Oktobrski referendumi so bili le ogrevanje, na Miklavževo nedeljo 6. decembra bo šlo zares. Tako predsednik vlade Janez Janša na prvo referendumsko nedeljo zvečer, ko se je rezultat o parlamentarni preiskavi začel prevešati v korist nasprotnikov sprejetega zakona.

Liderji treh koalicijskih strank so v volilnem štabu vzneseno pričakovali zmago na vseh štirih referendumih, a je prišel hladen tuš. Janša, Vrtovec in Logar niso mogli skriti kislih obrazov. V ponedeljek zjutraj se je zgodil še preobrat pri RTV-naročnini, vladna stran je na koncu izgubila zanjo dva ključna referenduma.

Še posebej boleč, čeprav za dobrih petsto glasov, je bil poraz glede RTV-prispevka. V koaliciji so si potihoma gotovo želeli prepričljivo vsaj 60-, če ne 70-odstotno podporo, da bi s tem dobili legitimnost za načrtovani politični prevzem nacionalne RTV hiše.

Presenetila je visoka volilna udeležba nad 54 odstotkov, večja je bila samo še na referendumih o EU in Natu. Ne samo, da je bila višja kot na referendumu o vodah iz leta 2021, 11. oktobra se je referendumov udeležilo celo dva odstotka več ljudi, kot jih je šlo oddat svoj glas na parlamentarnih volitvah leta 2018.

Primerjava z letošnjimi volitvami v državni zbor pokaže, da je strankam prejšnje leve koalicije na oktobrskih referendumih uspelo v večji meri mobilizirati svoje volilno telo, saj je razlika v številu glasov, ki so jih spomladi prejeli Gibanje Svoboda, SD in Levica, le slabih 12 tisoč glasov. Vse tri stranke je marca podprlo dobrih 484 tisoč volivcev, na referendumu o parlamentarni preiskavi pa jih je PROTI glasovalo dobrih 472 tisoč.

Na desni strani pa je ta razlika bistveno večja, dobrih 67 tisoč glasov. SDS, NSI in Demokrati Anžeta Logarja so na marčevskih volitvah skupaj prejeli dobrih 517 tisoč glasov, na referendumu o parlamentarni preiskavi pa je ZA glasovalo le slabih 450 tisoč volivcev. 

Primerjava kaže, da imajo stranke vladne koalicije za t. i. super referendum o interventnem zakonu, ki mu bodo v vladni koaliciji spet pridali tri posvetovalne (o nižjem DDV za osnovna živila in energente, o nošenju burk ter o racionalizaciji javne uprave), med svojim volilnim telesom še kar nekaj rezerve.

Nobena referendumska bitka ni vnaprej izgubljena ali dobljena. Tako kot je 11. oktobra, bo tudi 6. decembra očitno štel vsak glas.

K tej rezervi (67 tisoč glasov) pa lahko prištejemo še volilno telo Resnice, ki jo je marca podprlo nekaj manj kot 65 tisoč volivcev, saj je bila nadkoalicijska stranka predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića eden najbolj gorečih podpornikov interventne-omnibus zakonodaje, ki je bila spomladi sprejeta v državnem zboru, še preden je bil izvoljen Janez Janša za mandatarja in nato potrjena njegova četrta vlada.

Če bo vladni strani uspelo mobilizirati še to rezervo, lahko na Miklavževo nedeljo pričakujemo nov referendumski rekord. Visoka mobilizacija pa bo gotovo tudi na drugi strani, saj so pobudniki referenduma o interventni zakonodaji sindikati, ki imajo razvejano terensko mrežo. V sindikate je včlanjenih od 200 do 250 tisoč ljudi, od tega največ, 130 tisoč, v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). 

Toda še pred super referendumom nas čakata dva kroga lokalnih volitev; prvi 15. novembra in drugi nato čez štirinajst dni, 29. novembra – na nekdanji državni praznik SFRJ. Vprašanje, zakaj referendum o interventni-omnibus zakonodaji ni sočasno z drugim krogom lokalnih volitev, je že zaradi stroškov (9 milijonov evrov) gotovo na mestu. Si vladna stran želi, da bi se nasprotniki upehali, da se jim ne bi več dalo odpraviti na volišča – to jesen že četrtič?

Kaj pa, če bodo postali »siti volitev« podporniki in se bo vladni strani še ena glasovalna nedelja vrnila kot bumerang? Že pridajanje treh posvetovalnih referendumov k zakonodajnemu o parlamentarni preiskavi ni prineslo pričakovanih učinkov mobilizacije, a vladna stran to strategijo ponavlja tudi pri super referendumu. 

Če bo na koncu interventni zakon padel, pa si bo največji strel v koleno zadal nihče drug kot sam predsednik vlade Janez Janša. Potrditev interventne-omnibus zakonodaje je namreč svojim bodočim koalicijskim partnerjem spomladi pogojeval s sprejemom mandatarstva.

V primeru še enega poraza na referendumu bodo gotovo nezadovoljni tudi predstavniki kapitala. Pred volitvami so stavili na desno vlado, nato zlobirali interventno zakonodajo, ki bi jim poslovno koristila, na koncu pa bi tudi oni lahko ostali z dolgim nosom, saj bi bil »razvojni zakon«, kot ga imenuje vladna stran, zaradi referendumske volje ljudi za leto dni blokiran.

Bo kapital potem še podpiral takšno neoperativno vlado, ki ni sposobna izpeljati reformnih ukrepov, ker se je pač nekdo politično zakalkuliral že v izhodišču? Ker je neučakano šel z glavo v zid, namesto da bi reformne ukrepe izvajal postopoma in pri tem poskušal najti čim širše soglasje. Ne samo politično, ampak tudi v okviru ekonomsko-socialnega sveta. 

Toda nič še ni odločeno. Nobena referendumska bitka ni vnaprej izgubljena ali dobljena. Tako kot je 11. oktobra, bo tudi 6. decembra očitno štel vsak glas.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.