Janez Juhant: Ali je krščanstvo res nasilno

Spoštovana in cenjena gospa Meta Kušar, pesnica, esejistka in prevajalka, me je povabila na Metavečer v Mladinsko knjigo, na pogovor z Iztokom Simonitijem, avtorjem knjige Deus vult. Sicer sem šel z mešanimi občutki –stališča Simonitija do nasilja v religiji so znana iz zbornika Religija in nasilje, kjer tudi sam – v nasprotju z njim – zastopam stališče o nenasilnosti religij(e).

Ob vsej kritičnosti do Cerkve, ki jo zastopam tudi v knjigi Občutek pripadnosti (izdala jo je Mohorjeva 2009 in v slovenski javnosti ni našla odmeva, ker sem kritičen tudi do slovenskega totalitarizma in njegovih nasilnih posledic za slovenski narod), pa sem prepričan, da je krščanstvo dalo svobodo, ki so jo žal mnogi, posebno pa totalitarizmi, lahko zlorabili. Simoniti v knjigi razčlenjuje probleme religije, vendar je tako na omenjenem večeru kot v knjigi ostal žal pri precej pristranski kritiki Cerkve, ne da bi celovito razčlenil bistvene razsežnosti religij in posebej krščanstva in njegove vloge v (zahodnem) svetu.

Še bolj bode v oči pristranski prikaz problemov nasilja v slovenskem prostoru. Delno se tega loteva bolj v knjigi, a ostaja skoraj nerazčlenjena celovita primerjalnokritična razčlemba nasilja komunistov in katoličanov v slovenski zgodovini. Ob tem se spomnim škofa Grmiča, ki sem mu nekdaj očital nepoštenost njegove kritične drže do Cerkve, ob tem, da je bil popolnoma nekritičen do nasilnega vladajočega sistema. Odgovarjal je, da je on pristojen le za kritičnost do Cerkve, kar pa je bilo ne le objektivno, pač pa celo subjektivno vprašljivo, saj je bil tudi član družbenopolitičnih organizacij.

Drugače je bilo npr. z Vladimirjem Truhlarjem. Ta je v času drugega vatikanskega cerkvenega zbora v smislu aggiornamenta (posodabljanja Cerkve) oznanjal svobodo vere v Cerkvi. Ko je prišel v Slovenijo, ga je oblast (in tudi določeni krogi v Cerkvi) zaradi njegove zvestobe svobodi vesti in vere, ki jo je hotel oznaniti tudi družbi, onemogočila. Spet je odšel v tujino in umrl na Južnem Tirolskem.  

Če torej govorimo o svobodi vesti in vere, je treba biti kritičen povsod. V naši družbi pa marsikaj ostaja pri pavšalnih obtožbah, predvsem pa se vsi izogibamo realnim problemom sedanje družbe, kjer ima kritičnost do nasilja zelo pomembne družbenopolitične implikacije. Vtis imam, da se jim mnogi sploh izogibajo, grešnega kozla pa iščejo še posebej v Cerkvi, da ne bi bilo treba reševati realnih družbenopolitičnih problemov.

Tako je zelo dobrodošel papež Frančišek, ki je v pravo smer zastavil tako v Cerkvi kot v družbi. V Cerkvi bi človek sicer pričakoval, kot je dejal kolega, da bo takoj odpravil še nekatere pomembne sistemske odklone, kot je obvezni celibat, in omogočil večjo vlogo tudi ženskam v Cerkvi. S tem seveda ne bi rešil glavnega problema sodobnega časa, namreč kako utrditi duhovno življenje po veri, pri čemer so odpovedali vsi religiozni sistemi, tudi Katoliška cerkev, bi pa potrdil svojo sociološko nepristranskost. Pri nas pa se tudi manj sliši njegova sistemska družbena zahteva, da je treba povsod odpraviti monopole v družbi, kar je spraševanje vesti ne le svetovnim, pač pa tudi slovenskim monopolom, ki pa jih tisti, ki jih imajo, nočejo dati iz rok, in spet pristransko spregledajo ta del papeževe družbene kritike.

Torej na povabilo cenjene gospe Kušar, s katero sva sicer že sodelovala, sem se udeležil omenjenega pogovora. Nanjo me posebej veže srečanje v sobi za intenzivno nego pri dr. Ivanu Radanu na večer, ko je za tumorjem v glavi umirala žena mojega nečaka in smo ob njeni smrtni postelji stali sorodniki in z nami tudi gospod Radan. Gospa Kušar me je zagledala iz sosednje postelje in mi pomahala in tudi sam sem jo pozdravil. Ob povabilu na ta večer mi je zaupala, da se je takrat prebudila iz kome in presenečena skušala ugotoviti, ali prav vidi. Vesel sem, da se je bolezen zanjo ugodno razpletla. Mimogrede: oba danes ugotavljava, da imava glede na izkušnje dobro mnenje o dr. Radanu. Prav tako jo imajo, kot mi je znano, o njem tudi mnoge medicinske sestre, ki so delale z njim. To svojo izkušnjo sem povedal tudi ob pričanju na odvetnikovo željo.

