Slovenska cerkev rada potarna, kako hudo se ji je godilo v prejšnjem režimu. Da se posledice še vedno čutijo, dodajo. Nekoliko to sicer drži, vendar je Titov pragmatični odnos do cerkve, posebej katoliške, vsaj od začetka sedemdesetih let 20. stoletja vseeno pomenil, da duhovniki sami po sebi niso bili (več) državni sovražniki.
Posebej se je status cerkve na Slovenskem močno okrepil v drugi polovici osemdesetih s slovensko pomladjo in prihodom nadškofa Alojzija Šuštarja iz Švice. Nedvomno je bil ravno on doslej najbolj priljubljeni cerkveni pastir pri nas, kar je posledica družbenih sprememb kot tudi njegove osebnosti in podobe skromnosti, ponižnosti, ki ga je obdajala. Slovenci so to, kar je spričo zgodovinskih okoliščin in frustracij razumljivo, sprejeli in cerkvena oblast bi morala to sporočilo pravilno razumeti tudi danes, ko se sooča z velikimi izzivi.
Kako bo Slovenska cerkev odgovorila na izzive, ki jih prinaša čas, kako bo nagovorila vernike in predvsem izgubljene sinove in hčere, mnogi med njimi niso več niti praktični kristjani oziroma so katoličani le še na papirju? Cerkev naj bi hodila korak s časom, tudi ko gre za vprašanje medijev in novih tehnologij. Pri nas pa se zdi, da je edini cerkveni adut na tem področju grosupeljski župnik Martin Golob, sicer pa je vse po starem. Celo dobesedno. Katoliški tednik Družina je po videzu in vsebini namenjen starejšim, še bolj se to pozna pri Radiu Ognjišče, ki s svojim programom in glas-benim izborom sodi kvečjemu v muzej.
Ker je prevladujoče razmišljanje znotraj Slovenske cerkve še vedno pretežno konservativno, odnos do sprememb pa bolj kot ne zadržan, nas ne sme čuditi, da cerkveno občestvo zaradi starosti po eni strani izumira, po drugi pa mlajše generacije nimajo posebne želje, da bi aktivneje prakticirale svojo veroizpoved.
Tu naletimo na podatke, ki bi morali slovenske cerkvene veljake resnično zaskrbeti: po državnem popisu iz leta 2002 (!) je bilo katoličanov pri nas že manj kot 60 odstotkov, kar pomeni, da je danes številka zagotovo še precej nižja, četudi je cerkvena statistika (2021) bolj optimistična in govori o kar 71 odstotkih katoličanih. Katoličanih na papirju ali takšnih, ki hodijo vsako nedeljo k sveti maši?
Resnica bo v najboljšem primeru nekje vmes, saj cerkvene klopi tudi ob nedeljah pogosto samevajo, saj večina vernikov obiskuje cerkvene obrede v glavnem le še za naj-večje krščanske praznike (božič, velika noč, veliki šmaren).
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
