Slovenska demokracija je vse prej kot stabilna. Možnost spremembe oblasti na volitvah bi morala biti nekaj normalnega, ne pa konec sveta. Tudi politiki bi lahko po 35 letih samostojne države konkurenco na volitvah dojemali kot tekmece, ne pa kot sovražnike.

Hladna državljanska vojna pri nas pa še kar traja, januarja in aprila politiki z leve še vedno hodijo v partizane in nas vračajo v leto 1945. Tudi na desni redno prilivajo olje na ogenj ideološkega boja, nazadnje pozdravljajo obglavljenje Titovega spomenika, ker jim očitno to še vedno ustreza v političnem boju.

Pred vsakimi volitvami eni ali drugi privlečejo na plano partizane in domobrance ter se obkladajo s komunisti in janšisti.

fotomontaža

Če je morda kdo upal in si potihoma želel, da bodo letos pred volitvami v državni zbor temu že enkrat naredili konec, se je spet krepko uštel. Narodove travme iz polpretekle zgodovine ena in druga stran ponovno izrablja za politično mobilizacijo volilnega telesa.

Za levi in desni »beton«, za opredeljene, da bodo tudi v nedeljo, 22. marca, trumoma drli na volišča. V drugi fazi politične mobilizacije pa pridejo na vrsto še neopredeljeni. Tisti, ki se na ideološkem kontinuumu levo-desno uvrščajo bolj proti sredini.

Za te volivce ni tako značilna politična lojalnost; enkrat volijo eno stranko, drugič drugo. Tudi glede volilne udeležbe v primerjavi z opredeljenimi volivci niso ravno zanesljivi. V razvitih demokracijah velja, da prav ti »nihajoči« volivci na koncu odločijo, v katero smer se bo obrnila politična tehtnica.

Slovensko volilno telo je povečini kar opredeljeno. Tistih, ki bi prehajali iz enega političnega tabora v drugega, ni ravno veliko. Tistih, ki so denimo na zadnjih parlamentarnih volitvah 2022 dali svoj glas Gibanju Svoboda, letos pa bi ga SDS.

Razočarani volivci raje ostanejo doma ali pa najdejo drugo izbiro znotraj iste politične družine. Leta 2004 je doma ostal del razočaranih volivcev LDS in je tudi zato prvič gladko zmagala SDS. Dvaindvajset let pozneje so največja neznanka tisti volivci, ki so pred štirimi leti zaupali svoj glas Gibanju Svoboda, pa jih je potem razočarala vlada Roberta Goloba.

Sodeč po javnomnenjskih anketah jih ni tako malo. Prav ti volivci bodo 22. marca odločili volitve. Tudi v primeru, če bodo ostali doma. Golob stoji ali pade prav zaradi njih.

Pade, če bodo ostali doma ali če bodo prešli k Janši, stoji pa, če bodo volili Prerod Vladimirja Prebiliča ali katero drugo stranko levo od sredine, ki se ji bo poleg Gibanja Svoboda še uspelo uvrstiti v parlament.

Na desni imajo volivce že preštete, mobilizacija je na visokih obratih že poldrugo leto, o čemer pričajo tako izidi volitev poslancev v evropski parlament leta 2024 kot oba referenduma v lanskem letu, ki jih je dobila opozicija.

Dodatne volivce, levosredinske volivce, razočarane nad Golobom, lovi Anže Logar. Da je to njegova misija, je v intervjuju za Reporter novembra povsem odkrito povedal njegov dolgoletni šef Janez Janša, ki ga skrbi, da bi se Demokrati preveč zažrli v volilno telo SDS. Janša je Logarju zakoličil meje in ga spomnil, kaj je njegova naloga.

Biti dodana vrednost, prinesti čim več volilnih glasov levo od sredine, do katerih ne more SDS. Janša potrebuje še najmanj dva koalicijska partnerja, da sestavi četrto vlado, tako NSI kot Demokrate.

Političnemu hegemonu na desnici je uspelo zamenjati predsednika Nove Slovenije, s pomočjo Lojzeta Peterleta pa doseči, da so NSI, SLS in Fokus sestavile skupno listo kandidatov za poslance, da bo čim manj izgubljenih glasov desno od sredine.

Janši gre za zdaj vse kot po maslu, na drugi strani političnega spektra ima njegov glavni politični tekmec več težav. Robert Golob si je moral najprej izboriti liderstvo v levosredinskem taboru, kar ni bilo samoumevno. Spomnimo na velike politične ambicije Vladimirja Prebiliča, ki je bil v nizkem štartu, da »zamenja« Roberta Goloba, pa se mu potem načrti niso izšli, na koncu pa se je moral zadovoljiti s podobno vlogo, kot jo ima v desnosredinskem taboru Anže Logar.

Z vlogo »zlatega prinašalca« za enega ali drugega političnega gospodarja. Levo od sredine, kar smo lahko videli minuli teden na kosilu v Pen klubu, ki ga je pripravil Robert Golob, so precej manj složni kot na desni, kjer praktično vsi govorijo v en glas in so vpeti v volilno strategijo, ki nastaja na Trstenjakovi.

Golob ima potem problem še s Komisijo za preprečevanje korupcije, ki je izdala odločbo, da je kršil integriteto v primeru odstopljene ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar.

A KPK za liderja Gibanja Svoboda, ki si želi ponoviti mandat, na koncu ne bo odločilna. Ali bo Golob še naprej ostal v vladni palači na Gregorčičevi, bo odvisno predvsem od tega, kdo bo na koncu pobral več razočaranih volivcev Gibanja Svoboda – Vladimir Prebilič ali Anže Logar.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.