Ko sem torej na predstavitvi poslušal gospoda Simonitija, sem se počutil v nepravem svetu. Ne vem, ali so se tako počutili tudi drugi udeleženci pogovora, npr. Tine Hribar – ki je napisal uvod v omenjeno knjigo, pa Janko Prunk, ki se je kritično odzval na zgodovinska dejstva, in številni drugi. Žal na koncu nisem utegnil globlje poseči v razpravo. Na pobudo voditeljice sem tako le na kratko lahko povedal, da se ne morem strinjati s trditvijo, da ima nasilje verski značaj, in še manj, da je posebnost monoteističnih religij.

Nakazal sem tudi, kako imajo danes vidni tuji avtorji drugačno sliko o nasilnosti monoteističnih religij, kot jo je prikazal Iztok Simoniti in delno odseva tudi iz njegov knjige. Povzeto avtorjevo stališče je, da so za nasilje na svetu krive monoteistične religije oziroma Katoliška cerkev in enobožni verniki. Še bolj se mi zdi vprašljiva trditev, da nacizem, komunizem, fašizem in Islamska država izhajajo iz enobožnih religij in so njihov vrhunec. To skuša pokazati tudi pisec spremne besede, ki se sklicuje na Girarda, čeprav ta ravno v krščanstvu vidi obrat od tradicionalnih mitov. Poganski miti so žrtvovali človeka, krščanstvo pa je osvobodilo nedolžno žrtev in uvedlo pravilo, da se človek lahko žrtvuje le sam, ne sme pa žrtvovati drugih.

Zaradi tako pavšalnih sodb sem se počutil kot v meni tujem svetu. Ne vem, ali se je tako počutil še kdo. Glede na to, da se v našem javnem političnem, socialnem in medijskem diskurzu pogosto ponavlja trditev, da so krščanstvo, posebej pa katolištvo in Cerkev nasilni, se zdi, da je naša družba žal okužena s tem. To pa so usedline naše totalitarne polpreteklosti, ki je za opravičevanje svoje nasilnosti nasilja obtoževala Katoliško cerkev. Podobno so jugoslovanski postkomunisti nasilne vojne, ki so jih povzročili, naprtili kar religijam, čeprav je šlo za socialnopolitične in nacionalne vojne. Vloga nasilja v človeškem življenju je tako antropološko kot zgodovinsko zelo zapleten problem, da je k njemu treba pristopati z veliko občutljivosti in prisebnosti.  

V zadnjem času številni avtorji, tudi zaradi terorizma in posredno vloge religije v njem, iščejo te širše antropološke razloge in skušajo ustrezno pojasniti nasilje kot zapleten, a osnoven človeški problem. To smo te dni razčlenjevali tudi na posvetu VII. razreda Evropske akademije znanosti in umetnosti v Luganu v Švici. Pomembna ugotovitev posveta Dialog med religijami, kjer so z nami sodelovali tudi islamski strokovnjaki, je, da je pogoj dialoga kritičnost do sebe in lastnih ideoloških oziroma idejnih izhodišč. Številni avtorji danes zatrjujejo, da se nasilje ne pojavlja zgolj kot problem monoteizma, pač pa kot problem človeka in njegovih odnosov do drugih, zato to ni le problem določenih religij. To sem kratko povedal tudi na predstavitvi knjige.

Študije potrjujejo nasilje tudi v politeističnih religijah, še bolj pa v ideologijah, kar avtor posredno omenja, čeprav išče njegov primarni izvor le v krščanstvu in Katoliški cerkvi. Danes je večinsko sprejeto, da je nasilje preseglo vse meje v sodobnih totalitarnih ideologijah. V nasprotju z uvodničarjem in avtorjem knjige številni poznavalci (npr. rabin J. Sacks) opozarjajo, da je tako zato, ker se je izgubila presežna religijska plat in je ostala le vsemogočna človeška politična ideologija. Tako imenovane »verske« vojne so v resnici imperialne vojne, vojne za ozemlja in bogastvo tako v novem veku kakor tudi v post Jugoslaviji. Ni torej religija vodila v vojne, pač pa so politike izkoristile tudi religije za svoje oblastne cilje. Npr. v tridesetletni vojni so se katoličani (Francozi in Avstrijci) borili med seboj, ne pa proti protestantom.

Šlo je torej za ozemlja, ne pa za vero. Ameriški katoliški teolog Cavanaugh ugotavlja, da je z novoveškim osvobajanjem od religije liberalna politika razvnela strasti, ki so se razbohotile v totalitarnem nasilju nad človeštvom. Tudi Jan Assmann, čigar trditev navaja avtor, da so monoteistične religije nasilne, je svoja stališča v novejših delih dopolnil in tudi on ugotavlja, da je nasilnost temeljni človeški problem, ki se pojavlja povsod, kjer so ljudje. Religije so po Girardu ravno blažilci nasilja. Krščanstvo spodbuja: človek naj daruje sam sebe, ne pa izrablja drugih za svoje žrtve. Podoba tega je Jezus Kristus in vsi, ki v veri hodijo za njim.

