Koncept demokracije morda res ni povsem primerljiv s kakim matematičnim algoritmom, a vseeno ima vsaj v teoriji in filozofiji razumljiva načela, temeljne lastnosti in oprijemljive poudarke. Ob tem pa je očitna najmanj ena reč: demokracija ni nedemokracija, če druga pomeni zanikanje nujnih opredeljevalnih potez demokracije. Te so podrobno opisane v več knjigah, spisanih v Sloveniji ali prevedenih v lep slovenski jezik, ne samo v delih Aristotela, Finleyja, Canfore, Croucha, Ballucha in drugih.
Ustavna demokracija ne dopušča arbitrarnosti – odločanja s spregledom pravne podlage za pravno zavezujoče odločitve. Ne dopušča samovolje – odločanja v nasprotju z zakonom ali s stvarno neutemeljenim prikrojevanjem vsebine zakona z razlago, ki ne zdrži resne kritične presoje mislečega človeka. Niti ne dopušča tiranske drže – zahteve, da se sprejemanje ali uporaba pravnih pravil povezuje z željo, potrebo ali vedenjsko prisilo tistega, ki ima zaradi svojega položaja dovolj vpliva, da to doseže.
Tudi ne lastniškega odnosa do funkcije – v smislu zahteve nosilca oblasti, da bo nekaj tako zato, ker je on to rekel in da je predrzen, kdor mu oporeka, pa da mu je treba omogočiti, da še naprej ostane na funkciji, ker je z njeno pridobitvijo izpolnil pogoj, da na njej tudi ostane. Demokratična drža ne dopušča niti besne netolerance do odkritega dvoma o odločitvah, ostre kritike stališč in nestrinjanja z namerami.
V primerih, kot je ta o referendumu o drugem tiru, se kažejo vitalni in prisiljujoče nujni elementi ustavne demokracije in razpravljajoče pravne države: proračunski denar ne pripada vladi, ampak državi kot družbi državljank, državljanov in prebivalcev. Javnosti. Javnemu interesu kot konceptu. Vsake volitve in vsa glasovanja morajo biti poštena, v teoriji, na papirju in dejansko, v praksi. Zakon je treba dosledno spoštovati, po vsebini in duhu, velja pa ne le tudi za vlado oziroma strankarsko oblast, ampak najprej zanju.
V demokraciji ne gre referendume označevati za rušenje države, četudi je marsikateri referendum lahko nelegitimen in nedemokratičen – če se z njim le razvnema strasti volivcev, če se z njim poskuša glasovati o ustavno nedopustnem vprašanju, če se z njim le prelaga odgovornost za odločanje na volivce, če se z njim izsiljuje državo od močnih interesnih skupin ali če gre za vprašanje, ki zaradi zapletenosti ne sodi na referendum. Kritični glasovi v demokraciji niso ravnanje ugrabljencev »starih sil«. Politični funkcionarji pa niso mesije ali posvečenci, ki bi si želeli biti (četudi morda razsvetljeni) absolutisti.
Z vsemi temi vidiki demokracije, pa še s kakšnim več, imamo tudi v naši državi velike težave. Za koncept pristne ustavne demokracije in razpravljajoče ustavne države pač nismo dovolj zreli? Moralno razviti? Kulturno omikani? Misleči in opolnomočeni z znanjem? Mirni v duši in prsih? Vzgojeni? Nekaj manjka, nekaj bistvenega. Tudi zato lahko v tem času zmaga ali ponovno zmaga na parlamentarnih volitvah »nova« stranka.
Brez ustrezne organizacije, ljudi, programa, izdelane socialne mreže, prepoznavnosti itd. Če ne drugega zmaga zato, da bi se jo lahko ob prvem nezadovoljstvu že čez nekaj mesecev začelo trgati in bi se jo razcefralo do konca prvega vladajočega mandata. Nemara edinega in zadnjega. A ta značilnost ima tudi drugo plat, prezrcaljeno iz prevladujoče psihologije družbe, prevzeto iz resničnostnih šovov ali tv žajfnic in zapičeno v goreče zagovornike tako imenovane politične korektnosti, ki ta koncept uporabljajo za samopromocijo in krepitev jaza s prepoznavnostjo v nekakšni aktivistično-človekoljubni drži, ki to dejansko ni (na primer s vsesplošnim govorjenjem o sovražnem govoru, ki to ni, ker po teoriji in definiciji ne more biti).
Splošna značilnost tega mentalnega toka je – viktimizacija sebe in tistih, preko katerih je mogoče poveličevati sebe in svoje ravnanje v javnem prostoru. Pokazati se kot žrtev in pridobiti simpatije ali pa nekoga drugega etiketirati kot žrtev in pridobiti s tem javni status, družbeno vlogo.
