G. Brezavšček, zakaj je zakon o varstvu okolja sploh sporen?
Zakon je v delu, ki ureja proizvajalčevo razširjeno odgovornost in skupne načrte ravnanja z odpadki, sporen z vidika številnih pravnih vprašanj. Zakon določa, da lahko skupne načrte ravnanja s posameznimi vrstami odpadkov upravlja samo ena družba za eno vrsto odpadka. Zakon te družbe imenuje organizacija. Poleg tega zakon določa, da so lastniki take organizacije lahko samo proizvajalci, ki dajejo na trg istovrstne proizvode. Ker na tem področju že delujejo družbe, najbolj so javnosti znane družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE), bi na podlagi zakona vsem tem družbam prenehala dovoljenja. A ne gre le za DROE. Tu so še upravljavci skupnih načrtov za odpadne elektronske in električne opreme, odpadne nagrobne sveče, odpadne baterije in akumulatorje, odpadna zdravila in drugi. Zakon bi tako povzročil, da bi svojo temeljno dejavnost prenehalo opravljati kar 24 podjetij.
V pobudi za oceno ustavnosti zakona izpostavljamo vprašanje varstva zaupanja v pravo zaradi nesorazmernega posega v pridobljene pravice delujočih organizacij, navezujoč se na pravico do svobodne gospodarske pobude in pravico do zasebne lastnine. V ustavni pobudi izpostavljamo kršitve prava EU zaradi posega v temeljne svoboščine skupnega trga EU.
Ustavno sodišče RS potrebuje čas, da ta vprašanja razreši, do takrat pa pozdravljam sklep, da se izvrševanje zakona zadrži s ciljem, da ne nastane nepopravljiva škoda za vse poslovne subjekte, ki delujejo na tem trgu. Predvsem pa tudi, da ne nastane nepopravljiva škoda za okolje.
Zakon bi tako povzročil, da bi svojo temeljno dejavnost prenehalo opravljati kar 24 podjetij.
Kdo so ti poslovni subjekti?
Kot sem že omenil, v Sloveniji delujejo številne družbe, ki upravljajo skupne načrte ravnanja z odpadki. Vse te bi izgubile dovoljenja zelo hitro, istočasno pa bi prenehalo veljati več tisoč pogodb, ki jih imajo te družbe sklenjene s svojimi strankami. Potem so tu mala in srednja podjetja ter obrtniki, ki po novem ne bi več mogli izbirati med več organizacijami, katerim bi zaupali ravnanje z odpadki, ki nastanejo iz njihovih izdelkov. Ti bi se morali vključiti v skupno shemo edine organizacije, ki bi jo upravljali njihovi konkurenti. Svoje občutljive podatke bi morali predajati organizaciji, ki je v lasti njihovih konkurentov.
Poleg tega bi lahko proizvajalci, ki bi bili lastniki svoje organizacije, tudi precej lažje prišli do recikliranih materialov. Zaradi nujnega prehoda na krožno gospodarstvo bo treba reciklirane materiale v vedno višjih deležih obvezno uporabljati v proizvodnji novih izdelkov. Mala in srednja podjetja, ki ne bodo imela svoje organizacije, bodo zato imele težji dostop do recikliranih materialov ali pa bodo cene zanje precej višje. Ne govorimo torej samo o višjih stroških ravnanja z odpadki, ampak tudi o težjem dostopu do sekundarnih surovin, ki jih bodo morala uporabljati tudi mala podjetja.
Vse analize tako kažejo, da bi uvedba monopolnega sistema privedla v manj konkurence in s tem manj inovacij ter v posledično višje cene.
Ali bi se zvišale tudi cene?
Sem nisem ekonomist, zato smo k sodelovanju povabili tudi ekonomske strokovnjake. Vse analize tako kažejo, da bi uvedba monopolnega sistema privedla v manj konkurence in s tem manj inovacij ter v posledično višje cene. Saj vemo, če obstaja samo en ponudnik storitve, potem je cenovna politika lahko ohlapna. Zato so pobudniki ustavne presoje pravzaprav številni proizvajalci in družba Interzero.
Ampak kar precej držav v EU pozna monopol, so tam cene višje?
Države, ki imajo monopolni sistem, ga imajo od nekdaj in ga nimajo zato, ker bi zakon tako določal. Ne poznamo države, ki bi iz konkurenčnega sistema prešla v monopolni sistem in ob tem nižala cene za kupce. Sam tudi ne poznam države članice EU, ki bi za vse vrste odpadkov, za katere je predpisana proizvajalčeva razširjena odgovornost, z zakonom predpisala monopol ene organizacije.
Kakšen bi bil idealen sistem za Slovenijo?
