Zdaj ni čas za predah, zdaj je čas, da z novo vlado, zlasti pa z Janezom Janšo še bolj redno, bolj dosledno in bolj grozno strašijo ljudstvo. Tisto, ki je glasovalo zanj in tisto, ki je proti njemu – to je še posebej uporabno recimo na ulicah. Za to vlado, ki se nakazuje, ne prihaja račun, za to vlado prihaja nekakšen državljanski obračun murgelske koalicije in fužinske deklaracije. Sindikati že strašijo, pa še vlade nimamo. Bivši Kučanov svak Branimir Štrukelj je tu dosledno rdeč: politična prevara menda kliče na ulice. Dušan Semolič, lastnik zveze svobodnih sindikatov, ki se je »izkazal« ob štrajku v velenjskem Gorenju na strani vodilnih in je še kar prvi sindikalist, je že tudi zagrozil vladi, ki je še ni.
In seveda, kako bi bilo, če bi pozabil groziti ljubiteljski predsednik države Danilo Türk! On nam iz predsedniške palače – ki je del davkoplačevalskega interierja – sporoča, da Janez Janša nima polne legitimnosti za kandidaturo za mandatarja za sestavo vlade. Predsednik za prvorazredne državljane bi pač moral najprej etično in v moralnem smislu pomesti pred vrati svoje predsedniške palače, kjer je kup smeti njegovih nelegitimnih predsedniških storitev.
Recimo ona o zapravljivosti in oholosti, o drugorazrednih mučno pomorjenih v Barbra rovu, pa nelegitimno odlikovanje nekdanjega prvega udbovca Tomaža Ertla, nelegitimno sodelovanje v murgelski koaliciji, klanjanje izbornemu kandidatu Zoranu Jankoviću, guncanje afen s tretjo kadrovsko rešitvijo (Markom Voljčem) itn.
Pa njegova že ponarodela nelegitimnost, ker nam je od izvolitve dalje dokazoval, da je predsednik samo enega dela državljanov. Politična korupcija Gašpar Gašpar se mu ni zdela problematična, kar je tudi del Türkove predsedniške nelegitimnosti.
In ko predsednik Türk govori o tem, da Janša nima polne legitimnosti za predsednika vlade, ker ga bremeni pravnomočni obtožni predlog, izgubi še poklicno, profesionalno, pravniško legitimnost! Saj ni treba biti pravni strokovnjak in doktor znanosti, da imaš nekatere pojme, ki jih uporabljaš (in so pomembni) razčiščene in pojasnjene. Pravnomočni obtožni predlog namreč sploh ne obstaja. Pravnomočna je samo obtožnica. Za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen do treh let (in ki ga obravnava okrajno sodišče) se vloži obtožni predlog (primer patria). Obtožnica za hujša kazniva dejanja pa se vloži na okrožno sodišče in ta obtožnica se preizkusi pred posebnim sodnim senatom preden gre (ali pa ne) na glavno obravnavo.
Sicer pa gospodu predsedniku sploh ne bi škodilo, če bi hodil na obravnave v zadevi patria, razumem pa, zakaj ga tam ni! Ker bi iz obravnave v obravnavo spoznaval, kakšen politikantski komplot je ta afera, ki naj bi služila temu, da se murgelska koalicija dokončno znebi svojega največjega sovražnika Janeza Janše. Takšne politične obtožnice so seveda stalinistični pojav – žal v 21. stoletju. A ker so slovenski stalinisti in komunisti še kar pri sebi (kadrovsko, udbovsko in finančno) nas tudi to ne sme čuditi.
In ko že govorimo o legitimnosti predsednika Türka, je treba reči, da v legitimnost te funkcije sodi tudi to, da govoriš resnico. Včeraj, ko je Türk ves razočaran moral povedati, da nima svojega kandidata, je med drugim na novinarski konferenci rekel, da so mu predstavniki političnih strank predlagali Zorana Jankovića za mandatarja.
Kar ni res – večina političnih strank mu je samo povedala, da je Janković relativni zmagovalec volitev in da mu pač pripada prva možnost mandatarstva. To pa je daleč od tega, kar je hotel imputirati Türk – namreč, da so takrat vse stranke bile za to, da je predsednik vlade Janković. Kar bi tako in tako bilo težko, ker je menda v pralnem stroju, ki ga ne zna prižgati, pral denar in drugo umazano perilo iz svoje preteklosti in kampanje.
Predsednik države, ki ga bremeni pravnomočna nelegitimnost v vseh oblikah, nima legitimnosti, da bi bil predsedniška moralna avtoriteta v državi. In kot zadnje: doktor pravnih znanosti in še predsednik države, ki potepta celo ustavno načelo o domnevi nedolžnosti, se mora po hitrem postopku predsedniško upokojiti. To je namreč popolna sramota za sicer ugledno funkcijo predsednika države.