Seveda so bili in so žal še danes tudi cerkveni ljudje, ki niso hodili po tej poti. Prav tako so v imenu sistema Cerkve številni zagrešili nasilna dejanja. Na drugi strani pa so številni v istem imenu opravili tudi velika dela za človeštvo, saj je od vseh vernih (tudi od prve skupine, ki je v imenu Cerkve počela zločine) to terjal evangelij Jezusa Kristusa.

Zahteva, da se spreobrnejo in verujejo v evangelij, je veljala za papeže, škofe, duhovnike ali vernike vseh časov, tudi križarje in druge do danes, saj evangelij zahteva, da ne delamo nasilja. Ko so odpovedali duhovni temelji, je moderna družba to ravnanje (Scheler, Monod in drugi avtorji) korenito spremenila, saj so totalitarne ideologije v imenu boja za oblast (ne za vero!) množično odstranjevale nasprotnike. Žalostno je, da tega v Sloveniji še danes ne spoznamo in priznamo, zato se številni tu počutimo v tujem svetu.

Morda bo kdo dejal, da je to še vedno naš svet, današnji slovenski svet, poln nasilne sovražnosti do vernih, predvsem katoličanov. Žal pa se zaradi omenjenih razlogov s tem ne morem sprijazniti. Žal tudi uvodničar Tine Hribar, ki sicer zahteva, da imajo komunistični morilci ime in priimek, da je torej sprava mogoča, če priznamo vse žrtve in če priznamo tudi njihove rablje, ko govori o tem genocidnem nasilju, nasilje dolgoročno zvali na monoteistično krščanstvo, ki naj bi bilo krivo, da so iz katoličanov nastali totalitarni rablji.

Četudi lahko po vzgojni genezi najdemo kake povezave, imamo tudi nasprotne, ki kažejo na ustrezno krščansko ravnanje. Tako knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki govori o intimni slovenski preteklosti, odpira tudi to pomanjkljivo plat slovenskega krščanstva, ki ni dalo dovolj duhovnih sadov, pač pa jih je pogosto pustilo na površju, a slika tudi nasilnost revolucionarjev in okupatorjev. K tej pravi podobi krščanstva pa so ravno v imenu Jezusa Kristusa in njegovega duhovnega izročila vabili tudi slovenski razsvetljeni katoliški misleci, da bi premagali primitivizem na različnih ravneh.

Tako so delovali tudi duhovniki, čeprav so bili med njimi tudi izjeme. Splošni problem človeka je, da je tekmovalen in je zato nasilen nad drugim(i), a krščanstvo ga je in ga še vedno spodbuja, da bi nasilno tekmovanje preoblikoval v krščansko sodelovanje. Kako je to delovalo, je vprašanje za kritično zgodovino Cerkve tako v svetovnem kot v slovenskem merilu. Zato pa po mojem skromnem mnenju ni krivo krščanstvo, če so se eni kristjani odzvali na to vabilo v Božjem duhu, drugi pa so podlegli satanovim skušnjavam.

Med njimi so bili tudi papeži in škofje ter duhovniki, a prav tako so bili in so še danes hvala Bogu številni, ki so se odzvali velikodušno in živeli in delali po Jezusovem zgledu. Kot sem omenil na predstavitvi Simonitijeve knjige, podoba Cerkve ni tako enoznačna, kot jo opisuje avtor. Upam, da sem v knjigi Občutek pripadnosti to razčlenil bolj kritično in bolj ustrezno zgodovinskim dejstvom, čeprav tudi zaradi tega, ker primerjalno opisujem nasilje revolucije, knjiga ni našla odziva v slovenski javnosti.

Žalosten sem, ker Simoniti predstavlja problem nasilja tako, da so tudi za revolucijo na Slovenskem in vse nečednosti, ki so jih počeli revolucionarji, krivi Cerkev, krščanstvo in verniki. Tu pa se človek počuti v nekem svetu, ki ga ni, ali pa ki ga žal postkomunistični dediči skušajo še kar vzdrževati za svoje oblastne cilje, ne pa v dobro slovenskega naroda. Tako narod kot Cerkev pa morata iskati resnico, ki nas bo vse osvobodila. Zato se nas je nekaj kritikov odločilo, da bomo napisali drugo različico in Slovenski matici ponudili uravnotežen pristop k vprašanju nasilja religij in ideologij, pri čemer seveda upamo v pluralnost te nacionalne ustanove.

Svetla stran knjige je poetična izpoved katolištva soavtorice Mete Kušar, ki izraža njeno osebno versko izkušnjo, ki jo spremlja iz domače hiše in zaznamuje njen meščanski stil. Tako ravno ona kot verna katoličanka zanika, da bi bila krščanska vera kot taka nasilna, saj je ona vse prej kot nasilje, je odprta, demokratična in svetla osebnost, ki predira ideološke zaplankanosti, ki zasvajajo slovensko družbeno zavest.