V medijih zadnje čase močno odmevajo odkritja in objave imen sodelavcev zloglasne Udbe, pri čemer se avtorji teh tekstov sklicujejo tudi na knjigo Med svobodo in rdečo zvezdo, ki naj bi nastala na podlagi podatkov, ki jih je leta 2003 objavil na spletni strani slovenski rojak iz Avstralije Dušan S. Lajovic. Gre za nekaj sto strani dolg poimenski seznam domnevnih sodelavcev Udbe, ki je potem prišel v knjigo, nastalo na tej osnovi. Izid knjige je bil pospremljen z velikim pompom, da bo namreč to knjižno delo, ki naj bi razgaljevalo slovensko hobotnico, pokopalo marsikoga na slovenskem političnem prizorišču.
Knjiga je zbudila tudi mojo pozornost, vendar sem pri njenem prelistavanju razočaran ugotovil, da ni v njej nikogar od udbovcev, ki so tudi mene naskakovali, imajo svoja imena ter so še vedno med nami. Prav tako ni bilo v knjigi imen nekaterih mojih znancev, ki so se javno hvalili s sodelovanjem z Udbo. Eden izmed njih se je kdaj pa kdaj celo pobahal s pištolo za pasom. Sem pa v njej našel sebe, čeprav sem se dolga leta otepal pritiska, da bi sodeloval z Udbo. Ob nekem takem pogovoru sem se v prostorih »Velikega brata« celo zapletel v fizični obračun s preveč nasilnim spraševalcem, bil zaradi objavljanja mojih kritičnih stališč do režima in njegovih predstavnikov z velikim hrupom izključen iz partije, pa zaradi nekooperativnosti dobesedno vržen s podjetja na cesto, končal pred sodišči z zahtevo tožilstva po dveh letih zapora ipd. Prav tako sem presenečen našel v Lajovčevi knjigi bratranca duhovnika, ki si je v prerivanju z Udbo prislužil nekaj mesecev zapora. Ali npr. nekaj uglednih izobražencev, ki so se v življenju pogumno izpostavljali proti nedemokratičnemu režimu, občutili njegovo trdo pest in kasneje ob padcu sistema soustvarjali slovensko politično pomlad.
Zato ugotavljam, da je Lajovčeva knjiga, verjetno brez njegove vednosti, bolj poslednji udarec z repom pošasti, ki se je imenovala Udba. Nekdo je našel način, da je poslal »v promet« seznam resničnih in domnevnih zunanjih sodelavcev Udbe, s katerega pa so bili izločeni vsi pravi, poklicni udbovci, navedena so bila le imena nesrečnikov, ki so jih naskakovali. Kajti takoj ko si količkaj štrlel iz družbe, ti je bil vsiljen pogovor in po njem je nastala, večinoma brez tvoje vednosti, zabeležka, ki je romala v Udbin arhiv. V njej si npr. na začetku dobil šifro kontaktne osebe ali kaj podobnega. V mojem primeru se je verjetno to zgodilo, ko sem kot študent že v prvi polovici šestdesetih let med prvimi neprestano rinil v inozemstvo, na delovno prakso v Belgijo, na trgatev v študentski kamp v Provanso, na avtostoparske turneje po Evropi ipd. Za odhod v tujino pa je bil takrat ob vstopnem vizumu v tujo državo potreben tudi izhodni vizum iz Jugoslavije.
A pred sleherno izdajo izhodnega vizuma si bil pozvan na pogovor »s tovarišem«, ki ti je odpredaval zgodbo o sovražnikih države in naredil pridigo o dolžnosti državljanov, da pomagajo varovati državo pred navedenimi nevarnostmi. Povsem nedolžno in prepričljivo, mar ne? Seveda je bil pogovor pospremljen z namigom o možnem napredovanju ali pa z grožnjo, da bi tvoje nesodelovanje lahko vplivalo tudi na tvojo kariero. Vsakdo se je iz teh klešč vlekel ven, kot je vedel in znal. Z izmikanjem, polovičnimi obljubami, lahko tudi zelo odklonilno itn. Končno pa so bili, kot je bilo povsod, tudi med udbovci ljudje, ki so razumeli stisko, v katero so spravljali svoje žrtve, zato niso nategovali vrvi.
Če so se ta srečanja nadaljevala in dobila svojo dinamiko, se ti je lahko začetna šifra spreminjala. Če si iz kakršnegakoli razloga bil kooperativen, si lahko dobil šifro takega ali drugačnega sodelavca. Če pa si naloge vztrajno odklanjal, si verjetno postal »opuščeni vir«, »opazovan« in tako naprej. Redko komu je bilo prijetno, ko se je znašel pod temi pritiski. Še najmanj tistim, ki so klonili in pristali na sodelovanje. Poznam celo prijatelja, ki je podpisal sodelovanje z Udbo, bil postavljen pred grde zahteve in pritiske, zbežal z družino v tujino in še tam po sreči ušel dvema poskusoma ugrabitve. Zato je lahko strahotno krivično do človeka, če ga zaradi navedbe v knjigi ali zaradi siceršnje stigmatizacije z udbovcem v naprej obsojamo, ne da bi poznali njegovo zgodbo. Tudi sicer človek ne sme lahkomiselno obsojati drugih, ker ne ve, kako bi se sam obnašal pod podobnimi pritiski. Lahko je biti demokrat danes, ko za to ni več potrebno nobeno herojstvo. Pod totalitarnim režimom pa je bilo javno izražanje demokratičnih in protirežimskih stališč obravnavano kot napad na družbeno ureditev, končalo se je pred sodišči ali v zaporu.
Zato menim, da je Lajovčeva knjiga prej knjiga žrtev Udbe kot pa knjiga o slovenski hobotnici. Zdi se mi pa, da so bili podatki o pravi hobotnici pred nekaj desetletji objavljeni na spletu, temeljili naj bi »na podatkih iz Dokumentacijskega centra revije Mladina« in bili dopolnjeni »z informacijami iz zapisov na zadnji strani Nedela, Slovenskih novic in drugih, večinoma javno dostopnih virov«. To je 226 strani domnevnih pripadnikov Udbe z imeni in priimki, z njihovo funkcijo v hobotnici in številnimi drugimi osebnimi podatki in karakteristikami. Tam nisem odkril kakih nesrečnikov iz Lajovčeve knjige, saj je Udba, ko je potisnila to knjigo, svoje ljudi očitno zavarovala pred javnim linčem. V tej drugi hobotnici pa je plejada znanih obrazov, z »Velikim bratom« na čelu, ki že desetletja vedrijo na političnem in družbenem prizorišču, v glavnem z njegove leve strani, ter jim udbovstvo kar tolče z obraza. Pa tudi pri tej množici ljudi, ki poosebljajo zastrašujoče mračne globine naše družbe, je treba biti previden, ker so med njimi tudi taki, ki so se v preteklosti in se še danes pogumno izpostavljajo z razgaljenjem naše družbene nesnage.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva Reporterja.
