Članek je bil objavljen v 7Dnevno, najbolj branem hrvaškem političnem tedniku. Govori o vzvodih, ki se jih nekdanji komunisti še danes poslužujejo za to, da ostajajo na oblasti. Njihova zelo uspešna metodologija je obvladati nasprotnika s tem, da mu vsiliš svoja razmišljanja.
Prvega oktobra 2015 je Hrvaško etično sodišče v dvorani Vatroslava Lisinskega obsodilo Josipa Broza Tita za genocid nad Hrvati. Nad slavnostno mizo delovnega predsedstva je bilo moč videti velik poster z napisom: Etična obsodba J. B. Tita, totalitarizma in Zorana Milanovića. V dneh za tem so razsodbo sodišča predstavniki Hrvatskega gibanja za zaščito žrtev komunizma in sodišča samega hoteli objaviti v Jutarnjem listu. Uredniki so bili proti, čeprav so bili predlagatelji pripravljeni plačati maksimalno vsoto za objavo, na isti način kot komercialni oglas.
Hrvaška samostojnost in stranka, ki jo je izpeljala, sta najbolj živi nasprotji Josipu Brozu Titu. Če kateri pojem izključuje sodobno hrvaško državo, je to titoizem. Deset mesecev po tem isti Jutarnji list pripravlja HDZ Andreja Plenkovića bodisi na zmago na parlamentarnih volitvah bodisi na koalicijo z Mostom, bodisi na velikopotezni met, velike koalicije. Naslovnica 20. avgusta 2015 prinaša sporočilo: zmagali bomo, Plenković bo nov premier, vlado pa bomo sestavljali z Mostom . Tako govori Darinko Kosor, predsednik HSLS. Četudi se zavedamo, da je sedanja volilna kampanja najmanj logična, pregledna in racionalna od vseh dosedanjih, ne smemo spregledati temeljnih impulzov: HDZ se bliža točki implozije, ki nastopa vselej, kadar sta povezana dva faktorja: Oddaljenost od politične in družbene realnosti in prepričanost, da je takšen položaj garant do maksimalnega uspeha.
Sam se predobro spominjam 20. avgusta 2003, ko sem bil kot predavatelj Evropske ljudske stranke na Braču (tedaj so se zbrali pomembni predstavniki iz vse Evrope) predstavljen Ivu Sanaderju. Bila je po tem skupna konferenca za novinarje, na kateri je Ivo Sanader na vprašanje, ali ima možnosti za zmago na prihajajočih parlamentarnih volitvah 23. studenog 2003, vpričo vseh kamer in novinarskih mikrofonov odgovoril: »zmagali bomo, brez dvoma. Problem bo, s kom bomo napravili koalicijo". Sanader je res zmagal, a je Hrvatska izgubila: kot vsakič, ko zmaga nekdo v imenu nečesa, kar ni izvorno jedro hrvaške identitete.
Sanader je prvi začel z ekperimentom, ki ga sedaj ponavlja Andrej Plenković: detuđmanizacijo HDZ, ki je v bistvu razhrvatenje Hrvaške. Kako se je eksperiment »Sanader« končal, vemo. Da ni napravil v 6 letih (2003 – 2009) ene same stvari, ki bi bila približno podobna Tuđmanovi eri, je jasno (tudi predor Sv. Rok pod Velebitom je odprl prvi predsednik RH).
Sedanja volilna kampanja poteka v smeri detuđmanizacije oz. dehrvatizacije prve hrvaške stranke. To se dogaja v imenu bruseljskega multikulturalizma, ki je v zaostrenih pogojih atentatov, nasilja in muslimanske invazije v Evropi, daljnoročno odpovedal. Evropa bi morala zamenjati Bruselj. A poskuša Bruselj zamenjati Evropo, to je avtohtono voljo njenih državljanov. Andrej Plenković – kolikor se je te dni izvedelo, ne namerava uvrstiti Zlatka Hasanbegovića na listo ministrov, če bi zmagal. Kako tudi, ko pa najtesnejši koalicijski partner Darinko Kosor govori: »Zveza ljudskih in liberalnih strank je naravna. V tujini se stranke ne razvrščajo glede na to, kaj mislijo o drugi svetovni vojni, ker so po definiciji vsi antifašisti". To ni res: liberalne in ljudske stranke so najprej antikomunistične, šele potem vse ostalo. Darinko Kosor je v intervjuju za Jutarnji list to dejstvo gladko zamolčal volilcem. To je zato, ker gre za samozanikovanje desnega centra, ki si sam reže vejo, na kateri sedi.
A to ni nič novega. Ljudje iz prejšnjega režima, ki imajo največji interes, da globalizacija prevlada nad zahtevami ljudi, so enako napravili v Sloveniji, dvajset let tega. Stranka krščanskih demokratov, ki je bila ob osamosvojitvi leta 1991 pendant HDZ-ju (imela je predsednika vlade), je v drugem mandatu napravila identitetno razpustitev (kastracijo), da bi bila bolj po godu medijem in stricem iz ozadja, ki jo orkestrirajo. Opravila je enak tip lustracije ljudi, ki jim je bilo za resnico, kot se danes na primeru Hasanbegovića dogaja v HDZ. Kmalu za tem je nepovratno izginila. Danes je ni več nikjer.
Andrej Plenković je manever, s katerim želi bruseljska oligarhija s pomočjo udbo-partijskih centrov v Zagrebu, »prilagoditi« HDZ kot najmočnejšo identitetno silo Hrvaške, anacionalni in amoralni evropski politiki brez vizije. Eksperiment utegne preživeti 11. september 2016, vendar za kratek čas.