Slovenija ima zelo nepopoln sistem upravljanja odpadkov, kar je vsaj nenavadno za državo, ki je pregovorno zelena in čista. Za Slovenijo je značilna netransparentnost pri odpadkih, ne ve se, koliko jih je ustvarjenih, kam gredo, kdo jih upravlja, potem ko so prevzeti. Ni problem, da mi ali bralci tega ne vedo. Problem je, da ima država o tem pomanjkljive podatke.
Zato menim, da Sloveniji predvsem manjka neodvisni nadzorni organ, ki bi skrbel za transparentnost pri upravljanju odpadkov. Tudi evropska direktiva državam članicam, v katerih deluje več organizacij, nalaga, da imenuje en neodvisni organ za nadzor tega sistema. Slovenija bi torej morala imenovati neodvisni organ. A smo šli po obratni poti. Čeprav na tem področju trenutno deluje več organizacij, zakon obveznost iz direktive naslavlja tako, da v prvem koraku predpiše zakonski monopol, v drugem pa odvzame vsa dovoljenja delujočim družbam in dovoljenje dodeli samo eni organizaciji. Končni cilj je torej ena organizacija, kar pomeni, da ne bi bilo treba imenovati organa za nadzor. Namesto da bi imenovali neodvisni organ za nadzor, ki bi učinkovito bedel nad delovanjem več organizacij, proizvajalcev in izvajalcev obdelave.
Prepričan sem, da se nepravilnosti na področju odpadkov precej lažje pomete pod preprogo, če deluje samo ena organizacija, kot če jih je več. Treba je namreč vedeti, da je ravnanje z odpadki mnogo več kot to, da se zagotavlja zgolj sprotni odvoz. Predvsem moramo vedeti, kaj se z odpadki dogaja vse do recikliranja, sežiga ali odlaganja. Zagotoviti je treba sistem popolne in transparentne sledljivosti, ti podatki bi morali biti tudi javno dostopni.
Odvetnik Andrej Brezavšček
A ni to ARSO?
ARSO bi lahko to bil, če bi se seveda specializiral za ta znanja, ki jih nadzorni neodvisni organ mora imeti. Vendar pa ima ARSO še precej drugih pomembnih nalog, in ne bi rekel, da so odpadki prioriteta zanj. Potrebujemo pa organ, ki se bo ukvarjal samo z odpadki. Po zgledu telekomunikacij, kjer imamo sedaj učinkovit trg prav zaradi regulatornega organa Akosa, bi lahko tudi na tem področju oblikovali javno agencijo, ki bi se posvečala samo odpadkom. Sledenje odpadkom je namreč zelo zahtevno, v sosednji Avstriji imajo tak organ in v njem ne dela le nekaj deset ljudi, pomagajo pa si tudi tako, da zavezance pregledujejo kar profesionalni revizorji.
Kdaj pričakujete odločitev ustavnega sodišča?
Težko kaj rečem, saj je to stvar ustavnega sodišča, ki ima na dnevnem redu obilo pomembnih zadev. Lahko pa povem, da je ustavno sodišče sklenilo, da bo o tej pobudi odločalo absolutno prednostno.
Po zgledu telekomunikacij, kjer imamo sedaj učinkovit trg prav zaradi regulatornega organa Akosa, bi lahko tudi na tem področju oblikovali javno agencijo, ki bi se posvečala samo odpadkom.
Kako naj se podjetja pripravljajo na novo leto, ko jih čakajo nove obveznosti po novem zakonu, ki morda bo ali pa ne bo uveljavljen?
Podjetja naj za ta navodila vprašajo seveda pristojno ministrstvo za okolje in prostor. Ustavna pobuda se namreč ne dotika tistih delov zakona, ki so po naši oceni dobri in koristni, na primer da bodo morali proizvajalci zagotavljati tudi financiranje zbiranja odpadkov od gospodinjstev. Prav tako ne izpodbijamo določb, da vlada predpiše obveznost zbiranja odpadkov v obliki kavcijskega sistema. Vendar pa manjkajo podzakonski izvedbeni akti, zato je to področje sedaj precej nejasno.
Sam bi se po načelu dobrega gospodarja pripravljal na obe možnosti, na scenarij, da bo zakon na sodišču propadel ali obstal. Seveda si želim, da bi ustavno sodišče sporne dele zakona razveljavilo, ker je to predvsem v interesu strank, ki jih kot odvetnik zastopam. Vendar pa tudi verjamem, da lahko odpadke bolj učinkovito in transparentno upravljamo v konkurenčnem sistemu, v katerem se spodbujajo razvoj in inovacije, ki jih na področju odpadkov zdaj res krvavo potrebujemo, če želimo preiti na krožno gospodarstvo.