Zato tudi v politiki lahko hitro pride do preobrata, do nenadnega dviga javnega ratinga, celo do ponovljenega uspeha na volitvah, če akterjem, ki so bili še včeraj na oblasti, odeti v plašč širokega nestrinjanja javnosti, v pravem trenutku uspe v zadostni meri prevzeti vlogo žrtve: v odnosu do koalicijskih partnerjev, sindikatov, opozicije, do pomembnega dela splošne ali strokovne javnosti. Zato ne bomo presenečeni, če bo trenutno največji vladajoči koalicijski stranki ponovno uspel dober volilni izid na letošnjih parlamentarnih volitvah. Morda se motim, a drznem si napovedati njeno tretje mesto.
Ni nepomembno, kako v televizijskih pogovorih nastopa premier, ki je hkrati profesor prava. In seveda ne more biti nepomembno ali spregledano, če premier, ki ga mediji označujejo tudi za ustavnega pravnika, na javni televiziji reče približno takole: »Odstopil sem tudi zato, ker sem imel dovolj, to je bila kaplja čez rob, ker je ljudstvo že odločilo na referendumu, vrhovno sodišče pa je to potem kar razveljavilo.«
Zato ne bomo presenečeni, če bo trenutno največji vladajoči koalicijski stranki ponovno uspel dober volilni izid na letošnjih parlamentarnih volitvah. Morda se motim, a drznem si napovedati njeno tretje mesto.
Pravoslovci pa vemo, da je bila podlaga za odločitev vrhovnega sodišča predhodna sodba ustavnega sodišča. In da je to sodišče nenazadnje odločilo tako, kot so smo nekateri poznavalci ustavnega prava napovedali. V našem modelu ustavne demokracije namreč suverenost ne pripada ne ljudstvu, ne vladi in ne parlamentu, ampak ustavi, temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam, temeljnim postavkam vladavine prava in načelu demokratičnosti. Če bi takšni premierski jezikovni drži očitali nekorektni populizem, verjetno ne bi šlo za pretiravanje.
Premierjeva ponovitev insinuacije glede sodnika VS, dr. Kerševana in njegove morebitne pristranskosti pri sojenju, ker naj bi o primeru priložnostno, ob srečanju na strokovnem posvetu, na fakultetnem hodniku, izmenjal nekaj stavkov, ali nemara en stavek z glavnim pobudnikom referenduma, se mi ne zdi prava premierska in akademska drža. Tudi ne sugestija, naj sodni svet preveri, ali je sodnik glede tega ravnal neetično ali celo protipravno.
Seveda tudi on lahko podvomi o morebitnih sivih lisah političnega, civilnodružbenega in sodnega dogajanja v tej zadevi. A takšna insinuacija vendarle nima stvarne, vsebinske povezane ne z vsebino odločbe US in ne z vsebino sodbe VS. Tudi če se je omenjeno res zgodilo, to očitno in nikakor ne nakazuje na kakršnokoli etično nečednost, najmanj pa na sodniško pristranskost.
Kot zavajajočo in v tem smislu populistično bi smeli označiti premierjevo izjavo o tem, da je VS s svojo sodbo »prisililo vlado, da se bomo morali naslednjič odreči kampanji«. In celo, da je VS s to sodbo »premierju onemogočilo, da bo sodeloval v referendumski kampanji, zato bo moral iti naslednjič promovirat predlog na ulico.« Sodišče ni odločilo nič takega niti temu podobnega.
Prepričan sem, da premier to ve. Premierjeve izjave o tem ne smejo biti preslišane. Ne zdijo se potrebne. Predvsem pa ne pravniško etične. Podobno velja za premierjevo izjavo o tem, da bi bil lahko zaradi sodbe VS naš vstop v EU sporen in nedemokratičen. Ustavniški pravoslovci in učitelji prava morajo vedeti, da to pač ne drži – ne v luči zadevne sodbe VS.
Še eno premierjevo pogovorno neposrečenost gre omeniti; njegovo neposredno sugestijo, da če pri gradnji drugega tira ne bo sodelovala Madžarska, »bo zato manj denarja za vse«. To vprašanje nima nikakršne neposredne povezave s proračunskimi zmožnostmi resornih ministrstev. Sledilo je še premierjevo naštevanje ministrskih resorjev in sklopov socialnih vprašanj, predvsem glede plač, ki so v tem času posebno žgoča tema. Izrecno so bili omenjeni tudi šolniki in medicinske sestre – v povezavi z vprašanjem sodelovanja Madžarske pri tem projektu. Ni to res pretirani in zato nadvse nedostojni populizem?
Takšna premierjeva drža ob odstopu je bila zagotovo za marsikoga neprijetno presenečenje. V smislu manipulacije in populizma. Ni bila potrebna. Bila pa je, vsaj po pregledu medijskih odzivov na njegov televizijski pogovor, povsem spregledana. Prepričan sem, da državljanov ne bi smela razveseliti ali zadovoljiti.
