Klepec: Janšo nenehoma srbijo prsti – v želji po nenehni prisotnosti v javnosti je nekaj globoko nasilnega, že kar bolnega

Med novimi gospodarji v knjigi samo na kratko omenjate Janeza Janšo. Mar predsednik najmočnejše opozicijske stranke ni dovolj samosvoja figura, da bi se mu bolj posvetili?

O njem je bilo napisano že veliko, tudi sam sem javno večkrat že povedal svoje. V knjigi sem se namenoma odločil slediti neki širši sliki, bralci lahko sami presodijo o vzporednicah in razlikah. Če se pošalim, to velja za dobronamerne bralce. Če kaj takega v takšnem kontekstu sploh obstaja. Novi gospodarji so namreč polarizatorji, vselej sprožajo polarizacijo in v njej naravnost cvetijo. To ima posledice tudi za njihove kritike, ki hitro obveljajo za pristranske. Češ ta je pa anti-Trump ali pa anti-Janša. In če skušaš biti izčrpen, hitro obveljaš za obsedenega. Poleg tega je težko biti zares izčrpen, saj si javni posegi sledijo včasih tudi iz ure v uro. Novi gospodarji namreč hočejo biti nenehno prisotni v javnosti. Poglejte srbskega predsednika Vučića, skoraj vsak dan ima najmanj en intervju na televiziji. Pri Trumpu vsi čakajo, kdaj bo kaj izjavil ali zapisal na kaki internetni platformi. Tudi Janšo nenehoma srbijo prsti. Dejansko je v tej želji po nenehni prisotnosti v javnosti, hotenju prodreti v vsako dnevno sobo, tudi nekaj globoko nasilnega. Že kar bolnega. A težava je v tem, da se od tega ne moreš kar ograditi, saj tovrstno delovanje vpliva na celotno družbo.

Celoten intervju s Petrom Klepcem lahko preberete v novem Reporterju in na Reporter PLUS