Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z drugim odstavkom 32. člena in tretjim odstavkom 42. člena ustave. Odločilo je, da mora državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v dveh mesecih, dotlej pa se določbi uporabljata. Tako je odločilo, "da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja," je navedeno na spletnih straneh ustavnega sodišča.
Posledično je ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z navedenima ustavnima določbama tudi izpodbijani vladni odloki v delu, v katerem so bili sprejeti na podlagi protiustavne zakonske ureditve. V neskladju je bilo več odlokov o prepovedi zbiranja in gibanja. Ustavno sodišče je odločilo, da ima ugotovitev neskladnosti učinek razveljavitve.
Ustavno sodišče je navedene določbe presojalo na pobudo več pobudnikov. Pri ugotovitvi neskladnosti zakona o nalezljivih boleznih z ustavo se je oprlo na uradno prečiščeno besedilo iz leta 2006, ugotovilo pa je tudi neustavnost njegovih novelacij v več protikoronskih interventnih zakonih.
