Na državni volilni komisiji odgovarjajo, da v skladu z 18. členom zakona o volitvah predsednika republike nihče ne more biti hkrati kandidat za predsednika republike in za poslanca državnega zbora ali člana državnega sveta. Dodajajo, da poslanec Evropskega parlamenta ne more biti hkrati poslanec v državnem zboru in ne more opravljati izvršilne funkcije v lokalni skupnosti.
»Glede na navedeno je funkcija predsednika republike torej nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica, vendar pa zakonodaja izrecno ne prepoveduje možnosti, da bi predsednik/predsednica republike lahko kandidiral/a na državnozborskih volitvah ali na volitvah v Evropski parlament. Prav tako zakonodaja izrecno ne prepoveduje, da bi bil predsednik republike lahko kandidat za predsednika vlade, lahko pa bi bilo to sporno, saj kandidata za predsednika vlade državnemu zboru predlaga prav predsednik republike,« še pojasnjujejo na DVK.
Toda ustavni pravnik dr. Igor Kaučič opozarja, da volilna zakonodaja ni povsem nedvoumna, zato bi to vprašanje prej ali slej moralo presojalo presojati ustavno sodišče: »Ustava in zakon predsedniku republike izrecno ne prepovedujeta kandidiranja za poslanca na volitvah, ko ta opravlja predsedniško funkcijo, in tudi ne zahtevata, da bi moral odstopiti s te funkcije, ko se odloči za poslansko kandidaturo. V primeru, da bi bil izvoljen za poslanca, pa bi mu funkcija prenehala, ker po ustavi ne more hkrati opravljati druge javne funkcije.«
Kaučič pravi, da ustava v 105. členu predpisuje, da je funkcija predsednika republike nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica, toda njegove neizvoljivosti ne ureja. Tudi zakon o volitvah mu posebej ne prepoveduje kandidiranja za poslanca (državnega zbora ali Evropskega parlamenta), če prej ne odstopi s funkcije. Ureja le prepoved hkratne kandidature za več javnih funkcij, ne pa tudi vprašanja kandidiranja, ko je že v funkciji predsednika republike.
»Četudi zakon tega posebej ne ureja, je treba pri odgovoru na to vprašanje upoštevati položaj in pristojnosti predsednika republike, ki taki možnosti sicer nasprotuje. Vendar pa tega ustava in zakon izrecno ne prepovedujeta, zato ni mogoče zgolj na podlagi razlage predsedniku republike prepovedati kandidiranje na parlamentarnih volitvah. Ustavno sodišče je v podobni zadevi poudarilo, da je neizvoljivost tako pomemben institut volilnega prava (ker predstavlja poseg v pasivno volilno pravico), da bi morali biti izrecno in nedvoumno zakonsko urejen. Skratka, menim, da bi zaradi podnormiranosti naše volilne zakonodaje to vprašanje moralo prej ali slej presojati ustavno sodišče.«