Razumem mlade brez dela, ki v brezupnem iskanju kričijo po ustreznih ukrepih. Zakaj novinarji in njihovi botri, ki ščuvajo množice, ne opozarjajo na kraje bančnih posojil, zaradi česar pošteni gospodarstveniki zdaj nimajo svežega kapitala in bo v bankah in na drugih področjih brez dela veliko ljudi? Mislim, da gredo reforme vlade v pravo smer in so pač dolgoročne in zahtevne.
Potrebno je zagotoviti delovanje sodnega sistema, čudim se »uglednemu pravniku« in drugim juristom, ki ne priznajo napak na tem področju in ne storijo več za učinkovito delovanju sodišč. Ali ne bi tudi socialne službe in pristojni, ki jim je to naloženo, lahko bolj poskrbeli za nemočne in izkoriščane? Bolj na mestu je več posluha za skupno dobro kot izkoriščanje stisk nemočnih ter spodbujanje nestrpnosti. Kam gremo, če nacionalni mediji spodbujajo k vstaji in celo nasilju? V tujini bi ukinili televizijsko oddajo, v katerih novinar in kulturnik spodbujata k nasilju v smislu: »diši po kockah«. Kje je državotvornost nacionalne TV in njene voditeljice, ki ob sprejetju pomembnih odločitev ustavnega sodišča za državo, ne povabi na pogovor njenega predsednika, pač se spomni 40. obletnice gradnje avtocest, ki je postala rop stoletja te države; pokaže še politika totalitarne države, za katerega se utemeljeno sumi, da je odgovoren za povojne izvensodne poboje.
Kljub težavam verjamem, da se večina Slovencev zaveda, kaj je prav in želi, da bi tako delavci kot uslužbenci stopili skupaj in si sorazmerno možnostim porazdelili bremena in predvsem mladim omogočili boljšo prihodnost. Tega ne bo brez razčiščevanja zablod preteklosti in vzpostavitve mehanizmov pravne države ter odgovornosti vseh, posebej intelektualcev. Presenečen sem nad uslužbenci, ki niso pripravljeni deliti usode ljudi realnega sektorja. Sindikalisti si še naprej prisvajajo dobrine le za nekatere, mirno so gledali, kako direktorji in menedžerji ropajo delavce in naše premoženje. Žalosten sem, ker nastaja tako ozračje, kot da naj bi bilo v državi vse zanič in naj bi bili vsi proti nujnim ukrepom. Zahteva se nove politike, a h koritu rinejo, kot bi rekel Orwell, le stari obrazi. Niso problem levi ali desni, pač kdo je pošten ali nepošten, to morajo že enkrat tudi v tej državi doreči sodišča.
Ali niso nekateri tudi leta 1990 govorili, da bomo jedli le travo, pa smo se celo združili v obrambi domovine? Z manipulacijami sebi delamo medvedjo uslugo, namesto da bi se dogovarjali za reševanje težav, stisk, potrebnim, posebno mladim, pa ponudili novo upanje. Več odgovornosti namesto malodušja ali sovraštva, potem bo tudi stisk manj!
Prihodnost je v sodelovanju, dogovoru in porazdelitvi bremen ter v krepitvi medsebojnega zaupanja. Tega pogrešam tudi v Cerkvi, tudi verni smo zatajili, saj se nismo vedno odločno upirali metodam nekdanjega sistema in se zavzemali za spremembe, za poštenost in pravičnost. A vseeno prihaja vse bolj na dan resnica, vsakdo vse bolj kaže svoj pravi obraz, saj je vse manj možnosti za sprenevedanje, čeprav totalitarni zmaj maha z repom, da še kaj bi uničil, preden pogine. Zato pa toliko bolj šteje zgled pravičnosti, poštenosti, sočutja, pripravljenosti za dialog in delitev. To velja za vse, verni pa naj bi bili še posebej kvas družbe in sol zemlje, če verujemo, da nam je vse podarjeno od Njega, ki prihaja.