Socialisti so po definiciji ekonomski analfabeti. Kakopak, če ne bi bili, ne bi bili socialisti. Nikoli ne uporabljajo ekonomskih argumentov, ampak običajno ceneno populistično retoriko, citirajo nekaj med seboj nepovezanih revolucionarnih parol ter opominjajo na fašizem, izkoriščanje delavstva v kapitalizmu, malodane suženjstvo, in to takrat, ko sploh ni potrebno.
Včasih socialisti v »akademskih« razpravah navržejo kakšen dvomljiv primer iz zgodovine, ki je statistično težko preverljiv. Eden od teh je mit o uspehih skandinavskega socializma oziroma socialne države in visokih davkih v skandinavskih državah. Ali ni to dokaz o uspešnosti socialne države, saj je življenjski standard državljanov skandinavskih držav med najvišjimi na svetu? Kratek odgovor je: ne, pravzaprav je ravno nasprotno!
Duhovnik utemeljitelj liberalizma
Korelacija ne pomeni vzročnosti. Če sta dva pojava med seboj povezana, ni nujno, da sta vzrok drug drugemu. To, da so Švedi bogati ter imajo močno socialno državo in visoke davke, ne pomeni nujno, da so bogati zaradi socialne politike in visokih davkov, piše avtor hrvaškega bloga tkojejohngalt.wordpress.com, ki ga povzema hrvaški Index. Resnica je namreč ravno nasprotna. Švedi so bogati kljub socialni politiki in visokim davkom, postali pa so bogati zato, ker so v zgodovini imeli dolgo časa relativno svoboden trg in nizke davke.
Pred 150 leti je bila Švedska ena najbolj revnih držav v Evropi, ko se je to začelo spreminjati. Socialistični demagogi še danes razlagajo, da se je to zgodilo zaradi modre socialnodemokratske politike, ki je našla tako imenovano »tretjo pot« ter v javni aparat vključila visoke davke, prerazporeditev bogastva in državno regulirano gospodarstvo tako, da ne ogroža rasti produktivnosti. To je seveda popolna zabloda. Uspeh Švedske temelji na eseju Andersa Chydeniusa, finskega duhovnika (takrat je bila Finska del Švedske) in utemeljitelja skandinavskega liberalizma, ki ga je napisal leta 1763, v njem pa razpravlja, zakaj vse več Švedov zapušča domovino. Kritiziral je državni aparat, zavzemal se je za svobodo tiska, govora in veroizpovedi. Leta 1765 je bil izbran v parlament in je hitro prišel do nekaterih sprememb: zmanjšali so se davki, ukinjena je bila cenzura, država se ni preveč vmešavala v trg. Seveda so Chydeniusa hitro vrgli iz parlamenta, švedski kralj pa je nekaj let kasneje spet uvedel represivno politiko ter se zapletel v konflikt z Rusijo in Francijo. Toda v prvi polovici 19. stoletja so se spet širile Chydeniusove ideje. Parlament je sprejel liberalne reforme: kmetje so dobili v lastništvo zemljišča, trg se je povsem sprostil, vsakomur so dovolili, da je postal podjetnik, ustanavljali so delniške družbe, zmanjševali obresti na posojila. Povedano drugače – Švedi so uvedli kapitalizem.
Eden najbolj zaslužnih za reforme je bil minister Johan August Gripenstedt. V petdesetih letih (od 1860 do 1910) je realni dohodek delavcev vsako desetletje zrastel 25 odstotkov, skupni BDP se je povečal za 170 odstotkov. Na prelomu stoletja je bila javna potrošnja na Švedskem samo šest odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Liberalizem je popolnoma spremenil Švedsko: od zaostale polfevdalne države so postali odprt trg z minimalnimi državnimi regulacijami. V tem času so bile ustanovljene nekatere danes svetovne blagovne znamke, kot so Ericsson, AGA, Electrolux.
Uničevalski socialist Palme
A kot se običajno zgodi, so se pojavili socialistični oportunisti, ki pa na srečo Švedske v prvi polovici 20. stoletja še niso bili močni in vplivni, tako da so ostali davki relativno nizki, javni izdatki pa so se leta 1938 še vedno gibali pri vzdržnih dvajsetih odstotkih (danes v vseh državah razen Norveške pri več kot 50 odstotkih). Zaradi tega je Švedska že leta 1950 postala ena najbogatejših držav na svetu; skupna obdavčitev je bila okoli petine BDP in vse do leta 1965 ni presegla 30 odstotkov. Takrat je prišlo do velikega povečanja državnega aparata, toda trg je bil še vedno relativno prost, carinske stopnje so bile nizke, država je omogočala več davčnih olajšav.
