo v nemški vojski. Krajevni narodni odbori so leta 1946 in 1947 sestavljali posebne sezname mobiliziranih; tudi tistih, ki se še vedno niso vrnili iz tujine. Ohranjenega gradiva ni veliko, Muzej novejše zgodovine pa vseeno hrani seznam več kot tisoč mobiliziranih, ki ga je za okraj Jesenice pripravila takratna Narodna milica. Kočevar Kokaljeva je prepričana, da so ga delali tudi za druge okraje.
Vseh mobiliziranih v nemško vojsko v Evropi (Alzacija, Lorena, del Poljske, Belgija, Luksemburg …) je bilo blizu 600.000.