Največja rast javne porabe je bila med letoma 1960 in 1980, ko so se izdatki države povečali z 31 na več kot 60 odstotkov BDP. Takrat so se povečali tudi davki, največ v času socialista Olofa Palmeja. Javni izdatki na Švedskem so med letoma 1970 in 1982 rastli s povprečno stopnjo šest odstotkov na leto, delež zaposlenih v državnem sektorju pa se je povečal z 20 na 33 odstotkov. Zato se je znižala zaposlenost, upadla je gospodarska rast, prišlo je do devalvacije valute, stopnja nezaposlenosti pa je presegla deset odstotkov. Med letoma 1950 in 1990 se čista zaposlenost v zasebnem sektorju ni povečala niti za eno delovno mesto, delež javnega dolga v BDP se je med letoma 1975 in 1985 povečal za štirikrat, leta 1985 je samo plačevanje obresti za javni dolg znašalo 29 odstotkov BDP. Zastala so vlaganja, od 50 največjih švedskih družb je bila samo ena ustanovljena po letu 1970.
Drugod po svetu je bilo drugače. V letih od 1975 do 2000 se je BDP na prebivalca v ZDA povečal za 72 odstotkov, v Zahodni Evropi za 64 odstotkov, na Švedskem pa samo za 43 odstotkov.
Ponovno varčevanje
Švedska je zašla v krizo, najbolj pa so bila prizadeta mala in srednja podjetja. Toda rešili so se s ponovno liberalizacijo: izpeljali so davčno reformo (najvišjo stopnjo obdavčitve, ki je bila 90-odstotna, so zmanjšali na 56,5 odstotka), ukinili so nekatere davke (na darila in dedovanje), odpravili so subvencije (kmetijstvo), privatizirali večino javnih podjetij (delno tudi šolstvo, zdravstvo in pokojninsko zavarovanje) in zmanjšali izdatke države (s 67 na 49 odstotkov BDP).
Švedska torej ni obogatela zaradi socialistične politike, ampak kljub temu, piše avtor na portalu tkojejohngalt.wordpress.com. Bogastvo je kopičila skozi dolgo zgodovinsko obdobje, okoli sto let, ko je imela zelo liberalno politiko, omejen državni aparat, svobodni trg, nizke davke. Prav zato si je lahko privoščila socialno potratnost v dobi, ko so vladali socialni demokrati. Toda kmalu bi jo to pokopalo. In bo spet prišla v krizo, če bo nadaljevala s tako politiko. Še zlasti zaradi velikodušne politike do priseljencev, ki se nikakor ne vključijo v skandinavsko kulturo. Statistika kaže, da se večina priseljencev nikoli ne zaposli, ampak živi na račun Švedov: prejema socialno pomoč, izkorišča socialno državo (šolstvo, zdravstvo), ko pa dobijo državljanstvo, po pravilu volijo politike (socialiste), ki jim obljubljajo in ponujajo še več socialne države. In še naprej živijo od socialne pomoči. Leta 2011 je kar 60 odstotkov socialnih pomoči šlo priseljencem, katerih delež v prebivalstvu Švedske je že 14-odstoten.
Biti Šved je nekoč pomenilo, da si individualist in samostojen, da lahko skrbiš sam zase, da zaslužiš za sebe, nisi odvisen od drugih, da nikogar ne obremenjuješ. Prav ta mentaliteta je Švedom omogočila, da so iz ene najbolj revnih držav v Evropi zgradili eno najbolj bogatih držav. Mentaliteta priseljencev, ki se prisesajo na socialne pomoči in sploh ne iščejo dela, to spreminja in kvari delovne navade Švedov. To se je pokazalo med svetovnim nogometnim prvenstvom leta 2006 v Nemčiji, ko se je število bolniških dopustov med moškimi povečalo za 55 odstotkov, čeprav so Švedi po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) med najbolj zdravimi narodi na svetu. Vse to počasi ponovno ubija švedsko gospodarstvo, ki je danes na razpotju. Zato nekateri razmišljajo, da bi šli po stopinjah Švice, ki se je izrekla za omejitev priseljevanja.